|
|
Vzdrževanje
po stanju
Vzdrževanje po stanju je koncept preventivnega vzdrževanja, pri katerem prihaja do odločitve o aktivnostih vzdrževanja na osnovi periodične ali neprekinjene kontrole tehničnega stanja sistema v delu. Nastala je v 70-ih letih, zahvaljujoč razvoju elektronike in prenosnih merilnih instrumentov, ki omogočajo merjenje niza parametrov pomembnih za ocenjevanje stanja strojnih delov. Glede na rezultate kontrole se odločamo o roku in obsegu planskih aktivnosti in lahko celo napovedujemo obnašanje naprave v prihodnosti. Pri preventivnih cikličnih vzdrževanjih vnaprej vemo, kaj bomo delali, tu pa vemo za cikle merjenj, obseg vzdrževalnih del pa se izvede glede na dobljene rezultate merjenj. Ta metoda vzdrževanja je diagnostična in predpostavlja, da se stanje poškodb sestavnega dela s pomočjo tehnične diagnostike da dovolj natančno določiti. Specifična veličina tehničnega stanja, ki se običajno vzame kot karakteristika spremembe stanja, je fizična veličina, ki jo lahko merimo. Seveda je to najvplivnejša veličina v procesu obdelave. Pri tem je potrebno pri vsaki kontroli tehničnega stanja določiti, ali je sestavni del primeren za ponovno vgradnjo, za popravilo ali ga moramo zavreči. Tak pristop zmanjšuje skupne stroške vzdrževanja in krajša zastoje. Poznati moramo dopustne meje delovanja. Cilj pregleda po stanju je čim dlje časa uporabljati določen sestavni del delovnega sredstva tako, da pri tem ne zmanjšamo varnosti in zanesljivosti delovanja. Problemi se pojavljajo pri natančnosti podatkov (metode instrumenti). Pomemben je prehod parametra v kritično stanje, ali nastop okvare (nevidne ali težko dostopne). Stalno ali občasno nadzorujemo kakšna je stopnja obrabe, iztrošenosti ali poškodb. Na osnovi ugotovitev določimo termine in obseg zamenjav, popravil ali obnovitvenih del. Vzdrževanje glede na stanje je nek proces,in ga uporabljamo le takrat, ko stanje obrabe, poškodbe ali iztrošenosti sestavnih delov dovolj točno določimo z neko diagnostično tehniko. To vzdrževanje temelji na štirih prepostavkah:
- da lahko ugotovimo stanje parametra,
- da poznamo odvisnosti med parametri in stanjem sestavnega dela,
- poznamo mejne vrednosti stanja,
- da poznamo naravne obrabe, trošenja in porabe.
Nadzor parametrov je lahko:
- ko delovno sredstvo ni v delovanju
- ko je delovno sredstvo v obratovanju
Poznati
moramo obnašanja sestavnega dela, v delu in v okvari.
Rezultati nadzora parametrov:
- evidentiranje stanja parametra
- ocenitev stanja obrabe in poškodovanosti sestavnega dela
- odločitev za nadaljnjo vgradnjo, popravilo ali zamenjavo
Vzdrževanje glede na stanje ni primerno:
- če je več vzrokov za odpoved, nadzorujemo pa le enega,
- če ne obstaja ustrezna diagnostična tehnika,
- če so stroški bistveno večji kot pri preventivnem ali kurativnem vzdrževanju.
V sedanjem času je za čim uspešnejšo uporabo vzdrževanja po stanju treba uporabljati čim več računalniške opreme (obdelava podatkov in stalna evidenca).
Prednosti vzdrževanja po stanju so:
- višji nivo upravljanja
- večja zanesljivost sestavnih delov sistema
- višji nivo planiranih del v vzdrževanju
- manjši skupni stroški vzdrževanja
- boljša organizacija proizvodnje in vzdrževanja
- manjša poraba električne energije
- boljše sodelovanje partnerjev
- večja motiviranost za delo...
Tehnična diagnostika
Tehnična diagnostika je veda, ki se ukvarja s prepoznavanjem stanja sistema z določeno natančnostjo v določenem trenutku. Teorija razpoznavanja stanja sistema se v tehnični diagnostiki poslužuje matematičnih (statističnih) metod, volumskih metod in določevanja parametrov, s katerimi definira in prepozna stanje sistema.
Metode diagnostike
Pri izboru metod moramo paziti, da bode zadovoljevale zahteve v pogledu objektivnosti, enoznačnosti in ponovljivosti.
Poznamo različne metode: neporušitvene metode (NDT-NonDestructiveTesting), porušitvene metode (natezni, upogibni preizkus) in ostale metode. Najobičajnejše so:
1. vizualne metode: (oko, lupa, endoskop fleksibilna cev, ravna cev)
Uporaba: cevovodi, motorji z notranjim izgorevanjem.
2. kontrola termičnega stanja
Poznamo takšne metode:
a) kontaktna kontrola: z gledišča vzdrževanja je posebno pomembna možnost spremljanja termičnega stanja stabilnih delov sistema, na osnovi katerih se ocenjuje termonapetostno stanje sistema.
b) indikatorske metode: pri tej metodi spremljamo temperature na površini telesa. S to metodo lahko odkrijemo nepravilnosti, kot so: poškodba ležišča, poškodovanje izolacijskega materiala neenakomernosti v distribuciji toplotne energije.
c) brezkontaktne metode: uporaba teh metod je primerna za vzdrževanje; saj brez dotika ugotavljamo stanje sistema.
3. kontrola maziva
Na osnovi analize in umazanije v olju se lahko odločimo, ali je potrebno izvršiti določeno popravilo ali zamenjavo določenega dela. Kontrola stanja maziva se vrši na različne načine:
a) kontrola naloženih ostružkov: kontrolo vršimo preko naprav, ki so vgrajene v filtrih in nam merijo koncentracijo ostružkov preko pritiska, ki jih le-ti povzročajo na filtrih.
b) s spremljanjem stanja uporabljenega olja: na osnovi spremembe barve, vonja in drugih karakteristik olja lahko ugotovimo, ali je prišlo do vdora vode, bencina ali kakšne druge tekočine v olje.
4. detekcija razpok
Ugotavljanje razpok ali nepravilnosti v materialu je natančneje pojasnjenov poglavju o neporušitvenih metodah.
5. kontrola vibracij
Kontrola vibracij je najbolj uporabljana metoda za kontrolo stanja v industriji, saj jo uporabljajo v 80% .
S kontrolo vibracij lahko kontroliramo:
-izrabljenost zobnikov
- izrabljenost gum pri dvigalih
- črpalke
- generatorje, turbine, kompresorje
- sistem za kontinuirano vlivanje jekla
6.spremljanje korozije
Danes uporabljamo naslednja sredstva in postopke:
a) korozimeter: posebne električne elemente postavimo v kontrolirani sistem, le-ta nam ugotavlja povečanje korozije s spremembo upora.
b) ultrazvok: metodo uporabljamo, ko sistem ne dela, in nam registrira spremembe dimenzije, ki so posledica korozije.
