|
|
Kurativno vzdrževanje je najstarejši način vzdrževanja, ki se izvede v primeru, ko na napravi pride do okvare na (največkrat ga imenujemo klasično vzdrževanje). Tak pristop imenujemo tudi "počakaj in boš videl, kaj se bo zgodilo". Danes se ta pristop uporablja samo za nepomembne strojne dele, katerih zastoj ne vpliva direktno na odvijanje proizvodnega procesa.
Pri metodi kurativnega vzdrževanja, ko se pojavi napaka oziroma stanje "v okvari", vračamo sestavni del in/ali sistem v stanje "dela". Sestavni del ostaja v sistemu do trenutka poškodbe. Z nastankom napake pride po pravilu do naglega izpada sistema. Po izpadu se sestavni del zamenja z novim ali pa se popravi. Pri tem slučajni čas izpada izkoriščanja sestavnih delov povzroči tudi slučajno trajanje izpada.
To klasično vzdrževanje imenujemo tudi intervencijski način vzdrževanja, ki je omejen izključno na posege ob okvarah ali lomih delovnih sredstev. Tako kot prihaja nepričakovano do okvar, tudi dela vzdrževalne službe ni mogoče vnaprej načrtovati. Vzdrževalci so včasih brez dela, drugič pa so z njim preobremenjeni. Zato tudi ne morejo takoj intervenirati in popraviti vsake okvare, nimajo pa tudi pripravljenih vseh potrebnih orodij in rezervnih delov. Vzdrževanje je bolj podobno gasilski službi, ki reagira šele takrat, ko je požar že nastal.
Vzroki za takšno stanje so lahko objektivni ali subjektivni. Naštejmo jih nekaj:
- neustrezen odnos do problematike vzdrževanja
- stalno delovanje sredstev in zato pomanjkanje časa za njihovo vzdrževanje
- precenjevanje sposobnosti delovnih sredstev ali podcenjevanje možnosti nastanka okvar
- slabo načrtovanje vzdrževanja
- med objektivne pogoje sodijo možnosti in ekonomičnost preventivnih vzdrževalnih razmer
Slika
1: Potek kurativnega vzdrževanja
Časi zaradi vzdrževanja so dolgi, saj trenutka izpada ni mogoče predvidevati, tako imamo omejene možnosti glede organizacije in tehnološke priprave.
Prednosti kurativnega vzdrževanja so:
1. Popolna izkoriščenost "uporabnosti" (100% izkoristek strojnih delov ali sklopov)
2. Ni potrebno poznati zakonitosti poškodovanja sestavnih delov sistema.
Slabosti kurativnega vzdrževanja so:
1. Sestavni deli in/ali sistemi naglo izpadajo iz dela. Tterminov izpada ne moremo predvideti,
2. Vsi izpadi se morajo odpraviti operativno, zato obstaja velika verjetnost dolgotrajnega vzdrževanja, potreben je tudi čas za naročilo ali izdelavo rezervnih delov,
3. Nezmožnost planiranja cikličnosti aktivnosti vzdrževanja,
4. Zlomi lahko povzročijo deformacije tudi na drugih delih stroja, poškodbe obdelovancev ali celo delavcev,
5. Skrajšuje se življenjska doba delovnih sredstev,
6. Produktivnost dela je slaba tako v vzdrževalnih službah kot tudi v proizvodnji, slabo je izkoriščanje naprav in delovne sile, potrebno je nadurno delo itd.,
7.
Posledice
posega šele po okvari zmanjšujejo učinkovitost celotne delovne
organizacije.
S tehničnega stališča je preventivno vzdrževanje delovnih sredstev najboljši sistem vzdrževanja, tak sistem vzdrževanja pa je drag in zato primeren le, če so njegovi učinki večji od stroškov.
Intervencijsko vzdrževanje je potrebno kljub skrbnemu in sistematično organiziranemu preventivnemu vzdrževanju.
Nenadnih okvar ali lomov različnih strojnih delov kljub preventivnemu vzdrževanju ne moremo v celoti preprečiti. Naloga intervencijskega (kurativnega) vzdrževanja je, da pokvarjena delovna sredstva popravi v najkrajšem času .
Ob vseh teh slabosti se postavlja vprašanje, ali je v današnji dobi avtomatizacije klasično vzdrževanje sploh še smiselno. Odgovorimo lahko, da nekateri tehnični in ekonomski faktorji pogojujejo njegovo ohranitev:
- nekatera sredstva (in tudi proizvodi) so tako cenena, da vzdrževalni posegi na njih niso potrebni, ampak jih ob okvari zavržemo,
- pri mnogo kompliciranih napravah ne moremo predvideti trajnosti posameznih delov, vzdrževanje pa je nepotrebno ali tehnično neizvedljivo (npr. elektronske naprave) in jih zato popravljamo le ob okvarah (zaradi kvalitete teh proizvodov pa so le-te redke).
