Šola slavi 30 let
Je že res, da se nam nekaterim zdi, da smo
šele včeraj vstopili v šolo, se dvakrat
dobro ozrli okrog in si mislimo, da ni prav
daleč čas, ko smo še bili dijaki … In ko se
zaveš, da je šola v kraju že celih trideset
let, da je postala neločljiv del kraja in
njegove prepoznavnosti, da je institucija,
ki daje kraju in okolici identiteto, ki je
vzgojila na tisoče mladih ljudi, se zaveš,
da je bilo narejeno veliko delo.
Srednja šola je za večino ljudi eno
najpomembnejših življenjskih obdobij, čas,
ko se otrok formira v odraslega človeka, ko
pridobi svoj pogled na svet, začne
razmišljati s svojo glavo, se prvič zaljubi,
ko se začne svet znanega in varnega širiti v
daljave in ponujati perspektive in sanje, ki
se zdijo tako dosegljive in uresničljive.
Čaroben svet, prežet po eni strani s
pritiskom obiskovanja pouka, pisanja testov,
spraševanja in učenja, učenja … kakor za
koga seveda. Po drugi strani pa pisanost
odmorov, zanimivost ekskurzij, adrenalin na
športnih dnevih, užitek na tekmovanjih,
sproščenost na izletih, smeh na hodnikih,
pisemca med poukom, ko se začnejo iskati
simpatije in sorodne duše. Pa veselje in
jeza, strah in pogum, ponos in razočaranje,
uspeh in poraz. In učitelji, vsak po svoje
legenda, vsak je po svoje pustil pečat v
mladih dušah. Na nekatere jezni, na druge
ponosni, še največkrat pa čisto človeško in
prijateljsko navezani. In vedno pride tisti
zadnji dan, ko je vsega nepreklicno konec,
ko se prejme iz rok ravnatelja in
razrednikov zasluženo maturitetno
spričevalo, ko se zaveš, da je minilo eno
življenjsko obdobje, morda najlepše, najbolj
naivno in nedolžno, in se začne odpirati
nova stran v knjigi življenja.
In generacija šolo zapusti. Jeseni pa že
pride nova, igra se ponovi. Šola je tako
večni mladenič, vedno žuboreča kot gorski
potok in je z njo tako kot s potokom: ko
pomočiš roko, je potok sicer isti, voda pa
nikoli. Kajti šola obstaja zaradi dijakov,
dijaki ji dajejo dušo. Za telo pa skrbi
učiteljski zbor, ki se tudi spreminja,
vendar le nekoliko bolj počasi kot dijaki.
Učitelji in dijaki skupaj sestavljajo tisto
čarobno mešanico, imenovano srednja šola.
Naloga učiteljev je, da dajo mladim dušam
kar najkvalitetnejše znanje; predvsem pa
mora šola dajati mladim občutek samozavesti,
občutek, da so sanje z željo in delom
dosegljive. Zato pa mora šola svojim
dijakinjam in dijakom omogočiti kar največ
aktivnosti, da se lahko dijaki potrdijo v
svojem znanju in iskanju življenjskih poti.
In seveda odkrijejo in razvijejo svoje
talente in svoja veselja. Kitajski pregovor
pravi, da človeku, ki ga delo veseli, ne bo
treba delati nikoli v življenju, ker bo za
njega delo vedno zabava. Šola, pa naj si bo
v programih ekonomskega tehnika, gimnazije,
ekonomske gimnazije, administratorja … mora
omogočiti, da mladi najdejo svoj smisel in
dobijo občutek in veselje za svojo bodočo
poklicno pot. Šola mora ponuditi, dijaki naj
izberejo.
Večni mladenič Srednja šola Srečka Kosovela
Sežana je v svojih najboljših letih. Zrela,
dozorela, s svojimi legendami in spomini
vezanimi nanjo. Z ugledom, ki ga uživa v
javnosti. V njej so že končale šolanje prve
generacije otrok maturantov Srednje šole
Sežana, postaja že prava družinska šola,
kjer se prepletajo in dopolnjujejo zgodbe
staršev in otrok, vezane na izobraževanje in
doživetja.
Naj se prepletajo še naprej, naj pride tudi
do zgodb med starimi starši, starši in
vnuki. Naj se še dolgo razvija in cveti ta
mladostna ustvarjalnost v prostorih šole in
okolici, v Sežani, na Krasu, v Brkinih in
povsod tam, kamor seže vpliv in obstajajo
spomini na šolanje v Srednji šoli Srečka
Kosovela Sežana!
Ravnatelj Dušan Štolfa, prof. zgodovine in
sociologije
Domov
