TRUPEJEVO POLDNE

Trupejevo poldne (pravzaprav je že samo ime nekoliko nenavadno) je eden manj znanih in tudi manj obiskanih vrhov v zahodnih Karavankah. S svojo višino 1931 metrov nekaterim "zbiralcem dvatisočakov" ni najbolj pri srcu. Pa vseeno... vrh je zanimiv, dostop je pravzaprav lahek in niti ne predolg, obiskovalcev pa, vsaj v jesenskih mesecih, ni posebej veliko. Za neuke gornike je morda oteževalna okoliščina, da pot ni markirana in na nekaterih razpotjih moraš kar malo paziti, da je ne ubereš v napačno smer.

Kot za druge vrhove, velja tudi zanj, da je najbolje in najlepše, če lahko navzgor in navzdol ubereš različne poti. Tudi v tem primeru smo se navzgor odpravili po eni, spuščali pa po drugi poti. Izlet smo opravili  konec septembra in malo pod vrhom nas je presenetilo kar močno sneženje, ki pa je na srečo zelo hitro ponehalo. Le sonce se nikakor ni hotelo prikazati, šele ko smo bili na vrhu nas je za kratko pozdravilo.

Za vzpon smo izbrali pot iz Srednjega vrha čez Grajšco mimo lovske koče. Verjetno je bila to kar prava odločitev, saj je pot v začetku resnično nezahtevna in položna, šele po lovski koči (do katere hodiš dobro uro), se prične močno vzpenjati in v naslednjih minutah krepko pridobivaš na višini. Strmina pa po kakšnih 150 metrih pridobljene višine popusti in nadaljevanje je prav prijetno. Paziti je potrebno le na zadnjem sedlu, kjer se naenkrat znajdeš na razpotju štirih poti. Seveda ni nobenih oznak in izbrati moraš pravo - to pa je skrajno desna.

Vrh sam je z zadnjega grebena prav impozanten in izgleda prav divje strm. V resnici ni nič hudega, čeprav moraš biti pazljiv, da ne zaideš na severno, prepadno, stran. Edini problem, ki smo ga imeli je bil ta, da na vrhu nismo mogli nikamor sesti niti odložiti nahrbtnika, saj se celoten vrh na debelo (in s tem mislim dobesedno "na debelo", saj ni niti kvadratnega decimetra čistega) pokrit z ovčjimi iztrebki. Imel sem občutek, da so si vse ovce v zahodnih Karavankah izbrale prav ta vrh za opravljanje fizioloških potreb.

Navzdol smo šli prav tako do Srednjega vrha, a preko Železnice. Priznam, da mi je resnična uganka, od kod ime železnica, saj tu ni bilo, ni in ne more biti nobene železnice. Pot je prijetna, le prvi spust je nekoliko bolj strm, v zadnjem delu pa nekaj časa hodiš po asfaltu.

Za vzpon smo porabili slabe štiri ure (s počitki) in lahko rečem, da je bil ta izlet prav prijeten, predvsem pa miren, saj smo na celi poti navzgor in navzdol srečali le kakšnih pet ljudi. Je pa potrebno imeti kar dobro orientacijo ali pa vodnika, ki pozna pot.