ŠPIK

Špik s svojimi 2472 m kljub ne pretirani višini spada med velike vrhove Julijskih Alp in tako dela družbo Triglavu in Jalovcu. Njegova edinstvena, pravilna piramida označuje panoramo Martuljka, ki ga zato ne moremo zamenjati s katerim drugim krajem. S severa predstavlja Špik idealno podobo velike gore. V krnico Pod Srcem pada njegova veličastna tisočmetrska stena, ki spada med najprivlačnejše cilje plezalcev. Čez njo se pne vrsta težkih plezalnih smeri, med katerimi še danes velja za najlepšo najstarejša - direktna smer, ki sta jo leta 1926 prva preplezala Mira Marko Debelakova in Stane Tominšek. Špik je edini izmed glavnih vrhov Martuljške skupine, na katerega pelje markirana pot, zato je vrh precej obiskan.

Za običajne gornike sta primerni dve poti: iz Krnice in skozi Kačji graben. Nobena ni posebno zahtevna, a vendar bi se zmotili, če bi dejali, da je pristop na Špik enostaven. Vsaka pot ima svoje pasti, težave in čare.

Špik smo obiskali na krožni način, s pristopom iz Krnice in sestopom skozi Kačji graben. Sicer imajo vsake oči svojega malarja, a vseeno vsem priporočam pot iz Krnice. Pravzaprav priporočam, predvsem manj izkušenim in telesno slabše pripravljenim, tudi sestop po isti poti. Pot skozi Kačji graben je namreč zelo strma in praktično celo pot ne popusti. Poleg tega je v spodnjem delu, ko poteka po gozdu, ponavadi zelo spolzka in zato še težavnejša. Res pa je, da je vedno lepše in zanimivejše, če lahko pristop in sestop opraviš po različnih poteh.

Pot iz Krnice vse do dela pred Lipnico resnično ne zahteva drugega kot nekaj kondicije in pa seveda dobre volje. Preden se povzpneš na vrh Lipnice, te pričaka nekaj zavarovane poti, ki pa ni pretirano zahtevna. Tudi pot po grebenu od Lipnice proti Špiku je lepa, včasih je treba malo poplezati, a vse skupaj je prav prijetno.

Sestop skozi Kačji graben najprej poteka po melišču, po katerem se da kar hitro sestopati, a kaj kmalu preide v gozd in tam se pričnejo že opisani napori. Malo preden sestopiš v dolino Velike Pišnice, te desno od poti pozdravi žuboreči potok, ob katerem je bilo v času našega obiska ogromno planincev, ki so si, tako kot mi, tešili žejo.

Glavni problem vzpona na Špik ni tehnična zahtevnost, ampak dolga pot, saj vse od Koče v Krnici pa do sestopa skozi Veliko Pišnico do prvih hiš ob cesti na Vršič ni nobene koče in razen že prejle opisanega izvira tudi nobene vode. Vse skupaj pa prav lahko za povprečnega planinca pomeni kakšnih deset ur hoje. In za ves ta čas moraš imeti s sabo tekočino. Če je dan vroč, ti je lahko kaj kmalu zmanjka.

A kljub temu je pohod na Špik res pravo doživetje našega visokogorja in ga toplo priporočam vsem, ki imajo primerno znanje, izkušnje in seveda … so dovolj telesno pripravljeni.