SKUTA

Skuta je z 2532 metri višine tretji najvišji vrh Kamniško-savinjskih Alp. Po višini jo prekašata le Grintovec in Jezerska Kočna. Spada med zelo priljubljene cilje in je prav gotovo na spisku želja vsakega malo resnejšega gornika. Ne le zaradi višine ali tega, ker je del Slovenske planinske poti (bivše transverzale) ampak tudi zato, ker pristop nanjo z nobene strani ni popolnoma enostaven, še posebej, če se je lotiš z vzhoda. Edini nekoliko lažji pristop vodi preko Kokrskega sedla mimo bivaka pod Grintovcem in pod Dolgim Hrbtom.

Nanjo smo se podali po neoznačeni poti čez Žmavcarje. Pot resnično ni markirana, je pa tako dobro uhojena, da je praktično ne moreš zgrešiti, težave pa se pojavijo v višini bivaka pod Skuto, kjer se pot izgubi in moraš do bivaka najti kar po brezpotju. V megli je orientacija tu izjemno težavna, zato jo v slabem vremenu resnično odsvetujem. Od bivaka naprej je še nekaj sto metrov brezpotja, nato pa prideš na uhojeno pot, po kateri poteka tudi Slovenska planinska pot in znane Knafeljčeve markacije ti zopet zvesto kažejo pot.

Vreme nam ni bilo posebej naklonjeno. Padavin sprva resnično ni bilo, nas je pa vso pot navzgor spremljala nizka oblačnost. Na vrhu tako tudi nismo mogli uživati v razgledu, ampak smo hiteli iskati zavetje, saj je poleg oblačnosti še močno pihalo.

Sama pot do bivaka ni posebej tehnično zahtevna, le v začetki je treba paziti, saj se giblješ po zelo strmem terenu skozi gozd in je v mokrem nevarnost zdrsa kar velika. Ko se pričneš vzpenjati po pobočju nad gozdno mejo, srečaš nekaj mest, kjer je potrebno malo poplezati, a ne predstavljajo kakšne večje težave. Tehnično najtežji del poti je pravzaprav že na markiranem delu poti od vstopa v steno in do vrha, saj te vseskozi spremljajo klini, vrvi in presneto krušljive skale. Ravno ta krušljivost je najnevarnejša, saj moraš prav vsak oprimek najprej dobro preveriti, preden ga uporabiš za napredovanje.

Z vrha smo se podali mimo Štruce in pod Dolgim Hrbtom proti Cojzovi koči (resnično ne vem, zakaj uporabljamo to fonetično verzijo priimka namesto pravilne – Zoisova koča; morda zaradi Vuka Karađića in načela »piši kao što govoriš«) na Kokrskem sedlu. Po poti nas je nekajkrat celo pozdravilo sonce. Sestop v dolino pa je že potekal v dežju, ki nas je dodobra namočil. Kljub vsemu je bila to prijetna, a zahtevna tura.