MOJSTROVKA (2332m)

Na Mojstrovko vodita dve glavni poti: Hanzova preko severne stene (zahtevna ferata, neprimerna za začetnike) in južna pot, ki se prične na vrhu Vršiča. Le-ta najprej preči zeleni pas, ki ga sestavljajo borovci in ruševje, nadaljuje pot preko melišča in se za škrbino pod Grebencem obrne na sever na južno pobočje Mojstrovke. Morda je potrebno omeniti, da se dejansko vzpneš na Malo Mojstrovko, saj na Veliko Mojstrovko (2366m) ne vodi nobena označena pot. Če kdo želi pa jo lahko vseeno doseže brez posebnega napora. Višinska razlika med obema vrhovoma je zanemarljiva, tako da je odločitev, povzpeti se le na enega ali na oba vrhova povsem osebna. Nameravali smo se povzpeti po severni poti. Žal pa smo na razcepu obeh poti iz neznanega razloga zgrešili pravo smer in se navdušeno vzpenjali naprej po napačni poti. Ko smo končno opazili, da gremo v napačno smer smo bili že predaleč, da bi se vračali, predvsem zato, ker bi izgubili skoraj eno uro, pa tudi sonce je vedno bolj pripekalo, tako da so temperature že presegale 30 stopinj. Tako smo se odločili, da bomo severno steno osvojili naslednjič.

Pot ni posebej zahtevna, a vseeno terja previdnost. Posebej ko se pot usmeri proti škrbini, postane naklon kar hud, podlaga pa je vse prej kot zanesljiva – zglajene skale, pokrite z gruščem. Palice so se izkazale kot izjemno koristne za dodatno oporo (sedaj vem, zakaj imajo kozorogi štiri noge in ne le dve). Dodatni problem je, da vso pot, razen kratke pasaže tik pod škrbino, ni nobene sence in kadar sonce žge (menda smo izbrali najbolj vroč dan poletja 2006), je to kar vroč »izlet«, še posebej, če tudi veter stavka in te noče ohladiti. Ko prilezeš preko škrbine, postane pot malo lažja – sicer je kar strma, a ni tako spolzka. Kaj hitro ti vrh, ki ga že vidiš obenem da novih moči (ker ga vidiš) in navdaja z obupom (ker se mu na videz sploh ne moreš približati).

Ko pa enkrat uspešno prilezeš na vrh, ugotoviš, da sploh ni bilo tako težko. Tudi z Mojstrovke se planincu ponuja enkraten razgled, ki te bogato poplača za že pozabljene napore. Kavke so tu neverjetno krotke (in zahtevne). Z malo prijateljskega prepričevanja jih pripraviš do tega, da ti jejo iz roke.

Čas na vrhu gore (katerekoli) kar leti in preden se dobro zaveš, je minila že ura in več odkar si uspel priti na vrh. Spust smo opravili po isti poti, le da smo po južnem pobočju tokrat izbrali kar direktno pot po brezpotju. Prehod skozi škrbino je navzdol še nekoliko težji kot navzgor in treba je biti zelo previden. Ko pa prideš na vrh melišča, pa si poplačan za vse. Divja »vožnja« po melišču navzdol ti pot skrajša za vsaj 20-25 minut in se konča tik pred cesto. »Lunarna hoja« po melišču je ena od mojih najljubših načinov sestopov. Vendar pozor! Kdor tega ni navajen, mora biti izredno previden, saj bi lahko imel padec izjemno hude posledice. Pa še ena slabost – čiščenje čevljev doma je pravo »suženjsko« delo.

Kljub vročini je bilo izjemno lepo. Naslednjič bo pa še lepše, saj zagotovo ne bomo zgrešili severne poti.

Po tej poti čelade ne potrebujemo, prav tako ne varovalnega kompleta.