MANGRT (MANGART)

 

Po več kot 20 letih neaktivnosti, sva se s soprogo v juliju 2006 odločila, da temu narediva konec in da je skrajni čas, da ponovno vidiva kako je opazovati doline z visokih vrhov. Najin prvi cilj je bil Mangart, ena najlepših gora v Sloveniji. Skupaj s skupino planincev smo se v organizaciji PD Trbovlje odpravili na dvodnevni pohod na Mangart in Špik hude police (Cima di Terrarossa) v Italiji.

 

Cesta na mangartsko sedlo je zanimivo doživetje, posebej še za ljudi, ki niso navajenih strmih, ozkih in zavitih cest. Ko smo na Mangartskem sedlu dosegli najvišjo točko, katero lahko z avtom dosežeš v Sloveniji, smo pričeli vzpon proti vrhu. Kot večina obiskovalcev smo za vzpon izbrali slovensko, za sestop pa italijansko smer.

 

Kratek vzpon od ceste do vznožja zahodne stene nam ni delal preglavic in kar hitro smo se znašli pod steno, kjer se je naša pot obrnila strmo navzgor. Jeklene vrvi in klini, ki se pričnejo takoj ob vstopu v steno, so bili naši zvesti spremljevalci skoraj do vrha. Nekateri planinci (vendar zelo redki) se odločajo za sestop po slovenski smeri in srečavanje je včasih prav zanimivo doživetje – nekdo (navadno tisti ki sestopa), se mora stisniti v kakšen kot, se narediti povsem majhnega in spustiti mimo tiste ki se vzpenjajo proti vrhu. Moje hlače so kmalu ugotovile, da niso dorasle temu vzponu in so se mi strgale, ter mi omogočile dodatno ventilacijo. Nekaj časa je še kar šlo, a kmalu je zadeva postala rahlo nadležna in morali smo najti prostor, na katerem sem lahko odložil nahrbtnik, poiskal rezervne hlače (previdnost je mati modrosti! Odslej bom vedno nosil rezervo s sabo.) in se preoblekel. Vse skupaj na ozki polici, visoko nad dolino.

 

Mangart je zame ena najlepših in tudi težjih gora in to mnenje delim s kar lepim številom ostalih občudovalcev gora. O tem sem se prepričal, ko sem videl gnečo na vrhu. Vsakdo, ki bi lahko ob katerem koli času preštel manj kot 20-30 ljudi na vrhu bi lahko dejal, da je bil osamljen. No, resnici na ljubo, bila je poletna sobota in obiskovalci so bili večinoma Italijani in Avstrijci. Na vrhu smo ostali kakšne pol ure, počivali, uživali v čudovitih razgledih in občudovali letalne umetnije kavk, ki so krožile nad našimi glavami. Spust po lažji italijanski smeri se je izkazal kot zelo zanimiva in razgledna pot, ki nudi čudovit razgled na Mangartska (Belopeška) jezera in bližnje gorske verige. Pot nas je vodila do koče na Mangartskem sedlu, kjer smo nameravali prenočiti. Naslednji dan smo imeli namen osvojiti še Špik hude police v Montaževi skupini. Koča sama ni nič posebnega, a v bližnji okolici je toliko raznovrstnega gorskega cvetja kot le malokje. Izbira hrane je majhna, a tisto kar dobiš je zelo okusno.

 

Ob koncu dneva sva ugotovila, kako sva pogrešala gore, ne da bi se tega pravzaprav zavedala. Mangart verjetno ni najbolj primerna gora za začetnike, a glede na najine kar bogate izkušnje iz mladih let, je pomenil odličen ponovni začetek planinarjenja. Pravzaprav niti nisva bila kaj posebej utrujena – sicer pa ta dan nismo hodili kaj prida več kot 4 ure.

 

Izrecno priporočam uporabo čelade, varovalni komplet pa ni ravno obvezen.

 

                      

 

DOMOV