LATVIJA

Hotel Holiday Inn Berlin Schönefeld

Kurfürstendamm Berlin - Gedächtnisskirche

Ceste po Latviji

Sigulda

Turaida                         Jurmala

Značilno latvijsko pokopališče

Jaunpils

Hotel Vilmaja Riga

S 1. majem 2004 se je Evropska unija razširila za deset držav. In katere od teh novih članic Slovenci najslabše poznamo? Verjetno se ne bom preveč zmotil, če rečem, da tri baltske države: Litvo, Latvijo in Estonijo. Tudi mi smo sodili med takšne "nepoznavalce", zato smo se odločili, da to spremenimo. Po razmisleku, katero državo bi najprej obiskali, smo se odločili za Latvijo, s prestolnico Rigo. Zahvaljujoč Easy Jet-u, je ta prestolnica postala zelo dostopna. Žal ne direktno, ampak smo morali v zakup vzeti prenočevanje v Berlinu, tako ob odhodu kot ob povratku. Pravzaprav pa to ni nič slabega, saj se ti tako ponuja možnost, da si še malo ogledaš »največje gradbišče« v Nemčiji.

Po prihodu v Berlin nam je ostalo še dovolj časa, da smo si lahko ogledali to velemesto. Na srečo je javni prevoz perfektno organiziran in dejstvo, da smo prenočevali tik ob letališču, ni predstavljalo nobenega problema. Le ponočevanje ni priporočljivo, saj smo imeli polet v Rigo naslednji dan že ob 7. uri zjutraj.

Radovednost, ali tudi Latvijci poznajo naše osebne izkaznice nam ni dala miru in smo to tudi preverili. Odgovor je da. Brez vseh problemov smo opravili mejne formalnosti na letališču v Rigi, ko pa smo želeli prevzeti najeti avto, nas je čakalo prvo presenečenje. Dekle v agenciji je nekoliko s strahom vprašalo, če nam namesto rezerviranega avta (Chevrolet Kalos), lahko ponudi Opel Astro in v isti sapi zagotovilo, da bo cena ostala takšna, kot je bila potrjena. Seveda smo z veseljem sprejeli ponujeno, potem pa nas je še presenetila s prošnjo, če bi lahko malo počakali, ker avto še ni bil pripravljen in nas napotila v bife, kjer lahko na stroške agencije kaj popijemo, medtem ko čakamo na avto. Le kdo bi se lahko uprl takšnemu prijaznemu povabilu?

Ko smo po slabi uri le prevzeli avto, smo se napotili proti hotelu, ki smo ga vnaprej rezervirali. Kljub temu, da nihče od nas ne zna ne latvijsko ne rusko, smo hotel našli v prvem poskusu. Morda bi ob tem omenil še to, da se splača nekoliko dlje iskati primeren hotel, saj so cene pri različnih posrednikih zelo različne. Tako smo za hotel plačali pol manj kot bi, če bi ga rezerviral pri prvem posredniku, na katerega sem pri iskanju naletel. Hotel je bil skoraj nov, zgrajen leta 2003 in prav prijeten. Dejstvo, da je bil od centra mesta oddaljen kar nekaj kilometrov nas ni prav nič motilo, saj je bila le 50 metrov od hotela postaja trolejbusa, ki nas je pripeljal v sam center.

Ker je bilo še zgodaj, smo se kar takoj odpravili proti Siguldi in nacionalnem parku Gaujas. Prvo srečanje s cestami izven Rige je…. zanimivo. Štiripasovnica, dovolj široka, da bi bila avtocesta, luknje pa so zapolnjene kar s peskom, ne z asfaltom. Tako rekoč – makadamska avtocesta.

V Siguldi smo si seveda ogledali novi in stari grad. Stari je le ruševina (ki jih je pravzaprav povsod po Latviji dovolj – podobno kot na Škotskem in Irskem), novi pa je kar lepo urejen. Naslednji "podvig" je bila vožnja z gondolsko žičnico preko doline na drugo stran, v Krimuldo. Mislili smo si le na kratko ogledati še to stran, a nam je voznica žičnice povedala, da se vrne šele čez eno uro, torej smo imeli nekoliko več časa, kot smo načrtovali. Najprej smo si ogledali naslednjo ruševino, nato pa smo se v majhni trgovinici (ki je bila obenem tudi gostilna) odločili, da je čas, da nekaj pojemo. Naslednje presenečenje so bile cene hrane in pijače izven večjih naselij, v majhnih trgovinicah, ki jih ne manjka. V njih se brez težav naješ in poleg tega popiješ še kakšno pivo za kakšnih 100 do 150 tolarjev.

Ko smo se z žičnico vrnili k našemu avtu, ki je bil povsem osamljen na velikem parkirišču, smo se odpravili naprej proti Turaidi, kjer je spet nekaj ruševin, ki si jih mora turist (če verjameš vodiču) nujno ogledati. Vmes pa smo se še ustavili pri votlinah ob cesti. Hm, votlina je nekoliko pretiran izraz, saj gre le za vdolbine v kamniti steni.

Po povratku v Rigo je bil čas, da si vsaj na hitro ogledamo še naš dejanski cilj. Ob prvem pogledu na trolejbuse sem se spomnil na čase, ko so podobni še vozili po Ljubljani, a so jih nato ukinili. Tu očitno prav nič ne razmišljajo o tem da bi jih ukinili. Ko smo vstopili, nas je čakalo naslednje presenečenje: vozovnice prodajajo kondukterji. Cene pa so za naše pojme pravzaprav smešne: ena vožnja stane 20 santimov, kar pomeni približno 60 tolarjev, ne glede na to, kako daleč se s tem trolejbusom pelješ.

Riga je bila že v starih časih pomembno mesto. Tu so domovali nemški vitezi, bila je članica trgovske zveze Hansa, itd. in staro mestno jedro lepo dokazuje zgodovino. Presenetilo nas je, da je mesto lepo obnovljeno, le težko najdeš zapuščeno hišo. Sprehod po mestu je bil zelo prijeten in prvi vtisi so bili več kot pozitivni.

Priljubljen izletniški cilj, predvsem v poletnih mesecih, je Latvijska riviera – mesto Jurmala. Plaže so lepe, peščene in neskončno dolge. Morje pa je verjetno tudi v najbolj vročih dneh primerno le za kopanje v neoprenski obleki. Mesto samo je zanimivo, vidiš veliko majhnih in velikih hiš, lepo urejenih, precej drugače kot smo pričakovali.

Kasneje, ko nas je pot ponovno popeljala v notranjost dežele, smo spoznali še eno posebnost Latvije. Vasi, v katere vodijo ceste s štirih strani so asfaltirane, a asfalta čudežno zmanjka le nekaj sto metrov izven vasi. In to na vseh dostopnih cestah, tako da je edina možnost – makadam. Eno prednost pa takšne ceste le imajo: že na kilometre daleč vidiš, če ti kdo prihaja nasproti, saj avtomobili dvigujejo neznanske oblake prahu.

V kraju Jaunpils smo si ogledali njihov dobro ohranjen grad (mimogrede, po latvijsko se gradu reče pils, torej smo si ogledali Jaunpils pils), v katerem je sedaj šola, nato pa smo se odpravili nazaj proti Rigi.

V hotelu smo imeli že naročeno savno in tega seveda nismo smeli zamuditi. Savna le za nas – kakšno razkošje! Tudi tisti, ki so se prej pritoževali, da ne bodo stopili v savno, če bo več kot 30 stopinj, so prav uživali pri 90 stopinjah. Tako zelo, da smo kar izgubili občutek za čas in smo savno zapustili ne po eni uri kot smo prej nameravali, ampak po skoraj eni uri in pol.

Seveda smo se zvečer ponovno odpravili v mesto. Želeli smo najti restavracijo, kjer bi se lahko primerno okrepčali, kar nam je brez težav uspelo. Še sreča, da smo bili prvi gostje, ki so stopili vanjo! Tisti, ki so prišli malo za nami, so odšli brez da bi kaj pojedli, saj jim je rahlo zmedena natakarica razložila, da bi morali na večerjo počakati vsaj eno uro (do takrat je hrano naročilo kakšnih deset gostov). Kljub temu je bila hrana prav dobra, a za latvijske razmere tudi sorazmerno draga.

Riga, naš glavni cilj, je bila na vrsti naslednji dan. Celo dopoldne smo se sprehajali po mestu in si ogledovali zanimivosti, ki jih ne manjka. Mimogrede: če vas zanima arhitektura, boste v Rigi našli največ hiš, zgrajenih v Art Nouveau (Jugendstil) stilu na enem mestu v celi Evropi.

Nujno si je potrebno ogledati tudi tržnico, kjer lahko kupiš prav vse. Cene se zdijo zelo nizke, kasneje pa ugotoviš, da lahko v kakšnem centru na obrobju mesta določene stvari kupiš še ceneje.

Staro mestno jedro, ki je tudi najbolj zanimivo, ni preveliko, tako da ga v nekaj urah brez težav prehodiš in si ob tem še privoščiš počitek v kakšnem parku, ki jih je veliko, ali kavarnici, katerih prav tako ne moreš prešteti.

Popoldne smo se odpravili še v muzej na prostem, ki leži na severu mesta. V njem vidiš značilnosti cele dežele, zbrane na enem mestu. Ker se turistična sezona še ni pričela, muzej ni nudil vsega tistega, kar lahko vidiš poleti – nazorne predstavitve življenja v Latviji v preteklosti. Zato smo si le ogledali objekte. Ob povratku pa smo odkrili (verjetno največjo) samopostrežno restavracijo v Evropi, imenovano Lido. Obdaja jo lepo urejen park, v katerem se lahko zabavajo tako otroci kot odrasli, ko pa postanejo lačni, se podajo v restavracijo, v kateri dobiš več kot 200 različnih jedi, eno boljšo od druge. Cene? Zelo sprejemljive .

Naslednji dan smo se po zajtrku odpravili na letališče in točno odleteli proti Berlinu. Tokrat smo prespali v centru mesta, v neposredni bližini znanega Kurfürstendamm-a. Lepo vreme je bilo krivo, da je moški del odprave, medtem ko je ženska polovica pregledovala trgovine, raje sedel na soncu in užival v hladnem pivu ter opazovanju mimoidočih.

Resda je pot iz Ljubljane do Rige trajala dva dni (in ravno toliko nazaj), a je vseeno prijetna, saj imaš dovolj časa, da si ogledaš še Berlin. Nekaj dodatnih stroškov s tem seveda nastane (predvsem, če preveč hodiš po trgovinah), a se vseeno izplača. Vse druge možnosti, priti do Rige so daljše, dražje in predvsem napornejše.

Jezik

Najlaže se sporazumevaš v angleščini in nemščini. Ruščine ni priporočljivo uporabljati, razen če jo domačini sami pričnejo uporabljati.

Domačini

Prijaznost prebivalcev ni ravno navdušujoča. Nasprotno kot Irci, Škoti, itd., so dokaj zadržani in tudi če si lomiš jezik z nekaj njihovimi besedami, to ne pripomore veliko. So korektni, a v glavnem nič več kot to.

Vreme

Menda tu dežuje več kot 300 dni letno. Mi smo imeli ves čas čudovito sončno in zelo toplo vreme. A takoj po našem odhodu se je pričelo deževje, ki je trajalo kar nekaj tednov.

Prenočišča

Hoteli v Rigi so zelo dragi. Ceneje je, če najdeš hotel na obrobju mesta in se voziš v mesto z javnim prevozom, ki je dobro organiziran in poceni. Izven sezone so hoteli v daljni okolici (50 km iz Rige) vsaj polovico cenejši kot v glavnem mestu.

Hrana in pijača

V Rigi lahko ješ zelo ugodno, pa tudi zelo drago. Izven večjih mest je hrana, ki jo kupiš v vaških trgovinicah zelo poceni. Lahko izbiraš med vsemi možnimi jedmi, zelo dobre so morske jedi, testenine, pecivo… Njihovo pivo ni slabo.

Transport

Javni prevoz v Rigi je dober in poceni, medmestni promet pa je slabo urejen. Torej ostaja kot rešitev – najem avtomobila.

Promet

Doslej sem mislil, da so Slovenci najbolj neuvidevni vozniki v Evropi, po povratku iz Latvije pa sem to mnenje nekoliko spremenil. Tudi Latvijci vozijo enako kot Slovenci – nasilno, prehitro, neuvidevno. Pešec je zanje divjad, ki jo je dovoljeno loviti.