Ko sem zgodaj spomladi leta 1999 prvič slišal, da gremo na Korziko, sem se najprej spomnil na nesrečni 1. december 1981, ko je Adriino letalo strmoglavilo v bližini Ajaccia. Na srečo smo potovali z avtobusom. Vožnja je res kar dolga in naporna, a smo jo nekako preživeli in bolj ali manj zaspani prispeli v Livorno, od koder naj bi s trajektom odpluli proti Korziki. Tudi ta del poti je potekal brez težav in že malo po poldnevu smo se izkrcali v Bastii in se z avtobusom takoj odpravili na pot po tem otoku.

Slovenija velja za precej gorato deželo. Takšna seveda tudi je. Toda, Korzika, čeprav sredozemski otok, je še precej bolj razgibana. Že samo podatek, da je na Korziki kar 70 vrhov, višjih od 2000 m pove dovolj. Povprečna nadmorska višina pa znaša kar 580 metrov.

Že več kot 6000 let pred našim štetjem zasledimo človeške sledi. Tudi tu se je razvila megalitska kultura. Sicer ni tako spektakularnih spomenikov kot npr. Stonehenge ali kakšni drugi na britanskem otočju in Irski, jih je pa več kot bi človek pričakoval.

Malo pred našim štetjem so Korziko zavzeli Rimljani, Kristusov nauk pa se je začel širiti po 3. stoletju. Osvajalci so se v naslednjih stoletjih menjali, od Saracenov, Pise, najdlje Genove, Francozov. Kratek čas pa je bila Korzika tudi samostojna.

Po čem danes najbolj poznamo Korziko? Po tem, da se je v Ajacciu rodil Napoleon Bonaparte? Po terorističnih napadih različnih skupin, ki se borijo za samostojnost? Ali pa, mi Slovenci, po že uvodoma omenjeni letalski nesreči? Po čemer koli jo že poznamo, Korzika nudi mnogo več: od čudovite pokrajine, dobrih vin, nenavadnih a odličnih sirov pa vse do izjemno visokih cen in pa omejenega števila hotelov in turističnih postelj. Vsega skupaj je na otoku 450 hotelov, ki premorejo okrog 130.000 postelj. Tu je tudi veliko število avtokampov za sodobne nomade.

Korzika je resnično zelo gorat otok, a kdor bi mislil, da zato ni lepih plaž bi naredil veliko napako. Bele peščene plaže se izmenjujejo s čudovitimi skalnimi, vsem pa je skupna izjemno čista voda. Redkokje v Sredozemlju najdeš tako čisto morje, še sploh pa ne v tem delu, kjer je tudi veliko industrije - le pomislimo na Marseille, Genovo in druga velika industrijska in pristaniška mesta.

Seveda pa naši ogledi niso veljali le plažam. Pravzaprav smo si plaže ogledovali le bolj mimogrede, iz hotelov kjer smo prebivali ali ob postankih. Ali je že kdo bil na kakšnem organiziranem izletu, pa si ni ogledoval zgodovinskih znamenitosti? Ker je odgovor gotovo ne, smo si tudi mi ogledali nekaj takšnih objektov, na primer eno najpomembnejših megalitskih najdišč, Filitoso. Če ne verjamete, vam v dokaz ponujamo vstopnico.
 
    
 

Realistični ljudje se sprašujejo, zakaj nekaj obklesanih kamnov, nekaj votlin in kiklopski zidovi vzbujajo toliko zanimanja. Za druge pa pomeni Filitosa že skoraj mistični kraj. Filitosa šteje danes že okrog 8000 let in predstavlja človeštvo mlade kamene dobe. Odkrita je bila v štiridesetih letih našega stoletja in je nedvomno najpomembnejše arheološko najdišče na otoku.
 

Kdor je obiskal Korziko, a ni videl mesta Bonifacio, naj čim prej ponovi svoj izlet in si gre ogledati to "orlovo gnezdo". Mi smo si ga ogledali z morske strani, pa tudi peš. Eno redkih svetovnih mest je to, ki je prestalo kar nekaj obleganj, a nikoli ni bilo zavzeto. Že sama lega človeka preseneti, saj je zgrajeno na polotoku, ki se dviga 60 metrov nad morjem in s kopenske strani je včasih vodila v mesto le ena pot, na tej poti pa so le ena vhodna vrata (Genovska vrata). Danes je možno v mesto priti tudi z avtom, a ni priporočljivo, saj ni možno nikjer parkirati, ulice so pa tako ozke, da se še pešci komaj srečujejo.

Je tudi eno redkih korziških mest, ki nikoli ni podpiralo boja za samostojnost Korzike (predvsem v časih, ko so na otoku gospodovali Genovežani).

V bližini so tudi čudovite votline, v katere je možno priti le s čolnom.