IRSKA

Najprej se moramo opravičiti za slabo kvaliteto slik. Fotograf, ki nam je razvijal filme, je očitno naredil kakšno napako in rezultati so, kot lahko sami vidite, slabe slike. Mislimo, da bomo morali potovanje ponoviti, da bomo lahko posneli nekaj res lepih slik.

Neko julijsko soboto smo iz Münchna odleteli proti Irski v lepem poletnem vremenu. Po kar prijetnem poletu smo se pričeli spuščati proti letališču Shannon. Kaj lahko pričakuješ, ko se bližaš Irski? Dež! In vreme se našim pričakovanjem ni izneverilo. Resnično je deževalo! Carinske formalnosti so bile kratke, in po manj kot eni uri (predvsem zato, ker sva bila s kolegom prva na vrsti za najem avtomobila), smo že sedeli v najetih avtomobilih in se privajali na desni volan. Že po nekaj kilometrih vožnje v dežju, sem se nekoliko privadil na to spremembo. Bilo pa je tudi že kar pozno in morali smo poiskati B&B (Bed & Breakfast, kar pomeni točno to kot naš prevod; tu dobiš posteljo in zajtrk), ki sem ga rezerviral že vnaprej. Mislili smo, da bomo imeli težave pri iskanju, a se je vse skupaj sijajno izteklo in že kmalu smo se naselili v lepih sobah. Takoj nato smo se podali raziskovat okolico in seveda smo našli pub. Ker smo že vedeli, da se na Irskem pije temno pivo oziroma "stout", smo ga nemudoma poskusili - odlično je!

Naslednji dan smo ob zajtrku srečali nemški par, ki je ves čas pogledoval proti naši mizi in ugibal, od kod smo. Končno sta se opogumila in vprašala našo gostiteljico. Seveda nista natančno vedela, kje je Slovenija.

Vreme se je nekoliko izboljšalo; dež je skoraj ponehal, ko smo krenili na pot. Ogledali smo si votlino Crag Cave, v kateri ni nič deževalo.
 
 
 

Naš naslednji cilj je bil slavni Ring of Kerry, cesta okrog polotoka Kerry, ki velja za eno najslikovitejših v Evropi. Obvozili smo celotni polotok, videli pa skoraj nič, saj je bil dan precej meglen. Na naših avtokartah smo imeli narisano tudi točko, s katere naj bi bil izredno lep razgled. Povzpeli smo se na to točko, in tudi nekaj videli, a le tisto, kar je bilo od nas oddaljeno največ deset metrov. Prav prijalo nam je, ko smo našli topel pub, si naročili vročo "Irish Stew" in popili pint piva.
 
 
 

Ko smo zvečer iskali prenočišče, nam je sprva pomagala prijazna uslužbenka v turističnem biroju, ki pa je bila neuspešna. Ko je že kazalo, da bomo kar težko našli proste sobe, smo vzeli stvari v svoje roke in presneto hitro našli prenočišče, ki je bilo boljše in tudi cenejše od tistih, ki jih je iskala omenjena uslužbenka. Sem že omenil, da se je kar nekajkrat ulil dež?

Bantry House je ena najbolj znanih hiš na Irskem. Obnašali smo se kot Škoti in nismo hoteli plačati vstopnine, pač pa smo si hišo ogledali kar skozi okna. No, nekaj smo vseeno prispevali v turistično blagajno, saj smo morali plačati že vstop na ozemlje, kjer ta hiša stoji. V bližini hiše je lep vrt, ki ga imenujejo "italijanski". Še danes ne vem zakaj, saj ni v njem nič tipično italijanskega.

Ali ste že kdaj slišali za obred, imenovan "Kissing The Blarney Stone"? Po legendi, naj bi tisti, ki poljubi ta kamen, pridobil dar govora. (Zanemarim to, da je samo poljubljanje kar zanimiva akrobacija, ko se v višini preko deset metrov vznak steguješ proti spodnji strani kamna na obzidju, pod tabo pa zija praznina.) Mi smo to seveda poskusili. Vendar, zdi se mi, da je delovanje bolj omejeno. Tisti, ki dar govora že imajo, so ga obdržali, tisti, ki ga nimamo, ga pa žal nismo pridobili.

Ko smo nadaljevali pot, se je prikazalo celo sonce in pokrajina se je skoraj čudežno spremenila, a žal le za trenutek. Obiskali smo še Rock of Cashel, obvezni ogled za vsakega popotnika po Irski. Lega utrdbe na vrhu ogromne pečine je čudovita, notranjost pa nič kaj posebnega.

Če želite spoznati irsko zgodovino v eni uri (morda kakšno minuto več), ne smete spregledati "Irish Heritage Park" v kraju Wexford. V zgoščeni obliki boste izvedeli vse najpomembnejše podatke iz zgodovine Irske in si to preteklost tudi nazorno ogledali. Seveda je tudi tu deževalo in smo se morali skriti v koče, v kakršnih naj bi pred davnimi časi živeli prebivalci zelenega otoka. In glej čudež: vodička, ki nas je vodila skozi ta park, je VEDELA, KJE JE SLOVENIJA!
 
 

Cesta nas je nato vodila preko Wicklow Mountains, kjer smo si ogledali stari samostan Glendalough, v katerem stoji tudi cerkev, imenovana "Kevin's Kitchen". Menimo, da se tako imenuje le zato, ker je v strehi luknja, skozi katero se je lahko valil dim.

Baile Atha Cliath je keltsko ime za Dublin. Že prej smo se odločili, da bomo tu preživeli en cel dan. Ker smo prispeli dokaj zgodaj popoldne, smo se kar takoj odpravili v mesto. Naše sobe so ležale v mirnem predmestju, torej smo morali iti v center z avtobusom. Po krajšem prepričevanju, na katero stran ceste se moramo postaviti, da bomo dočakali avtobus, ki pelje v mesto in ne tistega, ki bi peljal na drugo stran, smo dočakali avtobus. Kot v Veliki Britaniji, tudi tu velja, da moraš avtobusu pomahati, da bo ustavil, drugače lahko čakaš in čakaš in čakaš..... Malo smo se sprehodili po mestu, predvsem po četrti Temple bar, kjer je vsaka druga hiša pub ali kakšen drug lokal in našli pub z živo glasbo in plesom. "Guinness is good for you" je reklamni slogan pivovarne Guinness (iz Dublina) in ker to drži, sva si moška predstavnika popotnikov privoščila kar po dva. Dežnikov pa  nismo potrebovali, ker ni deževalo!
 
 
 
 

Naslednje jutro smo se zbudili in zagledali veliko čudo! Sonce je veselo sijalo in niti sledu ni bilo o oblakih! "Saj bo še deževalo!" me je na hitro pomiril prijatelj. Pa še prav je imel, saj je ravno, ko smo si z zgornjega nadstropja avtobusa kabrioleta, ogledovali Dublin, pričelo deževati in v kratkem je lilo kot iz škafa, tako, da smo bili na veliko veselje ženskega dela odprave prisiljeni zbežati v "Stephen's Green Shopping Centre", največji pokriti nakupovalni center v mestu. Kar nekaj časa smo preživeli v njem, a smo si trgovine le ogledovali in čakali, da bo zunaj prenehalo deževati. Dublin je vsekakor zanimivo, živahno mesto. Malo smo bili razočarani le nad tem, da v centru zabave, v Temple Bar-u, srečuješ pravzaprav samo tujce, Irci pa so menda le zaposleni v pubih in glasbeniki. Seveda pa obisk Dublina ne bi bil popoln, če si ne bi ogledali še Trinity College, z ogromno knjižnico in znamenito "Book of Kells", ki je eno od najpomembnejših del svetovne kulturne dediščine.

Če vas zanimajo modeli vlakcev, obiščite Malahide Castle. Grad sam je čudovit, poleg njega pa je "Fry Model Raiway", s čudovito maketo, na kateri lahko spremljaš zgodovino in tudi sedanjost irskih železnic. Vse skupaj pa je prav blizu Dublina.

Newgrange je največje predzgodovinsko pokopališče. Če ga obiščete, vzemite s seboj veliko časa in potrpljenja, saj boste čakali kar precej časa da pridete na vrsto za ogled. Nam se ni ljubilo čakati kakšne štiri ure, zato smo se zadovoljili z ogledom makete v centru in si pravi grob ogledali le iz daljave.

Dan smo zaključili v Galway-u, v glasbenem pubu, v katerega so spustili tudi mlajše od 21 let. V tem pubu smo prebili nekaj uric, uživali v glasbi in vonjavah iz stranišča, pri katerem smo stali - drugje pač ni bilo prostora, smo pa zato bili povsem ob odru.

Connemara je najbolj deževen predel Evrope - več kot 300 dni na leto dežuje. Po deževnem pričetku potovanja, smo seveda pričakovali, da bomo tudi mi ujeli enega od teh deževnih dni, a smo se motili. NI DEŽEVALO! Še več, celo sonce je pošteno sijalo. Connemara je ena najleših pokrajin, ki smo jih videli, Kylemore Abbey pa v resnici izgleda bolje kot na slikah.
 

Cliffs of Moher, z višino navpičnih sten preko 200 m, seveda niso priporočljiva točka za ljudi, ki se bojijo višine. Še tisti, ki tega strahu ne poznajo, se večinoma počutijo nekoliko nenavadno. Vseeno pa si jih splača ogledati, saj so še posebej v soncu čudovite.

Zvečer smo se sprehodili po mestecu, v katerem smo zadnjič poiskali prenočišče, mestecu z imenom Lahinch. V pubu smo srečali mladeniča, katerega nismo razumeli, pa čeprav smo govorili angleško. Kasneje smo izvedeli, da je z Aranskih otokov, ki ležijo v bližini (znani so predvsem po čudovitih pleteninah) in da govori pravzaprav samo keltsko.
 

Zadnji dan smo obiskali še Dysert O'Dea. Nismo si mogli ogledati gradu od znotraj, smo pa videli vse druge znamenitosti. Naš vodič je bil kar lokalni kuža!
 
 
 

Kasneje so se prijatelji poslovili in ostali še nekaj uric v mestu Limerick, saj so imeli polet šele v večernih urah. Mi pa smo se odpravili na letališče, da počakamo na avtobus za prevoz v Banagher, kjer nas je že čakala najeta jahta. Naslednji teden bomo preživeli v lagodnem križarjenju po reki Shannon. To pa je že druga zgodba.