ISLANDIJA

 

 

Odločitev in priprave

 

Včasih ima gospodarska kriza tudi pozitivne posledice. Seveda le za nekatere in, seveda, ne za tiste, ki jih je neposredno prizadela. Tako je imel »skoraj bankrot« Islandije za turiste iz evropskih držav resnično zanimive posledice. Islandska krona je izjemno devalvirala in dosegla zgodovinsko nizko vrednost. In kaj v takšni situaciji storijo tisti, ki so si že dolgo želeli obiskati to deželo ognja in leda? Tisto kar smo mi…. Na hitro se odločijo in gredo tja.

 

Nekega zimskega dne v februarju leta 2009 sva bila z ženo na obisku pri prijateljih in beseda je nanesla na to, da bi morda poleti skupaj kam šli. Moja soproga je bila pred tem čisto »zastrupljena« z idejami o trekkingu po Nepalu, Mongoliji, Maroku… In nenadoma je padla ideja o Islandiji. Zakaj pa ne? Malo sem pobrskal po internetu in glej ga zlomka; našel sem poceni letalske prevoznike, poceni izposojevalnice avtomobilov. Ideja je postajala bolj in bolj oprijemljiva, obenem pa je zorelo spoznanje, da bi bilo dobro dobiti še kakšnega sopotnika. Vsekakor je ceneje potovati, če ste v avtu po štirje in se stroški najema in goriva delijo na štiri dele. Ni trajalo dolgo in že smo našli še štiri zainteresirane popotnike. Ekipa je bila torej zbrana, sedaj je bilo potrebno le še vse skupaj organizirati, rezervirati, izbrati… Mala malica, bi rekel.. potem pa se je začelo! Prvi problem je bil, kako priti tja brez posebnih težav. Še sreča, da Adria leti v London na Gatwick in ravno od tam je spomladi 2009 pričel v Keflavik leteti nizko cenovni prevoznik Iceland Express. Le ure je bilo potrebno malo iskati in kombinirati datume, da smo našli primerne povezave brez predolgega čakanja in po ugodni ceni. Po nekaj »telovadbe« in preračunavanja smo našli pravo rešitev in kupili karte. Vseh nismo dobili po isti ceni, tako da so bile najcenejše po 500 EUR, najdražje pa po 550 EUR za polet Ljubljana-London-Keflavik-London-Ljubljana (seveda z vsemi taksami!).

 

Ko sem sestavljal program potepa, sem izhajal iz naslednjih predpostavk: obvezno si moramo ogledati tudi notranjost, želeli smo obkrožiti celotni otok in si ogledati tudi zahodne fjorde (skrajni zahod otoka in Evrope), spali pa bomo pretežno v šotorih, torej bomo imeli veliko prtljage in rabimo kar malo večji avto. Tako je odločitev padla na terenski avto kategorije Ford Escape (nekaj takšnega kot stari Nissan Terrano). Ampak…. Kje dobiti takšen avto (oziroma kar dva) za spodobno ceno. Po kar dolgem preverjanju sem le našel firmo, kjer sem lahko rezerviral dva takšna avtomobila (sedež firme je sicer v Španiji, a ima svojo poslovalnico tudi na Islandiji) za spodobno ceno.

 

Sedaj je ostalo le še eno vprašanje: prenočišče v Reykjaviku in zadnji večer čim bliže letališču, saj je bil povratni let že okrog sedme ure zjutraj. Našel sem podatke o potovalni agenciji v Akureyriju, ki jo vodi Slovenka – Nonni Travel. Seveda sem jih pobaral, če bi mi lahko pomagali pri iskanju primernega prenočišča v Reykjaviku. A glej ga zlomka… resnično so bili zelo prijazni, a tudi primerno dragi. Ko sem dobil ponudbo so nekateri od sopotnikov kar debelo pogoltnili slino in rekli, da je to pač predrago. Torej sem nadaljeval iskanje na lastno pest in bil kaj kmalu uspešen. Našel sem enako soliden hotel za več kot pol nižjo ceno le nekaj 100 metrov od centra mesta. Ha, torej sem uspel opraviti vse, kar sem moral. Ostaja le še, da natančno določim pot. O tem pa raje kar v opisu potovanja.

 

 

 

Oprema

 

Ker smo se odločili, da bomo spali kar po kampih, smo morali temu primerno tudi pripraviti opremo. Če greš na šestnajstdnevno kampiranje z letalom in moraš vse nesti s sabo, je potrebno kar malo razmisliti, kaj se splača nesti sabo, kaj nujno moraš imeti in česa sploh ne potrebuješ. Sploh, če imaš lahko s sabo le 20 kg prtljage (in deset pri sebi na krovu letala). Rabiš pa seveda skoraj vse: šotor, podlago za šotor, posebne kline za kamnita tla, spalne vreče, spalne podloge, posoda, gorilnik, primerna oblačila itd. itd. itd. Seveda vse čim lažje in čim bolj primerno za vetrovne in deževne razmere. Saj to ne gre! O, pa gre! Le nekoliko je treba iskati in najdeš vse. Malo prišepnem na uho: največ kvalitetne in resnično poceni opreme sem kupil na svetovnem spletu, ne v naših trgovinah.

 

 

Potovanje

 

Nekega zgodnjega jutra v juliju 2009 sva težko otovorjena, vsak s svojo transportno vrečo, ki sta obe tehtali nevarno blizu dovoljenih 20 kg in nahrbtnikom za na krov, ki sta bila prav tako težka kot svinec, le dočakala kombi, ki nas je odpeljal na letališče. Po zelo ugodni ceni, seveda – 20 EUR po osebi za odhod in povratek. Po uspešnem check-in smo kaj kmalu sedeli na letalu za London. Tam pa je bilo potrebno dvigniti prtljago, iti na drugi terminal in se ponovno prijaviti – ter seveda ponovno opraviti varnostni pregled. Vse brez težav, pred poletom smo uspeli tudi popiti po en pravi irski stout. Letališče v Keflaviku je pravzaprav prav zanimivo. Ni pretirano veliko, je pa kar neverjetno mirno. Nobenega vrveža kot v Londonu. Ko smo dvignili prtljago sem se z nekoliko čudnim občutkom zapodil v sprejemno halo, kjer naj bi me čakal predstavnik firme, pri kateri sem rezerviral avtomobila. Kaj pa če ga ne bo? Le kam naj se potem vtaknemo? A komaj sem s težko naloženim vozičkom v širokem loku zvozil ovinek v sprejemno halo, sem že zagleda možakarja, ki je držal velik napis »Mr. Majdic«. Uf, torej je vse v redu, sem si oddahnil in komaj ustavil 50+ kilogramski voz pred njim. Ko pa sva začela urejati formalnosti, pa mi nenadoma reče: »Žal, takšnih avtov kot ste jih rezervirali, nismo imeli.« Kaj naj pa sedaj to pomeni? Kam bomo pa z vso prtljago? Pa nadaljuje: »Imam en Mitsubishi Montero in en Mitsubiski L200.« Hej, to je pa za eno celo kategorijo večji terenec (Montero je v Evropi Pajero). Pa menda ne bo zdaj dvakrat dražji! Kar kmalu me je pomiril: »Cena seveda ostane ista.« To pa rad slišim!

 

Kakorkoli, formalnosti smo na hitro uredili, prevzeli avtomobile in ugotovili, da v manjšega prtljage sploh ne bi spravili. Je pa bil tale Montero prava mrcina: 230 »konjičkov«, avtomatik, reduktor, usnje,… Še posebej nam je odgovarjalo, da je druga skupina dobila Pick-up, da smo lahko potem ves čas imeli v njem vse skupne potrebščine, hrano, pijačo itd.

 

Ko smo se končno uspeli odpraviti z letališča (no, saj vse skupaj ni trajalo več kot eno uro), je bil naš prvi cilj kosilo na obali v Keflaviku in nato kopanje v sloviti Modri laguni. Vreme je bilo lepo, sončno in za islandske razmere toplo – okrog 15 stopinj. Že med vožnjo smo občudovali pokrajino, ki je tako drugačna od pokrajine v celinski Evropi, da si komaj lahko misliš. Vse skale so črne, le tu in tam je malo zelenja, drevja ni (padla je celo stava, kdo bo prvi zagledal pravo drevo – mislim, da jo je zmagovalec dobil šele tretji dan…). V Modri laguni pa je kopica ljudi – devet od desetih je tujcev. Kopanje je prav zanimivo, a moraš malo paziti, da ne stopiš na kakšen kamen, saj se kopaš v naravnem bazenu sredi skal.

 

Po opravljenem »obveznem« obisku najbolj znanega zdravilišča na Islandiji, smo nadaljevali pot proti današnjemu cilju – kraju Selfoss. Spotoma smo že spoznavali islandsko posebnost – makadamske ceste, kjer lahko brez težav voziš z največjo dovoljeno hitrostjo (80 km/h). Je pa priporočljivo, da si prvi v koloni, drugače še nekaj dni čistiš prah, ki se ti zažre v vse pore. Ko smo se končno namestili v kampu, smo spoznali še eno islandsko posebnost – skupne prostore v kampih. Veliko jih ima popolno opremljeno kuhinjo, v kateri si lahko pripraviš hrano, opremljene jedilnice, kjer lepo na toplem in suhem poješ ter malo posediš. Praviloma so zraven še zelo lepo urejene sanitarije in kopalnice. Skratka, standard, o kakršnem kje v Sredozemlju lahko samo sanjaš. Da nam ni bilo preveč dolgčas, smo že takoj naleteli na someščane, bivše dijake enega od naših sopotnikov.

 

Naslednji dan se je začelo zares. Po obilnem zajtrku smo se odpravili proti geotermalnem področju z največ gejzirji – da si ogledamo Strokkur. Najzanesljivejši gejzir na Islandiji nas ni razočaral in je redno bruhal ves čas našega obiska. Nismo se mogli upreti vzponu na bližnji griček, od koder smo si malo ogledali okolico. Nato smo nadaljevali pot proti prvemu od znamenitih slapov, ki smo jih želeli obiskati – Gullfoss, ali po naše »Zlati slap«. Ne vem sicer zakaj naj bi bil zlat, je pa vsekakor izjemno impozanten. Po sprehodu po bližnji okolici, ko smo opazili tudi prvi ledenik, smo nadaljevali pot in kaj kmalu prispeli do primernega kampa, kjer smo se utaborili. Seveda je bil takoj zraven bazen s toplo vodo (okrog 40 stopinj) in seveda smo se šli kopat. Drugi dan – drugo kopanje. Zvečer smo se nekateri malo potepali po okolici in ugotovili, da je po sončnem zahodu zelo hladno. Ne, ne hladno – mrzlo!

 

Tretji dan se je začel z lepim vremenom in kaj kmalu smo že bili na poti proti notranjosti otoka. Po nekaj deset kilometrih vožnje po normalni cesti, smo zavili na naslednjo islandsko posebnost – »F« ceste, po katerih lahko vozijo le terenska vozila. Naš prvi cilj za danes je bil vzpon na ognjenik Hekla (po enih podatkih je visok 1510, po drugih pa 1580 metrov – moj višinomer je bil bliže tej drugi številki). Že vožnja do izhodišča je doživetje poseben vrste. Prvič sem vozil po tako divjem terenu, da na vem, kako bi tem prišel peš. Še dobro, da imamo reduktor! Večina sopotnikov je bila skoraj ves čas tiho in samo trepetala, da bomo nekje obstali. Kje pa! Ko smo priplezali do konca ceste smo se opremili za hojo v hribe in se podali na pot. Tudi vzpon na ognjenik je povsem drugačen kot vzpon na gore v Sloveniji. Hodiš po kot britev ostrih vulkanskih formacijah in po snegu, poti tako rekoč ni, le tu in tam kakšen možic označuje kam moraš. Večino poti smo hodili po snegu, kar nekajkrat pa smo morali po »vulkanskem melišču« - hoja po navadnem melišču je mačji kašelj proti hoji po tem. Na vrhu smo se seveda slikali s slovensko zastavo in se vpisali v knjigo. Naj se ve, da smo tudi Slovenci bili tu! Me je pa ves čas skrbelo, kaj bo, če bi pričelo deževati. Vreme ni bilo posebej lepo in če bi deževalo, bi bila pot z avtom navzdol podobna drsanju z vrha gore brez zavor. Pa na srečo ni! Ko smo se vrnili do avtomobilov in se spustili nazaj v dolino (spet prva prestav in reduktor), smo nadaljevali pot proti kampu v Landmannalaugar. Spotoma smo se še ustavili v Landmannahellir, kjer so naši ribiči (imeli smo kar tri!) kupili dovolilnice, saj so jih že pošteno srbeli prsti. Spotoma smo nadaljevali spoznavanje islandskih posebnosti – vožnja čez potoke, rečice in reke. Seveda brez mostov. Zanimivo, sprva nekoliko strašljivo, a se kmalu navadiš in se morda že kar preveč pogumno zapodiš v vodo, za katero ne veš, kako globoka je. To sem seveda ugotovil, ko mi je voda pljusknila preko pokrova motorja in v tistem trenutku sem se zavedel, da bi bilo verjetno zelo neprijetno, če bi motor »crknil« sredi vode. Od takrat smo vsak potok prepeljali počasi in previdno.

 

Landmannalaugar je izhodišče za najlepše pohode po južnem delu Islandije. Pa še po nečem je znan: toplem potoku, v katerem se turisti veselo kopajo pa čeprav je temperatura zunaj le okrog ničle, saj je voda, ki priteče v tolmun v katerem se kopaš, tako vroča, da bi v njej brez težav skuhal jajce. Ko smo se naslednje jutro zbudili, smo na šotorih opazili led, a naju s soprogo to ni ustavilo, da se ne bi že pred zajtrkom okopala v potoku. Po zajtrku pa sva se odpravila na krajši pohod  (kakšne tri ure) v bližnje gore. Ribiči so (po zelo uspešnem včerajšnjem večeru) ponovno šli k jezeru, tretja skupina pa se je odločila, da se bodo rajši kopali. Sprehod po bližnjih gorah je bil resnično enkraten. Takšnih barvitih gora še nisem videl, po daljši hoji skozi polja lave pa nenadoma zagledaš popolnoma zeleno dolino. Povzpela sva se mimo kopice fumarol, kjer je kar pošteno smrdelo po žveplu. Čeprav naju je celo pot spremljalo sonce, pa je ob povratku v kamp kar naenkrat pričelo deževati. Ko sva uspela spraviti preostale člane odprave iz potoka, smo se odpravili naprej. Spotoma smo še pobrali ribiče (v dveh dneh so nalovili toliko rib, da smo jih jedli dva naslednja dneva, pa še nekaj smo jih podarili drugim) in nadaljevali pot proti najstarejšemu narodnem parki Islandije – Vatnajökull. Med potjo sta se izmenjavala sonce in dež, ko pa smo se utaborili v kraju Svinafell (svina po islandsko pomeni točno to kot pri nas – svinja), se je dež unesel. Seveda je bilo tudi v tem kampu kopališče, kjer pa smo prvič naleteli na klorirano vodo. Te kemikalije je bilo toliko, da so nam vsem močno obledele kopalke, eden pa jih je celo vrgel stran, saj so postale tako rekoč prozorne.

 

Ko smo se naslednji dan zbudili, je po šotoru rahlo škrebljal dež in nikomur se ni kaj posebej ljubilo vstati. Pa nas je brž dokončno prebudil divji sunek vetra, ki je šotore popolnoma sploščil. Kar naenkrat se je po vsem kampu zaslišalo živahno govorjenje in vsi smo presenečeni prilezli iz šotorov ter si ogledovali razmere. V tem trenutku še ni bilo nič posebnega.

 

Dan je bil namenjen pohodu po nacionalnem parku Skaftafell in pa vzponu na ledenik Svinafellsjökull. Seveda smo se povzpeli tudi do znamenitega slapu Svartifoss, ki pada breko enkratnih bazaltnih formacij, kakršnih ne najdeš nikjer drugje. Posebno doživetje pa je hoja po ledeniku (več kot tri ure smo bili na njem). Tam vidiš, kako lahko se je izgubiti v labirintu zajed in udorov in kako moraš biti pazljiv, da ne padeš v kakšno luknjo, iz katere bi te verjetno rešili šele čez nekaj stoletij, ko bi te ledenik prinesel v dolino. Hoja po takšnem ledeniku je tudi povsem drugačna kot hoja po zasneženih hribih. Občasno je tako zapihalo, da smo vsi počepnili in počakali, da se je ozračje umirilo, drugače bi resnično tvegali, da nas veter še kam odpihne. Zvečer smo se seveda ponovno kopali…

 

Ko smo naslednje jutro podirali šotore smo opazili, da včerajšnji veter le ni minil brez vseh posledic. Na dveh šotorih je namreč poškodoval palice, ki smo jih zasilno popravili z lepilnim trakom. Zasilno, ampak je vseeno zdržalo do konca potovanja!

 

Pot smo nadaljevali ob južni obali otoka in se seveda ustavili v ledeniški laguni Jökulsarlon, kjer se nismo mogli upreti in smo se šli popeljat z amfibijskimi vozili. Zanimivo, da je ta laguna najgloblja laguna na Islandiji – preko 200 m. Na obali smo potem malo uživali v vetru in valovih, ki so se divje zaganjali proti kopnem. Spotoma smo si še ogledali mestece Höfn iz katerega se ponuja zanimiv pogled na štiri ledenike naenkrat. Ko smo začeli iskati prenočišče pa je pričelo deževati in ugotovili smo, da bi bilo najbolje, če bi to noč uspeli najti suhe prostorčke pod streho. Niti nismo dolgo iskali in v kraju Grindavik smo se namestili v hotelu, ki je ponujal »Sleeping Bag Accomodation«. Še ena islandska posebnost, ko ti ponudijo sobo s posteljo, sam pa moraš imeti spalno vrečo. Kljub temu, da so bile kopalnice skupne za več sob, smo se počutili kot v najboljšem hotelu. S soprogo sva dobila sobo v glavni stavbi, kolegi pa v depandansi, kjer smo seveda na juriš zavzeli kuhinjo na hodniku in se pošteno najedli. Kolega je tudi pekel meso, a ne notri temveč na vhodni terasi, tako, da je vsakdo, ki je prišel mimo moral vohati omamne vonjave.

 

Naslednji dan je bil nekaj posebnega. Predvsem zato, ker smo tokrat prevozili več kot 300 kilometrov po notranjosti (F cestah), pa tudi zato, ker je med sprehodom do jezera Viti pošteno snežilo. Pa po vrsti. Dan je bil siv, deževen in neprijazen. Ko smo zapuščali »normalne« ceste, sem ugotovil, da bi bilo dobro še nekje natočiti bencin, da ne bi v notranjosti (kjer resnično ni nobene bencinske črpalke) ostali brez goriva. Ni bilo težko najti črpalke, a glej ga zlomka: avtomatska črpalka, ki ni sprejemala maestro kartice NLB, za kreditne kartice pa je zahtevala vnos PIN številke, ki je, seveda, nihče ni vedel. Torej smo šli naprej in upali, da bo goriva dovolj. Najprej nas je pot vodila proti Askji po »lunini pokrajini«. Ko sem bral opise te pokrajine sem bil malo skeptičen, če je res vse tako, ko pa sem bil tam, sem videl, da je vse ravno tako kot so opisovali. Če ne bi bilo oblakov in vode, bi zlahka mislil, da se nahajam nekje na luni. Absolutno nobene vegatacije, le kamen in pesek. Ni čudno, da so Američani tu trenirali za pristanek na Luni. V Drekagilu smo malo pogledali proti zanimivi soteski, a ni bilo pretiranega navdušenja za sprehod v kar močnem dežju. Po kratkem razmisleku smo sklenili, da gremo še naprej proti jezeroma Viti in Öskjuvatn. Obe jezeri sta relativno mladi, saj sta nastali po vulkanskih izbruhih leta 1875. Öskjuvatn je najgloblje islandsko jezero, globoko preko 200m, Viti pa je znano po svoji bledo zeleni barvi in topli vodi (okrog 24 stopinj). Ker pa smo imeli resnično slabo vreme, se nismo poskušali spustiti po strmini do jezera in se okopati. Teren je bil tako blaten, da bi se do jezera spustili povsem brez težav (kot po drči), ne vem pa, če bi uspeli priplezati nazaj. Torej smo se odpravili kar nazaj in mimo gore Herdubreid (ki ji Islandci pravijo mati vseh gora) nadaljevali pot na sever. Še isti dan smo želeli priti do jezera Myvatn. Spotoma smo si ogledali še sulfatare Namafjall, kjer te že takoj ko parkiraš pozdravi oster smrad po žveplu. Tu vidiš kopico blatnih »gejzirjev«, na vseh koncih se divje kadi iz zemlje in včasih se vprašaš, če je resnično varno hoditi tod okrog. Še posebej, če ti je znan podatek, da se dnevno nekaj turistov pošteno opeče, ko mislijo da so pametnejši kot domačini in pog(ne)umno zakoračijo tja, kamor naj ne bi. Zvečer smo v kraju Reykjahilð poskušali najti prenočišče pod streho, pa je bilo vse polno in smo se bili prisiljeni utaboriti v kampu. Na črpalki (veriga N1) smo doživeli še eno presenečenje: avtomat maestro kartice NLB nikakor ni hotel sprejeti, brez težav pa je »požrl« maestro kartico SKB.

 

Naslednje jutro ni bilo vreme niš kaj lepše, pa smo se vseeno odpravili na pot okrog jezera Myvatn. Videli nismo veliko, a je bilo že tisto kar smo, zelo impresivno. V lepem vremenu je tu najbrž resnično lepo. Naš dnevni cilj (in bazo za naslednji dve noči) Husavik smo dosegli kar zgodaj in nam je ostalo dovolj časa za pohajkovanje, še posebej, ker se je dež nekoliko unesel. Husavik ima kakšnih 2400 prebivalcev in je prav zanimivo mestece. Ko smo se proti večeru odločili, da bi danes jedli v restavraciji, smo naleteli na vrsto Slovencev. Menda nas je bilo kar nekaj odločenih, da gremo gledat kite. Bazen je bil le tri minute hoda od kampa in seveda smo ga obiskali.

 

Naslednji dan smo se najprej pozanimali za ogled kitov in se odločili, da bomo raje vzeli kombinirani izlet: ribolov in iskanje kitov. Ker pa je bil kapitan bolan, so nam sporočili, da bodo za naslednji dan našli zamenjavo. Ker nas je bilo osem, smo tako dobili lastno ladjo. Ker nismo imeli kaj pametnega početi, smo se kljub dežju odpravili proti slapu Dettifoss, ki slovi kot najvodnatejši slav v celi Evropi. Seveda smo izbrali F cesto po zahodni strani soteske. Pogled na slap je resnično impozanten. Že od daleč vidiš oblak razpršene vode in ko prideš blizu slapa, postane njegovo bučanje tako glasno, da se moraš zelo glasno pogovarjati. Ta dan smo si želeli ogledati še elektrarno in kaldero Krafla, pa je bila takšna megla, da se še čez cesto ni videlo, kaj šele kaj več. Žal, na vreme resnično ne moreš vplivati. Da ne pozabim; ta dan smo se dvakrat kopali: zjutraj in proti večeru. Še posebej smo uživali v bazenčku, kjer je imela voda kakšnih 43 stopinj. Je pa res, da tam ne zdržiš dolgo. V kampu pa smo srečali nadaljnje Slovence. Prav neverjetno, kako »potepuški« narod smo.

 

Drugi dan v Husaviku smo si zjutraj ogledali dva muzeja. Običajni muzej kitov in neobičajni muzej falusov (ki je bil v Husavik preseljen iz Reykjavika). In v tem muzeju smo našli slovenski časopis, v katerem je bil članek o tem muzeju. Česa vse človek ne najde! Popoldne pa smo šli na vožnjo z ladjico. Vreme je bilo izjemno neugodno in ta dan ni nihče videl nobenega kita. A nam je bila prva prioriteta ribolov! Po divji vožnji v mali ladjici preko večmetrskih valov smo prišli v zavetje malega otočka, na katerem je gnezdilo ogromno število puffinov (po slovensko mormonov) in ribolov se je začel. Toplo priporočam, da bi vsakdo vsaj enkrat poskusil to. V naslednjih dveh urah smo ujeli kakšnih 80-100 velikih polenovk, a smo jih večino zmetali nazaj. Vse kar je imelo manj kot 2 kilograma je romalo nazaj. Tiste, ki smo jih obdržali, pa nam je kapitan med potjo nazaj sfiliral in lepo zapakiral. Pa še s krofi in toplim kakavom nam je postregel ter se ni mogel načuditi, da nikomur ni slabo. Le kitov nismo videli. Pa drugič! Ko smo se vrnili na kopno, smo ugotovili, da imamo še dovolj časa, da bi se odpeljali do Akureyrija. Na hitro smo zložili šotore in že smo bili na poti proti severni prestolnici. Ko pa smo pričeli iskati prenočišče, pa se je malo zapletlo. A smo kar hitro uspeli najti prenočišče za štiri v hostlu, štirje pa so bivali v brunarici pri prijatelju upravnika hostla. Za večerjo smo si privoščili polenovke in moram reči, da sem redkokdaj jedel tako dobro ribo.

 

Po nekaj deževnih dneh je bilo naslednje jutro pravo olajšanje, saj smo po daljšem času ponovno videli sonce. Malo smo si najprej šli ogledat drugo največje islandsko mesto. Starejši se morda še spominjajo knjig o malem Nonniju. Pisec Jon Sveinsson je živel tu in obiskali smo njegovo hišo. Ogledali smo si še katedralo, ki je značilna za Islandijo: preprosta, a impozantna zgradba. S soprogo sva še poiskala Nonni Travel, potovalno agencijo, ki jo vodi Slovenka. Ker je bila sobota, sva si jo lahko ogledala le od zunaj in se slikala pred njo. Za nekaj minut smo se še zadržali na kavi, nato pa smo se odpravili na najdaljšo dnevno etapo našega potovanja. Pred nami je bilo več kot 500km v dobršni meri še makadamskih cest. Želeli smo priti do zahodnih fjordov, vsaj do mesteca Holmavik. Spotoma se je vreme ponovno poslabšalo in ko smo prispeli do Holmavika, je že pršelo. Prenočišča tu nismo našli in smo se odpravili naprej ter ponovno poskusili srečo v hotelu v zaselku Laugarholl, ponovno brez uspeha, nas je pa prijazni upravnik napotil malo nazaj v vas Drangsness, kjer nam je kar po telefonu rezerviral prenočišča pri svojem prijatelju. Neverjetno, kako prijateljske vezi tukaj delujejo. Ob mojem vprašanju, kako bomo našli hotel, se je le nasmehnil in dejal: »V Drangsnessu živi le 80 ljudi. Ne boste imeli nobenih težav.« Seveda je že kar lepo deževalo in ko smo našli hotel (sicer ne takoj, a v drugem poskusu smo »vdeli« v pravo smer), smo si kar oddahnili. Ko smo se namestili nas je čakalo presenečenje: hotel je bil skoraj nov in sobe so bile izjemno okusno urejen ter zelo prostorne. Pravi komfort »sredi ničesar«. Ko smo se še v kuhinji dogovorili, da so nam pripravili naše preostale ribe, je bil dan popoln. Če le ne bi bilo tako slabo vreme.

 

Naslednje jutro pa je bilo pravo nasprotje včerajšnjega večera. Popolnoma jasno, ozračje kot umito, skratka, Islandija v svoji najlepši podobi. Še pred zajtrkom smo se trije odpravili na kopanje. Ampak to kopanje ni bilo kar tako. Sredi vasi so bili tik ob Atlantiku trije bazenčki z različno toplo vodo (najhladnejši okrog 30 stopinj) in prijazno povabilo, da se lahko vsakdo kopa, če se le prej stušira. Zanimiv občutek, navsezgodaj zjutraj, v popolnoma neobljudeni vasi, čofotati po vroči vodi in se nastavljati sončku.. Morda še ena pripomba: doslej tega nisem omenjal, ampak na Islandiji v kopališčih velja poseben red – pred kopanjem se moraš obvezno stuširati (gol!) in temeljito namiliti. Če tega ne storiš, si prislužiš nič kaj prijazne poglede domačinov, ki se absolutno držijo tega pravila. Po kopanju smo še nekaj pojedli, nato pa smo se odpravili naprej proti najzahodnejši točki Evrope, Latrabjargu, kjer gnezdi nekaj milijonov ptic. Pot sicer ni videti posebno dolga, a le dokler se ne zaveš, da si v deželi fjordov, kjer za dva kilometra zračne črte prevoziš kakšnih 40 kilometrov. Ta dan smo doživeli najsamotnejše urice – dve uri vožnje, brez da bi videli avto ali človeka. Še parkirnega prostora ni bilo, tako da so se dame že pričele pritoževati, da bi se malo ustavili. No, od takrat smo prevozili še kakšnih 50 km, da smo le našli parkirišče. Popoldne smo le prišli do Latrabjarga in po obveznem »oh in ah« sklenili, da se odpravimo na malo daljši pohod po pečinah. Tu ni le največ ptic v Evropi, tu so tudi najvišje pečine, v primerjavi s katerimi so sloviti Cliffs of Moher na Irskem pritlikave. Na najvišjem delu so visoke 440m! Tako daleč nismo šli, a že na tistem delu, do katerega smo prišli, je bila višina precej preko 300m. Pravzaprav zanimiv pogled, ko se previdno po trebuhu plaziš proti robu in ko pomoliš nos preko njega, ti močan vzgonski veter ob pečinah kar vzame sapo. A vseeno je bilo več kot prijetno. Ko smo se nahodili, smo se vrnili nekaj kilometrov do kampa v zaselku Breidavik. Tu so naši ribiči ponovno prišli na račun, saj je le kakšnih 100 metrov od kampa tekla reka, polna rib. Seveda so poskrbeli za naslednji dan. Iz strahu, da bi veter, ki je proti večeru pričel kar krepko pihati, podrl poškodovana šotora, smo na hitro prestavili oba in se utaborili v »geto«, pa še avtomobila smo parkirali tako, da sta dajala malo zavetja. Seveda je potem nehalo pihati.

 

Zjutraj sem imel budnico prav posebne vrste. Soproga je šla v toaleto, ko nenadoma zaslišim »dum, dum«. Očitno je neka malo večja žival nekje skočila. In v tem trenutku mi kakšnega pol metra od šotora neotesana ovca na ves glas zableja »BEEEEEE« Moj odgovor: »Ti bom že dal beee.« Na kar mi odvrne: »BEEEEEEEEE«. Ampak jaz se ne dam: »Marš ovca, na pašo!« In potem samo še »dum, dum« in že je bil mir. Če odštejem smeh iz vseh sosednjih šotorov, saj so vsi spremljali ta moj »pogovor« z ovco. Po zajtrku smo se odpravili na pot, saj smo ta dan morali priti do Reykjavika. In seveda, nesreča nikoli ne počiva, tam nekje na eni tretjini poti je drugi avto nenadoma začel kaditi in hropsti ter končno izdihnil. Nikjer nobene hiše, cesta popolnoma prazna in za povrh je bilo to na edini praznik v drugi polovici leta. Torej je bilo VSE zaprto! Seveda smo vsi začeli umovati, kaj bi lahko bilo, rešili pa ničesar. Končna rešitev: iz prtljažnika sem potegnil vlečno vrv, nanjo navezal drugi avto, vklopil reduktor in gremo naprej do prve hiše. Včasih potrebuješ malo sreče in tu smo jo imeli, saj smo že čez kakšnih pet kilometrov naleteli na osamljeno hišo, ki je bila obenem kmetija, kopališče in gostišče s prenočišči. Tu smo spoznali pravo naravo Islandcev: ko se na njih obrneš po pomoč, ti bodo vsi od prvega do zadnjega pomagali kolikor se le da. Šefica je kar sama prevzela telefoniranje, a vseeno ni uspela priklicati firme, ki nam je posodila avtomobile. Pa še povedala je, da ni ravno na dobrem glasu zaradi slabega odnosa do strank. In ravno takšno sem moral najti! Po strokovni oceni kolegija kakšnih 10 strokovnjakov, da avta ne znamo popraviti, smo se odločili, da grem z eno skupino v Reykjavik, jih tam odložim in se vrnem po drugo skupino, avto pa bi pustili kar tu. Hm, logistika ni bila kar tako, dodatnih 400km pa tudi ne. A če ne gre drugače… A glej vraga, komaj smo prevozili kakšnih 30km nas je poklical naš agent in po krajšem dogovarjanju je dejal, da naj gremo mi kar v Reykjavik, on pa bo pobral mehanika in prišel popravit avto. Na praznik, 200km daleč, iz sonca v zoprno megleno vreme! In to je dejansko tudi storil! Moje mnenje o njem se je popolnoma spremenilo in resnično se mu moram zahvaliti za prijaznost in poslovnost.

 

Prva skupina je v Reykjavik torej prispela popoldne in seveda smo se po kratki osvežitvi odpravili na sprehod. Reykjavik je zanimivo malo glavno mesto. Nič posebnega in tisti, ki Islandijo pozna le po njem, ne ve kaj Islandija sploh je. Druga skupina je prispela že v temi (ja, tema je na Islandiji relativni pojem – prave teme nismo doživeli, pa še ta traja le kakšne tri do štiri ure).

 

Naslednji dan smo se še malo sprehodili po mestu, nato pa smo se odpravili še na zadnji pravi ogled, v Þingvellir, ki je znan po dveh značilnostih: tu je bil sklican prvi parlament na svetu (tam okrog leta 920), tu pa se tudi stikata ameriška in evropska kontinentalna plošča in ta stik je zelo lepo viden. Če ne bi deževalo, bi bilo še lepše. Zvečer pa smo se odpravili v lokal in praznovali rojstni dan enega od popotnikov.

 

Po kratkem obisku največjega nakupovalnega središča v Reykjaviku (ki se, mimogrede, ne more primerjati s slovenskimi), smo nadaljevali pot do Keflavika. Vsega lepega je enkrat konec in tudi naše potovanje se je bližalo koncu. Ta dan smo morali na letališču še vrniti avtomobile (pustili smo jih kar odklenjene na letališču in ključe vrgli v predal), nato pa se pripraviti na jutrišnji povratek. Zvečer smo se še malo sprehodili iz hostla v mestece (kakšnih 5 km v eno smer), nato pa smo se kar kmalu spravili spat, saj smo morali naslednje jutro že pred šesto oditi na letališče. Prevoz do tja je bil kar vključen v ceno prenočišča. Pohvalno, ni kaj!

 

Ko smo naslednji dan brez težav opravili vse formalnosti in sedeli na letalu, sem si kar malo oddahnil. A ne za dolgo. Letalo se je zapodilo po stezi, nenadoma pa pričelo divje zavirati in vrnili smo se na izhodišče. Vrata so se odprla in kopica mehanikov se je razkropila po letalu. Po kakšni uri so menda odpravili napako (problem naj bi bila zasilna izhoda nad krili) in vse se je ponovilo. Tokrat uspešno, a vse do Londona nismo bili popolnoma sproščeni, če je vse resnično v redu ali ne. Po pristanku na letališču Gatwick smo imeli osem ur časa do poleta proti Ljubljani pa smo se odločili, da si še malo ogledamo London. Seveda ne z vso prtljago in ko smo ugotovili, da je hranjenje prtljage dražje kot pa železniška vozovnica do Victoria Station, smo se kar malo začudili. A osem ur sedeti na letališču vseeno ni najbolj prijetno, zato smo požrli še ta izdatek in se odpravili v mesto. Malo smo se sprehodili do Buckinghamske palače, posedeli v parku in šli na kosilo v pizzerijo na Victoria Station (All you ca eat za nekaj funtov – za London resnično poceni). Nadaljevanje poti do Ljubljane pa je bilo že kar rutinsko.

 

 

Zaključki

 

Ob koncu morda še nekaj posebnosti, nasvetov:

-          plačevanje: Do predzadnjega dne nisem imel v rokah nobenega islandskega bankovca ali kovanca; vse se plačuje s karticami

-          cene: prehrambeni artikli stanejo približno toliko kot pri nas (inflacija je huda stvar!)

-          ceste: nekaj asfalta (predvsem na jugozahodnem delu, veliko makadam in precej terenskih poti; omejitve so stroge (največ 90 km/h) in zelo priporočljivo se jih je držati

-          notranjost: prave Islandije ne spoznaš, če se ne odpraviš v notranjost, za to pa potrebuješ terensko vozilo

-          jezik: angleščina in nemščina, seveda, če ne obvladate islandščine, he, he

-          kopališča: kjerkoli, kadarkoli, poceni (razen Modre lagune) in prijetna. Če kampiraš, idealna priložnost za temeljito osebno higieno

-          kampiranje: poceni, kampi so večinoma zelo dobro urejeni in na visokem nivoju. Cene so se sukale okrog 7-8 EUR na osebo na dan

-          prenočišča: za manjšo skupino ali družino ni problemov, razen v najbolj obleganih destinacijah kot so Myvatn, Husavik, Reykjavik; cene pa so zelo različne, od kakšnih 20 EUR naprej

-          vreme: temperature so bile povprečno okrog 10 stopinj, veliko dežja a tudi sonce, doživeli smo tudi pravi snežni metež; izredno hitre spremembe, občasno ponekod močan veter

-          vožnja po »F« cestah: previdnost, previdnost in še enkrat previdnost! Nikakor se ne sme podcenjevati moči narave. Prečkanje rek je priporočljivo zjutraj, proti večeru narastejo zaradi topljenja ledenikov

-          ribolov: nikoli brez veljavne dovolilnice! Naše ribiče je kontrolor obiskal deset minut po tem, ko so pričeli loviti

-          oblačila: vodotesna in odporna proti vetru; priporočam načelo čebule, vrhnja plast vsaj 10000mm vodnega stolpca; obvezno dobro pokrivalo – lahko pa si kupite islandsko kapo, ki je podobna kot inkovska (in   

           zelo topla)

 

Kaj bi ponovil in kaj ne bi:

-          hoja po ledeniku: obvezno ponoviti

-          trekkingi po notranjosti: daljši pohodi, več pohodov, vzpon na več gora

-          Reykjavik: tudi če ga ne vidim več, ne bom nič prikrajšan

-          Modra laguna: če bi bile cene bolj primerne (okrog 40 EUR vstopnine) da, drugače pa ne čutim posebne potrebe

-          Zahodni fjordi: obvezno, a tokrat bi naredil daljšo turo

 

Seveda, vsako takšno potovanje si vsakdo organizira po svoje, zato je nesmiselno naštevati kaj bi bilo nujno obiskati in kaj ne. Vse kar sem napisal, je le osebno stališče in ga nikakor ne prodajam kot edino zveličavnega. Morda le še ta informacija: kompletno potovanje z vsemi prevozi, najemi, prenočišči, hrano in ostalimi stroški je stalo okrog 1.500,00 EUR na osebo, oziroma okrog 1.000,00 EUR manj kot pri potovalni agenciji. Nakupi seveda niso všteti v to ceno. Za ta denar se pa že splača malo sedeti pred računalnikom in v poznih večernih urah iskati najugodnejše variante.

 

GALERIJA SLIK    DOMOV