GRADIŠKA TURA

Na Gradiško turo smo se povzpeli po zelo zahtevni, Furlanovi poti. Sama nadmorska višina vrha res ni preveč presunljiva, saj meri »le« 761 metrov, a pot do tja je vse prej kot enostavna. Po nekaj začetnega sprehoda od vasi Gradišče pri Vipavi do stene se prične zares. Palice smo zložili in pospravili na nahrbtnike, čelade pa so se z nahrbtnikov preselile na glave. Po nekaj oklevanja ali naj bi si namestili tudi samovarovalne komplete, smo se odločili, da bomo najprej poskusili brez njih, če pa bi kdo želel, bi si ga še vedno lahko namestil kasneje. Sam vstop v steno zahteva nekaj metrov prostega plezanja po skalovju, ki povprečnim pohodnikom predstavlja kar lep izziv. Potrebno pa je povedati, da so varovala v odličnem stanju in smo jim lahko brez pomislekov zaupali. Približno na sredini plezalnega dela poti se nahaja razgledni balkon, s katerega se ti odpre lep pogled na Vipavsko dolino. Ko smo premagali plezalni del poti, smo po precej strmem pobočju nadaljevali proti vrhu, kamor smo prispeli po dobri uri in 45 minutah. Na vrhu nam je burja, ki nas je ovirala že na avtocesti proti Vipavi, pokazala kaj zna in raje kot na samem vrhu smo se ustavili nekaj metrov pod njim.

Z vrha Gradiške ture smo po nanoški planoti nadaljevali pot do Furlanovega zavetišča pri Abramu. Na nekaj mestih je bilo potrebno kar paziti, da je nismo ubrali v napačno smer, saj so gozdarji temeljito spremenili podobo gozda in povsod so bile vidne sledi sečnje.

Pri Abramu smo si seveda morali ogledati slavnega medveda, ki je očitno tako navajen turistov, da je prav poziral za fotografiranje. Tu smo se za nekaj časa poslovili od dveh prijateljev, ki sta se vrnila v Gradišče po avtomobila, ostali pa smo se napotili naprej proti Vojkovi koči na Nanosu. Po prijetni poti, ki vodi sprva po gozdu, nato pa večinoma po odprti planoti, se ti sprva zdi, da je tvoj cilj strašno daleč, a kmalu ugotoviš, da kar hitro napreduješ.

Od Vojkove koče do Razdrtega smo se spustili po položni poti mimo cerkvice sv. Hieronima. Na parkirišču pa sta nas že čakala kolega z avtomobiloma.

Vremenska napoved sicer ni bila ravno najlepša, a nas je skoraj celo pot, razen v začetku, spremljalo sonce pa tudi temperature so bile prav prijetne.