Nazaj  Naprej 

P1 - Podatek, informacija, znanje

Zamislite si, da smo na izletu nekje v Sloveniji. Opišite kraj čim bolj slikovito in sicer tako, da si ga bodo sošolci čim lažje predstavljali.
Poskusimo še enkrat tako, da si bomo pomagali z naslednjo spletno stranjo.
Pokrajina in dogajanje v njej je realnost, ki pa ni omejena samo na naš opis, vendar zajema vse dogodke, svet in vesolje. Mi pa realnost opazujemo in jo zaznavamo. Elemente realnosti imenujemo entitete. Entitete so tudi elementi, ki jih mi ne zaznamo, vendar obstajajo. Entite pa med seboj razlikujemo. To nam omogočajo atributi, s katerimi entitete opisujemo. Gre torej za značilnosti in lastnosti entitet (barva, dolžina skoka ...). Entitete imajo veliko atributov, mi pa zajamemo le tiste, ki nas zanimajo. Entitete vzbudijo v naših možganih vtis, ki je močnejši, če gre za pomembnejšo entiteto. Nekateri vtisi se vtisnejo globoko v spomin in se pri tem povežejo še s prejšnjimi vtisi ter tvorijo nekakšen posnetek okolice in dogodkov v njej. Takšno posnemanje realnosti imenujemo koncepcija. Tudi koncepciej se med seboj povezujejo in dopolnjujejo in tako tvorijo v možganih sliko realnosti, ki pa seveda ni prava realnost, temveč le njen poenostavljen model. To je človeška realnost oziroma njegovo znanje.
<>
realnost => entitete => atributi => vtis => koncepcija => model realnosti

Podatek

Do znanja lahko pridemo sami (z opazovanjem) ali pa nam ga posredujejo drugi. Posredovanje znanja pa mora biti takšno, da ga bodo drugi razumeli in ga znali spojiti v svoj model. Pri tem lahko uporabljamo razen pogovornega jezika še jezik gibov, zvokov, vonjev itn. Pri tem se moramo zavedati, da posredovana realnost ni takšna, kot je bila v trenutku prejemanja vtisov. Za predstavitev realnosti uporabimo podatke, s katerimi želimo v prejemniku vzbuditi predstavo, ki je čim bolj podobna realnosti. Takšni podatki so npr. višina sošolca, barva obleke...
Podatke nato uredimo in zapišemo na neko snov ter jih kot sporočilo pošljemo do prejemnika. To snov imenujemo medij. Medij je torej prenosno sredstvo, ki prenaša podatke od oddajnika k prejemniku (knjiga, časopis, posnetek na zgoščenki).

Informacija

Prejemnik po posredovanju sporočila najprej poskuša razbrati podatke. Če pozna njihov pomen, si iz njih lahko ustvari neko predstavo. Če je ta predstava (znanje) zanj nova, ve sedaj več in razume drugače. Prejemnik je z njo nadgradil svoje znanje in ta prirastek imenujemo informacija. Ker se vse dogaja v človekovi glavi, informacija izven človekove glave sploh ne obstaja. Sedaj lahko povemo, da v pogovornem jeziku naredimo večkrat napako, ko rečemo, da prenašamo informacije. V resnici prenašamo podatke iz katerih v glavi nastane informacija. Pravtako obdelujemo podatke in ne informacije, ki se zgradi šele na koncu pri prejemniku.

Vsega znanja se ne da predstaviti s podatki. Zato ostaja v naših glavah precej nezapisanega znanja, zaradi katerega se ločimo med seboj  (imamo radi različne stvari).

Razvoj informacijske tehnologije pa omogoča zbiranje, urejanje in uporabo zapisanega znanja. Govorimo o upravljanju z znanjem., kjer ljudje nastopamo kot nosilci znanja, ki pri tem uporabljamo za to nalogo informacijsko tehnologijo.

Znanje

Človek se na dogodke v realnosti odziva na osnovi modelov realnosti, ki si jih je ustvaril. Ti modeli pa so lahko zelo nerealni, saj so na njih vplivali slučajni dogodki. V odvisnosti od dogodkov oz. okolice si lahko isti model realnosti drugače predstavljamo (smučanje v slabem ali lepem vreemenu). Tako lahko novi vtisi prejšnje prekrijejo ali pa jim dajo drugačen smisel. Pravimo, da se znanje poglablja.
Ker pa si vsak človek ustvari svoj model realnosti, si lahko ljudje iste stvari predstavljamo drugače. Zaradi tega poskušamo svoje znanje predstaviti s podatki tako, da podatke zapišemo na nek medij. Če te podatke še uredimo, govorimo o zapisanem znanju.

Za konec klikni TUKAJ.

Dodatno gradivo: 1,