Ogled popolnega sončnega mrka leta 1999 je bil resnično doživetje.

Kako se je vse začelo?

Sedel sem v zbornici in čakal na naslednjo šolsko uro. Pogledal sem na računalnik, če je kaj zanimivega. Med brskanjem po spletni strani ameriške vesoljske agencije NASA, sem našel poglavje o mrkih, ki je napovedovalo sončev mrk v letošnjem letu. Pogledal sem še karto, kje bo mrk viden. Črta popolnega mrka je šla preko Nemčije, Avstrije in Madžarske. Madžarsko mesto Šiofok je točno na črti, kar pomeni, da bo trajanje mrka tam najdaljše. Slovenijo južna meja mrka seka povsem na severovzhodu. Tam bo viden popoln sončev mrk le kratek čas. V ostali Sloveniji bo mrk viden kot delni sončev mrk. Ker sem bil pred osmimi leti že v Šiofoku, mi je to mesto, takoj padel v oko in v sekundi sem bil odločen, da grem tja. Mesto leži na vzhodni obali Blatnega jezera nekje na sredini. Do mesta je od začetka jezera do mesta enaka razdalja kot od naše meje do začetka jezera. Pa še datum je ugoden, saj so 11. avgusta še počitnice in do 15. avgusta bom že nazaj.

Kako sem se pripravljal?

Na začetku leta je bil internet moj edini vir informacij. Ko pa se je začel bližati čas mrka so se začele pojavljati informacije tudi v javnih medijih. Ob koncu pouka sem si v šolskih delavnicah izposodil dve varilski maski. Kupil sem tudi posebna očala za mrk. Folije za prevleko kamer in fotoaparatov pa nisem vzel. Namenil sem se slikat, kar preko varilske maske. Pripravil sem tudi razglednico, ki sem jo prebodel z iglo. Z njo lahko preslikam mrk na ravno površino, po principu camera obscura Leonarda de Vincija. Kupil sem še revijo Spika. V njej je bilo vse o mrku: navodila za varno gledanje, navodila za fotografiranje, tehnični podatki in razlaga mrka, pa tudi pojavov, ki spremljajo sam mrk.

Na pot

Čeprav je videti, da so bile priprave temeljite, ni bilo vse tako temeljito pripravljeno. Že res, da sta bila čas počitnic in skoraj opoldanska ura ideala. Ampak sreda je pa pomenila delovni dan. Zato sva se namesto polnega avta, na madžarsko odšla s prijateljem Matejem kar sama. Ker pa so se hoteli nekateri še posloviti, sva odšla precej pozno. Glede slabe priprave pa tole: bila sva brez forintov, menjalnice pa so bile že zaprte; pozabil sem vzeti moj stari (zelo star) avto atlas Evrope, ki pa bi bil vseeno zelo koristen. Zato sva bila glede nadaljevanja poti bolj negotova. Ko sem bil sam na Madžarskem, pred kakimi osmimi leti, sem se ravno zapolnil dobro označevanje cest in krajev. Nekateri prijatelji, ki so bili tam kasneje so vedeli povedati, da so ceste zelo slabo označene. Do Lentija ni bilo težav. Mesto leži takoj za mejo in velikokrat smo bili tam po nakupih. V Lentiju je bil potem znak za obvoz in me povsem zmedel. Do Budimpešte bi šel samo na sever po glavni cesti. Seveda ne tako daleč ampak bi se pot končala nekje na polovici med mejo in Budimpešto. Pot pelje ob vzhodni obali Blatnega jezera.. Peljala sva se v temi, po vaseh, ki so delovale zelo revno. Ceste so bile slabe in brez smerokazov. Zaradi ovinkov in teme, sva se tudi težko orientirala. Vmes je pred mano sredi ceste ustavil opel z registracijo NS. Ženska je spraševala za nadaljevanje poti. Jaz pa sem mislil, da mi mogoče pove kakšen pameten nasvet, ker sem prvi trenutek mislil, da je registracija Murska Sobota in ne NS (Novi Sad). Nihče od nas ni vedel kje smo in kam naj gremo. Nadaljevala sva pot in nenadoma sva imela občutek, da sva zopet na glavni cesti, da je obvoza konec in da sva na pravi poti. Pozneje se je izkazalo, da sva imela dober občutek in je bilo to res. Čudno je bilo, da dolgo ni bilo nobene črpalke. Gorivo je šlo h koncu, ko sva končno zagledala eno. Bila je madžarska naftna družba MOL. Zavila sva na levo stran in nazaj. Parkirala sva za črpalko. Prodajalca sem v svoji skromni nemščini vprašal za menjalnico. Pove, da je že prepozno. Ko mu omenim potrebo po avtokarti, jo takoj vzame izpod pulta. Na vprašanje o ceni pa odgovori, da je gratis. Že prvi pogled nanjo mi pove, da to ni navadna turistična karta z vrisanimi turističnimi znamenitostmi, ki jih običajno delijo na sejmih ali potovalnih agencijah. Bila je prava avtokarta. Mogoče malo skromna, če smo navajeni zelo kvalitetnih in dragih, a za svoj namen povsem dobra. Očitno so tudi tu že vzeli geslo »turizem smo ljudje«. Goriva je bilo sedaj dovolj, saj sva lahko plačala s kreditno kartico. Potem je bilo potovanje povsem brezskrbno. Med vožnjo sva poslušala prenos nogometne tekme Lyon-Maribor. Zveza z valom 202 se je ohranjala preko 100 km v notranjost Madžarske. Vedel sem, da bi v primeru menjave postaje ne mogel več najti zveze. Tekma je odločala kateri klub bo uvrščen v ligo prvakov. Ker sem pred kratkim bral v reviji Mladina članek o tem, zakaj tako majhni klubi ne morejo nikoli računati, da bi se uvrstili v ligo prvakov, sem bil zadovoljen že s tem, da so pred zadnjo oviro. Prva od dveh tekem je potekala v francoskem mestu Lyonu. In naši Štajerci so 10 minut pred koncem tekme držali rezultat 0:0. Reporter je glasno upal, da bodo zdržali brez prejetega gola. Minute so tekle. Razmišljal sem zakaj pa nebi Mariborčani dali gola. Ampak tega nebi izrekel na glas. Glasbo zopet prekine reporter. Kriči. Že po glasu mi je jasno, da so novice dobre. Moje misli so meso postale in Maribor je v predzadnji minuti tekme dosegel zmagoviti gol. Bralci, ki bolj spremljajo nogomet se bodo spomnili, da so potem zmagali tudi na povratni tekmi v Mariboru in se prvič uvrstili v ligo prvakov. Sledilo je nekaj kilometrov mirne vožnje v temi. Po prevoženih kilometrih sodeč bova kmalu prispela. Potem pa sem zagledal prvi svetlobni napisi. Že precej pred Siofokom, sem videl kakšne spremembe so se zgodile v teh krajih, od mojega zadnjega obiska. Turistična infrastruktura (zabavišča, kampi, ceste, hoteli in drugo) je na ravni hrvaške Istre. Povsod Mc Donnalds, Kentucky Fried Chicken, Coca cola, Fuji in Sony itd. Ob mojem prvem obisku pa je bil turizem na ravni sindikalnega turizma s konca 50 tih let v Istri. Lesene hišice, skupni WC in tuši, skupna jedilnica in podobno. Še bolj svetovljansko je bilo v samem centru Siofoka.

Na cilju

Ker sva bila brez domače valute, sva najprej parkirala blizu Mc Donnaldsa in se odpravila na ogled. Turističen utrip je bil na višku. Poleg sončevega mrka je turiste privabljala tudi dirka Formule 1, ki je bila naslednjo nedeljo na Hungaroringu. Sva pa bolj opazovala, kje je kaj, saj je bilo že pozno in menjalnica že zaprta. Prespala sva v avtu na parkirišču. Kmalu sem opazil, da nisva edina. Zjutraj sem se ob prebujanju zgrozil. Nebo je bilo povsem prekrito z oblaki. Sedaj pa ne bo kaj posebnega videti. Vsi se nama bodo smejali, tako daleč sva šla, videla pa manj kot oni doma. Ko ima hudič mlade, jih ima res veliko. Potem pa je začelo še deževati. Ampak še pred osmo je dež prenehal, razsvetlilo se je in kmalu je bilo nebo povsem jasno. Obetal se je zelo lep sončen dan. No razen dobri 2 minuti, ko sonca ne bo. To je bilo že prvo veselje tega dne. Takoj sva šla do menjalnice, zamenjala denar in kupila razglednice. Na tržnici sem kupil posušene pekoče paprike. V trgovini ob parkirišču pa še ogrsko salamo, sir za domov in še nekaj stvari za malico ob spremljanju mrka. Najprej sva mislila iti na ogled kam iz mesta, da bi bil razgled boljši. A sva ugotovila, da je tukaj dobro. Sonce bo ob mrku (tri četrt na eno) skoraj povsem v zenitu. Udobno pa je, da imava avto z vsemi pripomočki (imela sva dve varilski maski, dvoje očal, dvoje revij, pijačo in jedačo, preluknjano kartico za preslikavo na papir in ostalo) kar tu ob trgovini. Ko sva šla še malo po mestu sva našla mestni park. Bil je že poln opazovalcev s stojali za video kamere, teleskope in podobno profesionalno in amatersko opremo. Tudi travnik v bližini najinega avta, je bil kmalu polen opazovalcev. Po avtomobilskih registrskih tablicah sodeč, je bilo precej Madžarov, ki so prišli iz krajev z manjšo pokritostjo sonca ali pa s krajšim popolnim sončevim mrkom. Veliko je bilo tudi Nemcev. Če so prišli zato, ker je bila za Madžarsko boljša vremenska napoved so storili prav. Precej je bilo tudi naših in Slovakov ter Čehov. Na stojnicah so še vedno ponujali spominke na mrk. Cene očal za gledanje mrka pa so strmoglavile. Skoraj bi jih dajali za bagatelo, a jih je že vsak imel.
Sončev mrk
Začelo se je. Prvi del je potekal mirno. Občasno sva pogledala kako napreduje prekrivanje sonca. Igral sem se z camero obscuro narejeno iz razglednice. Slika je bila lepa. Fotografiral sem tako, da sem postavil varilsko masko na objektiv fotoaparata. Pred začetkom popolne faze pa je postalo precej hladno. Močno nas je zeblo. Počasi je postajalo temneje z neko sivo modro svetlobo. Kar nenadoma pa se je začela faza popolnega mrka. To je čas, ko lahko gledamo brez zaščite oči. Diamantni prsten je bil hitro mimo in zažarela je sončeva korona. Zdaj sva lahko gledala prosto. Potrebno je bilo slikati z raznimi nastavitvami fotoaparata. Fotografiral sem tudi okolico, predvsem množico začaranih opazovalcev. Čas popolne faze je v delu zelo hitro minil. Kar nenadoma se je razsvetlilo, kot bi kdo prižgal luč. Tema med popolno fazo mrka ni bila tolikšna, kot sem pričakoval. Verjetno zato, ker je bil lep jasen in sončen dan. Je bilo pa med popolno fazo mrka zelo mrzlo v primerjavi s temperaturo pred njo ali po njej. Temperatura namreč lahko pade za več °C. Od zvezd sem videl le planet Venera, ki je bil takrat najbolj svetel objekt na nebu.
Po takem spektaklu, pa zaključni del, odmikanje sence s sonca, ni bil več tako zanimiv. Zato sva se odločila za kopanje v Blatnem jezeru, kar sva ves čas tudi planirala. Na obali je bilo turistov kot mravelj v mravljišču. Zdaj mi je jasno, kam so šli vsi turisti. Pozabila sva pustit denar v avtu. Zato sva šla v vodo bolj zaskrbljena, a je bilo na koncu vse v redu.

Domov

Na poti domov ni bilo posebne gneče. Le ko sva prispela na mejni prehod, je bila kolona zelo dolga. Nekateri so obračali (predvsem Štajerci in Prekmurci). Pa sva šla za njimi. Rekel sem Mateju, da jim lahko slediva, saj domačini vedo kam se splača iti. Če bodo zavili na sever gredo na mejni prehod Hodoš, če pa bodo zavili na jug gredo na mali mejni prehod Pince. Šli so na jug in vmes sem pomislil, da gredo mogoče celo preko republike Hrvaške. Zagledal sem mejni prehod Pince. Samo ena hiša in rampa. Zdel se mi je tako majhen prehod, čeprav sem mislil da je mednarodni. Šele doma sem ugotovil je prehod meddržavni. Malo nas je bilo zato, ker so ga smeli uporabljati le državljani Madžarske in Slovenije. Zvedel pa sem tudi, da se prehod ob 22. uri zapre. Zelo hitro smo prišli skozenj in to malo pred 22. uro. Med vožnjo sem bil precej zaspan. Matej me je vsake toliko časa vprašal, če že spim. Jaz sem se zbudil in rekel ne. Na koncu pa sem le moral malo počiti samo, da me zaspanost mine. Zavil sem na stransko pot. Asfalt se je končal sredi njive sončnic. Za 10 minut sem zaprl oči, potem sem naredil tri kroge okrog avta, se nadihal zraka in spet sem se počutil odlično. Ta rekreacija je potem zadostovala do Maribora. Od Hoč naprej je bila pa že takrat avtocesta. Na avtocestnem počivališču, sva šla še na malico in kavo. Doma sem bil okoli pol polnoči. Hotel sem gledati ponovitev poročil 24 ur, ob eni uri zjutraj, a sem prej zaspal. Bilo je res enkratno. Naslednje jutro pa sem prebiral časopise o dogajanjih v raznih krajih.