Poglejmo si nekaj zanimivih idej o primernih pogojih in optimalnem učnem okolju za “možganom prilagojeno učenje”.

Kot smo že ugotovili, so različne možganske funkcije (inteligence) razporejene po različnih delih mižgan. To potrjuje dejstvo, da so možgani “paralelni procesor” in velja učni proces struktuirati večnivojsko, da bo rezultat učenja čim boljši. Zato je prav, da pri pripravi na učenje poskrbimo za primerno učno klimo, in za nam najustrznejši učni pristop. Pri poučevanju pa je to dejstvo pomembno zato, da se zavedamo potrebe po osredotočanju na tri elemente vsakega učnega procesa - Vsebina, Oblika in Proces ki v učni situaciji poteka.

• Vsebina je določena z vsebinskimi cilji.

• Oblika se nanaša na metodološki pristop, ki bo določil, koliko vsebine bu učeči se sprejel. Obenem pa oblika določa tudi sam proces, ki se bo med učno situacijo odvijal.

• Proces pomeni dogajanje v človeku ki se uči, kar obsega čustva, mišljenje, aktivnost, počutje, ...

Uspešnost učenja je odvisna od celotne človeške fiziologije, zato naj bo vedno posvečeno dovolj pozornosti nadzoru stresa, kot tudi drugim fiziološkim potrebam kot je prehranjevanje, ter telesna utrujenost in razgibanost.

Vsak človek ima naravno prirojeno potrebo po iskanju pomena, kar ne moremo ustaviti, lahko pa usmerjamo in kanaliziramo. To nam narekuje potrebo po prijaznem učnem okolju, polnem pomenskih izzivov in novosti.

Iskanje pomena se odraža skozi iskanje in razumevanje vzorcev (“patterning”). Naši možgani so hkrati znanstvenik in umetnik. Proces drobljenja posamezne informacije na posamezne sestavne elemente ali vzorce ter umeščanje te informacije v že poznane okvire srečamo pod izrazo “čunkanje” (angl. chunking). Možgani se upirajo sprejemanju brezpomenskih vzorcev (kot je naprimer lahko sam izraz čunkanje - če ga ne opišemo). Pri tem misljimo kot brezpomenske izolirane dele informacije, ki so brez povezave na to kar nam je že znano. Ko umeščamo informacijo v že znane okvire skrbimo za razumevanje vsebine - ta proces imenujemo tudi čunkanje navzgor. Kadar gre za drobljenje oziroma čunkanje navzdol, ko nas zanimajo podrobnosti in govorimo o analizi vsebine. To pa nas kasneje spet lahko pripelje do možnosti za umeščanje in s tem razumevanje obravnavane vsebine.

Proces iskanja in razumevanja vzorcev je posebej izrazit takrat, ko je učna snov izrazito povezana s prakso in ko gre za človekove izkušnje, ki se generirajo skozi aktivne metode učenja.

Tudi pri procesu iskanja in razumevanja vzorcev igrajo pomembno vlogo čustva. Organiziramo in učimo se pod vplivom čustev, pričakovanih čustvenih stanj, osebnih usmeritev, samopodobe in potrebe po socialni integraciji. Čustva so pomembna tudi pri pomnenju, saj podpirajo shranjevanje in priklic informacije. Spet je očitna potreba po ugodni emocionalni klimi, kjer se gradi na sodelovanju, obojestranskih vrnitvenih sporočilih odkritosti in obojestranski podpori.

Zanimiva lastnost možgan je, da istočasno kreirajo oziroma registrirajo dele celote in celoto. Zgodba o levi in desni polovici možgan ima svoje nadaljevanje v dejstvu, da sta obe polovici medsebojno zapleteno sodelujoči. Če zanemarimo celoto ali dele celote se pojacijo problemi pri učenju. Pri kvalitetnem poučevanju gre za gradnjo razumevanja in sposobnosti skozi določeno časovno obdobje, upoštevajoč da je učenje razvojni in nadgrajujoč proces.

Pri učenju gre običajno za usmerjeno pozornost, obenem pa nezavedno zaznavamo tudi okoliško dogajanje. Ni nujno da smo pozorni na določeno dogajanje, če leži v dosegu našega senzornega zaznavanja (periferni vid, sluh, občutki), se bo ta informacija podzavestno vtisnila v spomin. Naš spomin hrani neverjetno količino informacij, ki pa se je niti ne zavedamo. (Pod hipnozo je možno priklicati spomin na dogodke, za katere mislimo da so že davno pozabljeni.) Tako shranjene informacije pospešijo učenje vsebine, ki je s temi informacijami povezana. To spoznanje narekuje potrebo po organizaciji in pripravi učne vsebine, ki je umeščena izven fokusa učenčeve pozornosti. To so lahko razni diagrami, ilustracije, izbrane dekoracije, umetniška dela, uporaba glasbene kulise.

Očitno je, da periferne zaznave obsegajo tudi neverbalno komuniciranje, kot so drobne geste, gibi, sprememba glasu in telesna drža. Učiteljevo notranje stanje se tako projecira preko barve kože, mišične napetosti, drže telesa, ritma dihanja, gibov oči, ...

To jasno narekuje potrebo po skladnosti naše zunanjosti in notranjosti (kongruentnost), ko nastopamo v vlogi tistega, ki posreduje učno vsebino in obliko.

Ker poteka učenje vedno na zavednem in na nezavednem nivoju, se človek nauči več kot pa je sposoben zavedno razumeti. Priznani madžarski znanstvenik Lozanov pravi, da taka podzavestna informacija priplava na površje z zakasnitvijo, ali pa vpliva na naše želje in odločitve. Pri učenju pomaga, če ozavestimo proces, ki se dogaja med učenjem in tako spoznamo lastne priljubljene učne stile. Kaj pa pri poučevanju? Tudi tu igra pomembno vlogo izbira primerne metode, ki bo zaposlila podzavestno dogajanje. Učitelj bo to zlahka dosegel tako, da bo popestril učno snov z ustreznimi analogijami in metaforami. To bo učencu pomagalo reorganizirati učno vsebino v njemu primerno obliko za učenje in zapomnenje.

Pri človeku lahko ločimo dva različna spominska sistema: “prostorski spomin” in “spomin za mehanično učenje” (učenje na pamet). Prostorski spomin je najbolj naravna oblika pomnenja, ki deluje na podlagi asociativnih povezav znane vsebine z novo informacijo (to je že prej omenjeno umeščanje informacije). Ta spominski sistem je stalno aktiven in je usmerjen v iskanje novega in k pripisovanju pomena temu kar doživljamo. Kadar pa gre za potrebo po shranjevanju neke nepovezane informacije, ki za nas nima posebnega pomena, pa je potrebno več truda. Mehanično učenje zahteva več ponavljanja, kar pa je tudi manj efektivna uporaba sposobnosti naših možgan.

Kadar poteka učenje z uporabo “prostorskega spomina” se dosega največja stopnja razumevanja obravnavane vsebine. Najlepši primer je učenje preko osebnih izkušenj, kot je to pri otrokovem učenju materinega jezika. Če v učni proces vgradimo več možnosti za osebne izkušnje učencev se s tem močno dvigne kvaliteta izobraževanja. Učni pristopi, ki nudijo več možnosti za osebne izkušnje učencev so razne demonstracije, projektne naloge, strokovne ekskurzije, vizualni prikazi posameznih aktivnosti, zgodbe, metafore, igre vlog, povezovanje med različnimi učnimi predmeti,...Za različne vsebine lahko uporabimo različne pristope. Slovnico se lahko učimo “skozi proces” z obravnavo in s pisanjem zgodbic. Matematika, zgodovina in elektrotehnika se lahko združita, tako da se doseže večje razumevanje in zapomnenje informacij z vseh treh področij. Uspeh je odvisen od integriranosti uporabe vseh čutil v procesu učenja in ob hkratni uporabi interaktivnosti v množici kompleksnih izkušenj. To ne pomeni popolno izključevanje predavanj in analiziranja učne vsebine, temveč vključevanje teh dveh elementov kot del širše učne izkušnje.

Pred zaključkom tega vsebinskega dela naj še enkrat poudarim, kako negativen vpliv ima stres na delovanje možganov. Pod vplivom grozeče nevarnosti dobesedno zgubimo stik z delom naših možganov. Za učni proces je najprimernejše stanje sproščene pripravljenosti učenca na učne izzive. To dosežemo z varno učno atmosfero polno učnih izzivov. To stanje naj prežema učno situacijo in zato naj bo tudi stanje v katerem se nahaja učitelj. To je obenem tudi vodilo za usmerjanje kvalitetnega učnega procesa.

Kot zadnji poudarek pa naj izpostavim dejstvo, da so možgani vsakega posameznika unikat. Vsak človek gre skozi njemu lastno zaporedje osebnih izkušenj. Vsi imamo enake možnosti za razvoj osebnih sposobnosti in več ko imamo podobnih znanj in izkušenj bolj podobni si postajamo. Da pa bo učenje čim bolj efektivno, naj bo poučevanje tako organizirano, da bo omogočilo vsem učencem uporabo njihovih izrazitejših senzornih prednosti. To pomeni paralelno uporabo vizualnih, auditivnih in kinestetičnih komunikacijskih elementov v učnem procesu. Učenci naj imajo na voljo več poti do znanja in učenje bo postalo veliko privlačnejše.