VZGOJA S SMISLOM
Današnja vzgoja še vedno temelji na teoriji homeostaze. Vodi jo
načelo, da je treba mladim ljudem naprtiti kar najmanj
zahtev. Upoštevati je treba dejstvo, da danes večina
ljudi trpi zaradi premajhnih zahtev, ne zaradi prevelikih. Premožna
družba je premalo zahtevna družba, ki ljudem
prizanaša z napetostjo. Tako lahko ljudje napetost ustvarjajo
sami na zdrav (šport) in nezdrav način (huligani). V nasprotju
s teorijo homeostaze napetost ni nekaj, čemur bi se bilo treba
brezpogojno izogibati; miselni/ duševni mir pa nič takega, na
kar bi bilo treba brezpogojno prisegati. Zdrava količina
napetosti, kakršno npr. zbuja smisel, ki ga je treba izpolniti,
je nepogrešljiva za dobro duševno počutje. Govorimo torej o
eustressu, stresu, ki nas ohranja zdrave. Hans Selye,
utemeljitelj nauka o stresu slednjega označuje kot the salt of
life in tudi the spice of life. Bolezni torej ne povzroča le
preobremenjenost, ampak tudi razbremenjenost. Človek potrebuje
napetost, napetost, ki vlada med objektom in subjektom, med sem
in moral bi, med resničnostjo in idealom, med bitjem in smislom.
John Glenn, ameriški astronavt je nekoč dejal: "Samo
ideali nam omogočajo preživeti." Usmerjenost v ideal
ustvarja napetost, kjer je potrebna t. i. toleranca frustracije,
odpornost proti prikrajšanosti, v kateri se moramo izuriti. Toda
današnja vzgoja, ki pretežno skrbi za čim manjšo napetost,
človeka naravnost vzgaja za netoleranco frustracije, nekakšno
psihično neodpornost. Potem mladi ljudje ne morejo čakati, da
se jim uresničijo želje, ne morejo se odpovedati nečemu,
česar še nimajo, ali celo žrtvovati kaj takega, kar že imajo.
Ne zmorejo več odvračati ter prestajati trpljenja, kaj šele,
da bi mogli sočustvovati s kom drugim - zmorejo le sočutje do
samega sebe.
Tako se v današnjem svetu pojavlja sindrom bivanjske
prikrajšanosti, ki se kaže v dolgčasu in
ravnodušnosti, izzivoma tako vzgoji kot psihiatriji. Dolgčas
pomeni nezmožnost, da bi se za kaj zanimal, ravnodušnost
pa nezmožnost, da bi vzel pobudo v svoje roke, da bi v tem svetu
nekaj spremenil in izboljšal. Vzgoja bi potemtakem morala
priskrbeti človeku sredstva za najdevanje smislov. Njena glavna
naloga ni ta, da posreduje izročila in znanje, ampak da
prečiščuje tisto zmožnost, ki omogoča človeku, da najdeva
edinstveni smisel. Namesto tega pa pogosto še prispeva k
bivanjski praznoti. Občutek praznosti in nesmiselnosti pri
študentih je okrepljen s tem, kako so jim predstavljene
znanstvene ugotovitve: na redukcionističen način. Študentje se
po mehanicistični teoriji o človeku in relativistični
življenjski filozofiji izpostavljeni indoktrinaciji.
Živimo v času, ko se izročila krušijo in izginjajo. Ne
nastajajo nove vrednote iz edinstvenih smislov, ampak se dogaja
ravno nasprotno. Splošne vrednote izginjajo, ostajajo pa
edinstveni smisli. Tako je vedno več ljudi ujetih v občutek
brezciljnosti in praznosti - bivanjska praznota.
Današnja vzgoja si ne more privoščiti, da bi se držala
smernic izročila, ampak mora spodbujevati zmožnost za neodvisno
in pristno odločanje. Množična občila nas bombardirajo s
pobudami, mi pa se jih moramo braniti s tem, da jih nekako
prečiščujemo. Ponuja se nam veliko možnosti in med njimi
moramo izbirati. Skratka, moramo se odločati, kaj je bistveno in
kaj ni.
Pripravila: Mateja Košar