UČNA NAČELA UČENJA NA DALJAVO

UČNA NAČELA UČENJA NA DALJAVO - DIDAKTIČNE OSNOVE

Dr. Ivan Gerlič
Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta Maribor
ivan.gerlic@uni-mb.si

Povzetek: V tem referatu je predstavljen krajši pregled rezultatov raziskave: STANJE IN TRENDI UPORABE RAČUNALNIKOV V SLOVENSKIH OSNOVNIH IN SREDNJIH ŠOLAH, ki jo je autor izvedel za potrebe nacionalnega projekta RAČUNALNIŠKO OPISMENJEVANJE. Predstavljen je teoretični del rezultatov s područja specialno - didaktične problematike učenja na daljavo.

Abstract: The following article analyses some results of investigation: PRESENT STATE AND TRENDS OF USING COMPUTERS IN SLONEVIA PRIMARY AND SECONDARY SCHOOOLS. This work author elabortate for national project COMPUTER LITERACY. Article analyse some teoretical problems of didactic criteria of distance learning.

Ključne besede: strojna oprema, programska oprema, didaktična problematika, učenje na daljavo, učna načela

Key words: hardware, software, didactic problems, distance learning, teaching principles

UVOD

Pouk, kot pravi Šilih, pomeni vedno namerno, to je smotrno, načrtovano in organizirano izobraževanje. To gotovo velja tudi za učenje na daljavo: smotrno je, ker vnaprej določa, kaj si naj udeleženci pridobijo, načrtno, ker se učivo izbira in razvršča po logičnih in časovno določenih enotah, poteka po predvidenih metodah in tehnikah ter je usmerjeno k določenemu, zavestno postavljenemu vzgojnemu in izobraževalnemu cilju oz. smotru, organizirano pa, ker se opravlja v določenih ustanovah, na določenem mestu in odrejenem času pod vodstvom ustrezno usposobljenih izvajalcev. Podrobnejša analiza kaže še nadaljnje značilnosti ter s tem tudi zahteve učenja na daljavo kot didaktičnega sistema, in sicer:

razteza se navadno na daljšo dobo,

posreduje spoznavanje mnogih med seboj povezanih vednosti,

omogoča pridobivanje različnih znanj in navad, pri tem pa upošteva potrebe družbe, posametnika in razvojno stopnjo udeleženca,

gradi na interesih in aktivnosti udeležencev,

teži za tem, da udeleženci učivo pravilno sprejemajo in ga s ponavljanjem, utrjevanjem in uporabljanjem utrdijo,

skrbi za stalno povratno informacijo o uspešnosti učenja na daljavo v smislu preverjanja učnih uspehov in preprečevanja učnih neuspehov,

skrbi za ustrezno ocenjevanje, to je presojanje udeleženčevih vednosti in znanj itd.

S posredovanjem znanja, pripravljanjem učnih gradiv in ostalih pripomočkov se ukvarja specialna didaktika učenja na daljavo, ki med drugim zahteva, da morajo učni viri zajeti vse tiste faze vzgojno-izobraževalnega procesa, ki jih sicer učitelji opravijo v neposrednem (pa tudi posrednem) stiku z učenci v razredih. Tako morajo učna gradiva zajemati:

ponovitev stare snovi s poudarkom na pojmovni strukturi, ki je izhodišče za novo snov,

osmišljanje posredovanega znanja in spodbujanje ter motiviranje za učenje,

podajanje nove učne snovi, razlago in pojasnjevanje,

ponavljanje in utrjevanje ter občasno svetovanje (npr. kaj je potrebno podrobno predelati, kje navadno nastanejo težave, kako se določeno gradivo ponavlja itd.),

navajanje udeležencev na to, da znanje aktivirajo in ga po možnosti prenesejo v prakso,

preverjanje osvojenega (vmesno in končno) ter ocenjevanje znanja.

UČNA NAČELA UČENJA NA DALJAVO

Iz dosedanje (dokaj kratke in le pregledne) analize učenja na daljavo izhaja, da je to didaktično zapletena in težavna dejavnost; izvajalec mora upoštevati osnove, pogoje in etape učenja in še celo vrsto drugih zahtev. Mnogokrat mora sprejemati kratkoročne ali pa dolgoročne učne odločitve, pri katerih so mu gotovo v veliko pomoč učna načela ali t. i. didaktični principi, ki so nesporna vodila za pouk, izpeljana iz nesporno veljavnih dognanj napredne znanosti in prakse. Če jih organizatorji učenja na daljavo pravilno razumejo in ustrezno upoštevajo, jim pomagajo, da učne dejavnosti uspešneje organizirajo in vodijo. Učna načela učenja na daljavo lahko delimo v tri glavne skupine, in sicer: učna načela izobraževalne komponente, planiranja in programiranja gradiva in vzgojne komponente (slika 1.)

Učno načelo razvojne bližine je izpeljano iz spoznanj psihologije, ki ugotavlja in upošteva, da vsak udeleženec izobraževanja prehodi v svojem razvoju določene stopnje, od katerih ima vsaka svoje razvojno pogojene posebnosti. Od organizatorjev in oblikovalcev gradiv za učenje na daljavo, še posebej zahteva:

da poznajo posebnosti posametznih razvojnih stopenj udeležencev,

da poznajo izkušnje udeležencev (njihov "predstavno - pojmovni zaklad"),

da v globalu poznajo njihove interese in nagnjenja,

da poznajo in sledijo (proučujejo) dojemljivost udeležencev na določeni razvojni stopnji ,

da upoštevajo delovni tempo in vztrajnost udeležencev in seveda zmožnosti prenosnih medijev vključenih v izobraževanje na daljavo ter zahtev samostojnega dela itd.

Učno načelo stvarnologične pravilnosti učenja na daljavo zahteva od izvajalcev učnega procesa, da ob upoštevanju posebnosti učne snovi uporabljajo take učne metode in medije, ki posredovani učni snovi ustrezajo in izivajo v udeležencih ustrezne psiho-fizične funkcije. Vsebuje pa tudi zahtevo po znanstvenosti, ki zahteva, da izvajalci učenja na daljavo posredujejo na vseh učnih stopnjah nepopačeno znanstveno resnico v obliki, ki je udeležencem na določeni razvojni stopnji dostopna.

Učno načelo individualizacije je neke vrste dopolnitev učnega načela razvojne bližine, saj ob psihološkem spoznanju, da imajo udeleženci enake starosti pribljižno enake razvojne značilnosti, vendar se kot posamezniki razlikujejo med seboj po določenih fizioloških in psiholoških, t. i. individualnih posebnostih. Učno gradivo oz. sekvenca učenja na daljavo jim uspešno ustreže, če pravilno ugotovi vsaj globalne individualne razlike in če ji uspe, da prilagaja učno delo (oblike, metode, medije, načine pridobivanja povratnih informacij itd.) individualnim posebnostim posameznih udeležencev brez škode za uspevanje celotne skupine. Individualizacijo pri učenju na daljavo uspešno izvajamo tudi z različnimi načini (zunanja, notranja, fleksibilna) diferenciacije.

Učno načelo sistematičnosti zahteva, da sestavljalec gradiv učenja na daljavo skrbi pri posredovanju in utrjevanju učne snovi za red, v katerem ima vsako spoznanje svoje določeno mesto in da je do drugih spoznanj v natančno določenih odnosih nadrejenosti, prirejenosti in podrejenosti. Pri vseh oblikah pouka nasploh je sistematičnost potrebna že iz psiholoških razlogov. Neurejene vednosti in znanja si udeleženec izobraževanja težko zapomni, sistematičnost pa mu lajša orientacijo, boljša razlikovanje in primerjanje ter zagotavlja preglednost. Bistvo sistematiziranja učnih vsebin je v tem, da izvajalec izobraževanja na daljavo iz množice znanstvenih dejstev in posplošitev izloči določene vsebinske elemente kot oporne točke, da se ta oporišča razvrstijo v logično zaporedje in da se pri tem drugi vsebinski elementi koncentrirajo okoli ustreznih oporišč.

Učno načelo postopnosti se nanaša na človekovo splošno težnjo, da sprejema novo le s pomočjo sorodnega starega. Za postopnost v učenju na daljavo skrbi načrtovalec oz. izvajalec, ki smiselno ravna po naslednjih znanih didaktičnih pravilih:

od lažjega k težjemu,

od enostavnega k zapletenemu,

od bližjega k daljnejmu,

od znanega k neznanemu,

od konkretnega k abstraktnemu.

Učno načelo eksemplarnosti uči, da je potrebno učno gradivo tudi pri učenju na daljavo valorizirati, torej določiti kaj je bolj važno in kaj manj. Pomembnejše gradivo se mora globje obdelati, manj pomembno gradivo pa predelamo le informativno in na nivoju prepoznavanja.

Učno načelo nazornosti zahteva celostno čutno doživljanje, to je perceptivno dojemanje proučevanega objekta s čutili, osvojitev dejstev in oblikovanje pravilnih predstav. Upoštevati načelo nazornosti pomeni omogočiti učencem, da med učenjem na daljavo s čutili neposredno dojemajo objektivno stvarnost, ki se proučuje. Tudi za učenje na daljavo obstajajo tri glavne možnosti:

resničnost, ki je za sistem učenja na daljavo manj pogosta, a ni neizvedljiva, kot npr.: skupna ekskurzija udeležencev določene skupine, napotitev na samostojni ogled itd.;

nadomestilo resničnosti, ki je lahko vidno (plastično ali grafično - 2D, 3D, navidezna resničnost...), slušno (različne tehnologije snemanja in reprodukcije zvoka) ali pa kombinirano - avdiovizuelno ( TV, video, računalniške animacije in simulacije, interaktivni video, multimedija, hipremedija, DVD itd.);

živa beseda, ki se lahko odvija na nivoju pogovora oz. konzultacije s tutorjem (ali z drugimi udeleženci), s pomočjo avdio ali video konferenčnih sistemov itd.

Učno načelo aktivnosti udeležencev učenja na daljavo nas usmerja na didaktično dejstvo, da je aktivnost pri pouku plodna le v primeru, če je:

spontana, to je, če praviloma izhaja iz udeležencev samih, ker jo občutijo kot svojo resnično, ne zgolj sugerirano ali vsiljeno nalogo;

zavestna je aktivnost le, če udeleženec jasno ve zakaj in čemu se je potrebno učiti, če se zaveda smotra in naloge pouka in če ima do obeh pravilen odnos, to je, če teži za čim večjo dognanostjo učnih storitev;

produktivna (ustvarjalna), če udeleženec vloži vanjo vse svoje sile in sposobnosti in v okviru svoje razvojno pogojene zmogljivosti izraža uspeh svojega učenja v podobi zaznavnega produkta ali storitve.

Pogoj za pravilno upoštevanje tega učnega načela je krepka motivacija, kajti z njo dobiva učivo za udeleženca čustven odnos in smisel, ki sta v učenju na daljavo za zavestno prisvajanje in sodelovanje še posebej nujna. S tem je tesno povezano vzbujanje interesov in nagnjenj. Pomemben je zlasti interes, ki usmerja udeleženca k določeni vsebini, predmetu ali pojavu z namenom, da ga natančneje in globje spozna.

Učno načelo historičnosti in sodobnosti zahteva, da moramo tudi pri učenju na daljavo znanstvene vsebine proučevati znanstveno, to pomeni, da moramo posamezne naravne in družbene fenomene proučevati razvojno, v njihovem dialektičnem gibanju od preteklosti do sedanjosti. Historičnosti, kot zgodovinskemu načinu poučevanja posameznih problemov pa moramo pridružiti tudi načelo sodobnosti, ki se nanaša predvsem na neprestano aktualiziranje in posodabljanje učnih vsebin, uporabo sodobnih medijskih oz. multimedijskih možnosti, sodobnih komunikacij, stalni modernizaciji učnega dela itd.

3. ZAKLJUČEK

Pregled nekaterih didaktičnih osnov, točneje didaktičnih načel učenja na daljavo, ki smo ga opravili, kaže kako celoviti in zapleteni so ti procesi, ki vsebujejo in v sebi prepletajo vse sestavine vzgojno-izobraževalnega dela in didaktičnih zakonitosti. Zaradi tega je učenje na daljavo težko obravnavati fragmentarno in iztrgano iz celote didaktičnih procesov. Seveda smo se v tem delu dotaknili le osnovnih razmišljanj iz obširnega dela didaktičnih in specialno-didaktičnih problemov učenja na daljavo. Tako bo potrebno še podrobneje analizirati učenje na daljavo kot učni proces (npr. izvore učenja, osnove pospešenega učenja, pogoje uspešnega učenja, etape v procesu učenja na daljavo), še porobneje razdelati in definirati učna načela učenja na daljavo, metode in oblike učenja na daljavo, postopke izbire in razvrstitve učiva, notranjo in zunanjo organizacijo, preverjanje učnih uspehov in preprečevanje učnih neuspehov, ocenjevanje v procesu učenja na daljavo itd. Naša uvodna razmišljanja o tej problematiki, ki je v pedagoški pa tudi strokovni računalniški teoriji in praksi mnogokrat neustrezno obravnavana, vrednotena in tudi razumljena, naj dajo didaktičnemu področju akcijsko usmerjenost. Rezultati nas gotovo ne bodo razočarali!

LITERATURA:

GERLIČ, I. (1999). Stanje in trendi uporabe računalnika v slovenskih osnovnih in srednjih šolah I. in II. Končni poročili o raziskovalni nalogi. Raziskovalni inštitut Pedagoške fakultete v Mariboru, Maribor.

GERLIČ, I. (1991). Osnove računalništva v izobraževanju. Pedagoška fakulteta Maribor.

Avtor:

dr. Ivan Gerlič, docent za fiziko in računalništvo v izobraževanju, Pedagoška fakulteta v Mariboru, Univerza v Mariboru. Je predstojnik Centra za računalništvo, informatiko in multimedije v izobraževanju Znanstvenega inštituta Pedagoške fakultete v Mariboru ter raziskovalec in avtor člankov s področja fizike, računalništva in multimedije.

Naslov: Pedagoška fakulteta Maribor, Koroška 160, 2000 Maribor; tel: +386 62 2293727,

e-mail:ivan.gerlic@uni-mb.si

	razteza se navadno na daljšo dobo,
	posreduje spoznavanje mnogih med seboj povezanih vednosti,
	omogoča pridobivanje različnih znanj in navad, pri tem pa upošteva potrebe družbe, posametnika in razvojno stopnjo udeleženca,
	gradi na interesih in aktivnosti udeležencev,
	teži za tem, da udeleženci učivo pravilno sprejemajo in ga s ponavljanjem, utrjevanjem in uporabljanjem utrdijo,
	skrbi za stalno povratno informacijo o uspešnosti učenja na daljavo v smislu preverjanja učnih uspehov in preprečevanja učnih neuspehov,
	skrbi za ustrezno ocenjevanje, to je presojanje udeleženčevih vednosti in znanj itd.

	ponovitev stare snovi s poudarkom na pojmovni strukturi, ki je izhodišče za novo snov,
	osmišljanje posredovanega znanja in spodbujanje ter motiviranje za učenje,
	podajanje nove učne snovi, razlago in pojasnjevanje,
	ponavljanje in utrjevanje ter občasno svetovanje (npr. kaj je potrebno podrobno predelati, kje navadno nastanejo težave, kako se določeno gradivo ponavlja itd.),
	navajanje udeležencev na to, da znanje aktivirajo in ga po možnosti prenesejo v prakso,
	preverjanje osvojenega (vmesno in končno) ter ocenjevanje znanja.

	da poznajo izkušnje udeležencev (njihov "predstavno - pojmovni zaklad"),
	da v globalu poznajo njihove interese in nagnjenja,
	da poznajo in sledijo (proučujejo) dojemljivost udeležencev na določeni razvojni stopnji ,
	da upoštevajo delovni tempo in vztrajnost udeležencev in seveda zmožnosti prenosnih medijev vključenih v izobraževanje na daljavo ter zahtev samostojnega dela itd.

	od lažjega k težjemu,
	od enostavnega k zapletenemu,
	od bližjega k daljnejmu,
	od znanega k neznanemu,
	od konkretnega k abstraktnemu.

	resničnost, ki je za sistem učenja na daljavo manj pogosta, a ni neizvedljiva, kot npr.: skupna ekskurzija udeležencev določene skupine, napotitev na samostojni ogled itd.;
	nadomestilo resničnosti, ki je lahko vidno (plastično ali grafično - 2D, 3D, navidezna resničnost...), slušno (različne tehnologije snemanja in reprodukcije zvoka) ali pa kombinirano - avdiovizuelno ( TV, video, računalniške animacije in simulacije, interaktivni video, multimedija, hipremedija, DVD itd.);
	živa beseda, ki se lahko odvija na nivoju pogovora oz. konzultacije s tutorjem (ali z drugimi udeleženci), s pomočjo avdio ali video konferenčnih sistemov itd.

	spontana, to je, če praviloma izhaja iz udeležencev samih, ker jo občutijo kot svojo resnično, ne zgolj sugerirano ali vsiljeno nalogo;
	zavestna je aktivnost le, če udeleženec jasno ve zakaj in čemu se je potrebno učiti, če se zaveda smotra in naloge pouka in če ima do obeh pravilen odnos, to je, če teži za čim večjo dognanostjo učnih storitev;
	produktivna (ustvarjalna), če udeleženec vloži vanjo vse svoje sile in sposobnosti in v okviru svoje razvojno pogojene zmogljivosti izraža uspeh svojega učenja v podobi zaznavnega produkta ali storitve.

	GERLIČ, I. (1999). Stanje in trendi uporabe računalnika v slovenskih osnovnih in srednjih šolah I. in II. Končni poročili o raziskovalni nalogi. Raziskovalni inštitut Pedagoške fakultete v Mariboru, Maribor.
	GERLIČ, I. (1991). Osnove računalništva v izobraževanju. Pedagoška fakulteta Maribor.