MODEL ORGANIZACIJE SODELOVALNEGA UČENJA V SREDNJI ŠOLI
A MODEL OF ORGANIZATION COOPERATIVE LEARNING
IN HIGH SCHOOL
Mag. Marlena Vinter
Povzetek Internet in sodobna informacijska tehnologija nudita velike možnosti v vzgoji in izobraževanju. Postavlja pa se vprašanje, kako čimbolj izkoristiti vse, kar nam nudita. V okviru predmeta Računalništvo in informatika so se začele stvari v šolskem letu 1997/98 korenito spreminjati. V šolskem letu 1998/99 pa v okviru predmeta informatika preizkušamo model sodelovalnega učenja z uporabo informacijske tehnologije. Mag. Rado Wechtersbach je že pripravil projekt TIMKO, ki predstavlja uvajanje sodelovalnega učenja z informacijsko tehnologijo in vključuje razen predmeta informatika še druga predmetna področja. Abstract Internet and information technology offer a lot of opportunities in education. But the question is how we can profit from all of those technology. In the academic year 1997/98, Computer science and informatics started to change. In the academic year 1998/99 we are testing a model of co-operative learning in Informatics by using information technology.. M. A. Rado Wechtersbach has already prepared a project named TIMKO, which present a model of co-operative learning by using information technology and include different subjects. Ključne besede Internet, informacijska tehnologija, projekt, projektno delo, sodelovalno učenje, kurikulum Key words Internet, information technology, project, project work, co-operative learning, curriculum |
UVOD
V okviru kurikularne prenove predmeta računalništvo in informatika se v šolskem letu 1998/99 v predmet informatika v srednji šoli poskusno vpeljuje sodelovalno učenje. Sodelovalno učenje lahko sicer uresničujemo samo v okviru enega predmeta, vendar pa dobiva pravo veljavo, ko ga uresničujemo tako, da k sodelovanju pritegnemo še druge predmete.
V šolskem letu 1997/98 so učenci pri pouku računalništva in informatike dokazali, da je projektno učno delo tisto, kjer lahko učenci ne glede na svoje sposobnosti delajo uspešno in dosežejo boljše izide, kot pri klasičnem načinu dela. Učenci postanejo pri takšnem načinu dela zavzeti udeleženci vzgojno-izobraževalnega procesa. Škoda bi bilo, če bi te pozitivne izkušnje zadrževali v okviru enega predmeta. In prav sodelovalno učenje je priložnost, da se predmet informatika (kot se imenuje sedaj v prvem letniku) poveže z drugimi predmeti predvsem zaradi možnosti, ki jih ponujata internet in sodobna informacijska tehnologija. Nemogoče je namreč izkoristiti čim več njenih zmožnosti samo v okvira predmeta računalništva in informatike.
ZAKAJ SODELOVALNO UČENJE ?
Mag. Rado Wechtersbach je zapisal naslednje misli: “Življenje in problemi, s katerimi se v njem srečujemo, niso razdeljeni v predmete. Znanje, ki ga pridobivamo v šoli pri predmetih, moramo, ko ga želimo uporabiti pri reševanju življenjskih problemov, zato medsebojno preplesti in v splet vključiti še življenjske izkušnje in spoznanja. Pa so otroci sposobni napraviti tak korak?“
Otroci so vsekakor sposobni veliko, vendar jim je treba ponuditi ustrezno priložnost ob pravem času in predvsem jih moramo znati motivirati na pravi način. Dokler bomo prepričani, da sta individualizacija in tekmovalnost tisti, ki nas delata močne, ne bomo uspešni pri svojem delu. Zavedati se moramo, da so otroci tisti pravi vir in zaklad obenem, na katerem lahko svet gradi, in sicer tako, da vsi ljudje medsebojno sodelujejo in s tem premagujejo razlike, ki jih v tem trenutku morda oddaljujejo drug od drugega.
OPREDELITEV SODELOVALNEGA UČENJA
Sodelovalno učenje lahko v splošnem opredelimo kot vzgojnoizobraževalno strategijo, po kateri učenci delajo v majhnih strukturiranih skupinah. Skupinsko delo temelji na medsebojni soodvisnosti učencev in posameznikovi (učenčevi) odgovornosti za prispevek k skupni nalogi. Sodelovalno učenje se lahko uvaja na različnih ravneh izobraževanja ter v okviru različnih predmetnih področij in med različnimi predmetnimi področji.
Teoretično izhodišče sodelovalnega učenja je sodelovanje, ki je opredeljeno kot skupno delo, da bi dosegli skupni cilj. V sodelovalnih okoliščinah so cilji udeležencev pozitivno povezani. Udeleženci se zavedajo, da je njihov cilj dosegljiv le v primeru, če tudi drugi člani skupine lahko dosežejo svoj cilj. Zato morajo vsi, ki so vključeni v skupino iskati pri svojem delu poti, metode, ki ustrezajo njim in tudi ostalim članom v skupini, s katerimi so povezani v sodelovanju. Poglejmo naslednji zgled: učenci sodelujejo v projektu in imajo v okviru projekta vsak svojo nalogo, ki jo morajo opraviti, kajti v nasprotnem primeru projekt ni zaključen. Učenci bodo motivirani, da doseže vsak svoj cilj, opravi svoj del skupne naloge ter da tudi drugi učenci opravijo svoj del nalog, ker bodo edino v tem primeru dosegli skupni cilj – oddali izdelan celoten projekt.
V sodelovalnih okoliščinah lahko posamezniki s svojimi dejanji nadomestijo postopke in dejanja drugega člana skupine, posamezniki vlagajo pozitivno energijo v delo drugih (pripravljeni so pomagati, da se reši določen problem), obstaja pa tudi velika odprtost med njimi (tako za dajanje kot tudi sprejemanje pomoči).
Da dosežemo maksimalne učinke sodelovalnega učenja, moramo upoštevati:
|
oblikovanje skupin, |
|
pozitivno soodvisnost, |
|
odgovornost posameznika in |
|
spretnosti sodelovanja. |
Pri oblikovanju skupin se je dobro držati načela oblikovanja heterogenih skupin. Heterogenost moramo uresničevati v smislu spola, znanja in sposobnosti posameznika. Najboljše izide bomo dosegli v skupini 4 do 6 članov.
Pozitivno soodvisnost smo že opredelili, na tem mestu pa se enkrat poudarimo, da bomo pozitivno soodvisnost zagotovili tako, da bomo pri oblikovanju nalog in postavitvi ciljev zagotovili vedenje vseh članov skupine, da bodo cilj dosegli samo v tistem primeru, če bodo tudi ostali člani dosegli svoj cilj, v smislu “jaz potrebujem tebe in ti potrebuješ mene, da dosežemo zastavljeni cilj”.
Odgovornost posameznika je v procesu poučevanja vedno pomembna. V sodelovalnem učenju pa je odgovornost posameznika bistvenega pomena, saj je uspešnost celotne skupine odvisna od uspešnosti vsakega posameznika.
Če želimo uvajati sodelovalno učenje, moramo paziti na zagotavljanje teh spretnosti sodelovanja:
|
znati prisluhniti in poslušati ostale člane skupine, |
|
znati razreševati konfliktne okoliščine, |
|
vzpodbujanje in opogumljanje ostalih članov v skupini, |
|
znati izraziti veselje ob uspehu ostalih članov in |
|
pokazati sposobnost, da kritično ocenimo idejo in ne posameznika. |
V korist sodelovalnega učenja govori veliko pozitivnih spoznanj, do katerih so prišli strokovnjaki v svetu. Pri nas se zaenkrat o sodelovalnem učenju še ne govori prav veliko.
Mag. Rado Wechtersbach nam je v predmetni skupini za računalništvo in informatiko predstavil sodelovalno učenje in pripravil projekt uvajanja sodelovalnega učenja tako, da se predmet informatika poveže z drugimi predmeti. Vsekakor je treba ponujeno priložnost izkoristiti in pritegniti v delo čimveč učiteljev drugih predmetnih področij. Možnosti so zaradi zmožnosti sodobne informacijske tehnologije izredno velike.
Trenutno pa zbiramo izkušnje sodelovalnega učenja tako, da ga praktično preizkušamo v okviru predmeta informatika, kar nam bo vsekakor v veliko pomoč pri uvajanju sodelovalnega učenja z vključitvijo drugih predmetnih področij.
KAKO SE LOTIMO UVAJANJA SODELOVALNEGA UČENJA
Nedvomno je uvajanje sodelovalnega učenja precej velik zalogaj, predvsem za učitelja. Zato sodelovalnega učenja vsekakor ne moremo uvesti “čez noč”, ampak je za to potreben določen čas. Vsekakor je prvi pogoj za uspešno delo, da je učitelj motiviran za sodelovalno učenje. Podrobno mora spoznati oblike in metode sodelovalnega učenja ter predvsem prednosti in pomanjkljivosti, ki jih ima sodelovalno učenje v primerjavi s klasičnimi metodami poučevanja. Če se le da, se lotimo uvajanja sodelovalnega učenja postopoma.
Najprej poskusimo s sodelovalnim učenjem v okviru svojega predmetnega področja. Tako smo začeli tudi v okviru premeta Informatika. Učenci bodo izdelali na izbrano temo spletno stran, ki bo vključevala besedilo, slike, animacijo in zvok. Učenci delajo v skupinah 4 do 6 učencev.
Trenutno smo fazi izvajanja projekta, kar pomeni, da projekt še ni končan. Prve izkušnje kažejo na to, da je bila izbrana metoda primerna, saj učenci zavzeto delajo. Zelo izrazita je v skupinah medsebojna soodvisnost, kar se kaže v medsebojni pomoči, kadar ima nekdo težave. Izrazito opazno pa je tudi medsebojno vzpodbujanje učencev.
Vse zbrane izkušnje, ki smo jih in jih še bomo pridobili s sodelovalnim učenjem v okviru predmeta informatika bodo lepa popotnica za prihodnost, ko želimo uresničiti idejo sodelovalnega učenja na področju medpredmetnega sodelovanja.
SKLEPNE MISLI
Ker je predmet informatika/računalništvo in informatika samo v predmetniku prvega letnika, izvajamo projekt sodelovalnega učenja kot proste izbirne vsebine. Na podoben način se bomo najverjetneje lotili tudi uvajanja sodelovalnega učenja z vključitvijo drugih predmetnih področij. Čeprav naši učenci po končanem šolanju običajno zapustijo šolske klopi in se zaposlijo, to ne pomeni, da jim ni treba pomuditi novih metod v izobraževanju. Morda bi morali na to misliti še bolj prav v poklicnih šolah, saj je to ena zadnjih možnosti za celovito učenje, ki naj bi jim pomagalo na nadaljnji poklicni in nasploh življenjski poti. Zatorej ne zanemarjajmo potrebe po novih metodah poučevanja tudi pri t. i. “manj zahtevnih učencih”. Popeljimo jih v svet interneta in sodobne informacijske tehnologije tudi po metodah sodelovalnega učenja.
LITERATURA
Mag. Marlena Vinter
Srednja živilska šola
Vodovodna 28
2000 Maribor
E-mail: marlena.vinter@guest.arnes.si
WWW: http://www2.arnes.si/~ssmbszs1s/PrvaStran.html
Avtor
Mag. Marlena Vinter je četrto leto zaposlena na Srednji živilski šoli v Mariboru, kot učiteljica računalništva in informatike ter gospodarskega poslovanja. Pred tem pa je delala na področju računalništva in informatike v podjetjih. Približno 10 let že sistematično proučuje in raziskuje projektni način dela in projektni management. Že od začetka sodeluje v projektu prenove predmeta računalništvo in informatika, ki ga vodi mag. Rado Wechtersbach. Kot zelo pomembno smatra, da se uvajajo nove metode poučevanja z uporabo informacijske tehnologije.
Author
M.A. Marlena Vinter has been working for four years as a teacher of computer science and informatics and economics and business economics at the Food processing school in Maribor. Before that she worked in computer science and informatics in business firms. For about 10 years she is systematically researching project work and project management. She has been working in project of modernization computer science and informatics from the start. She considerates that it is very important to introduce new methods in education by using information technology.