PROJEKTNO DELO PRI PREDMETU INFORMATIKA

Učinkovita delovna skupina	Neučinkovita delovna skupina
Vzdušje, ki ga začutimo v timu, je na splošno neprisiljeno, prijetno in sproščeno. Vlada delovno vzdušje, v katerem so dijaki predani in zainteresirani.	Vzdušje odraža brezbrižnost, nejevoljo ali napetost. Dijaki šepetajo, imajo ločene pogovore, sovražno ali prikrito nasprotovanje itd. Skupine njena naloga ne zanima in se je niti resno ne loti.
V skupini se veliko razpravlja. Vsi dijaki sodelujejo pri razpravah in te so pomembne za nalogo skupine.	Dijak prevzame razpravo, ki je pogosto zgrešena. Nihče si ne prizadeva, da bi skupino vrnil na pravi tir.
Dijaki so dobro obveščeni in sprejemajo nalogo oziroma cilj skupine. Poslušajo drug drugega. Pogovor oziroma razprava ne skače z enega predmeta na drugega, ki je povsem nepomemben. Vsem idejam prisluhnejo. Dijaki se ne bojijo povedati svoja različna mnenja. Skupina dijakov to počne v svojem zagonu in nima občutka, da bi jo kdo silil k izogibanju konfliktov ali k misli, da je vedno vse rožnato.	Razpravo je nerazumljiva; ne ve se, kaj je dejanska naloga skupine in kaj je njen cilj. Vidi se, da imajo nekateri dijaki svoje lastne in osebne cilje, ki jih poskušajo doseči v skupini. Njihovi cilji so v nasprotju s ciljem skupine. Dijaki ne prisluhnejo drug drugemu. Ideje spregledajo ali pa jih celo zavrnejo. Razprava je raztrgana, konfliktna. Če opazujete tako skupino, imate občutek, da nekateri izražajo svoja mnenja samo zato, da bi naredili vtis. Nekateri dijaki dajejo komentarje, ki nimajo povezave s predmetom, temveč je njihov namen narediti vtis na nekoga drugega. Med pogovori z dijaki se izkaže, da niso izrazili svojih idej ali občutkov, ker so se bali kritike ali da bi izpadli neumni. Ni jim všeč, da posameznik v skupini ves čas igra vlogo vodje, razsodnika in kritizira.
V skupini ni “tirana”. Posamezniki z drugačnimi mnenji ne kažejo želje, da bi poskušali obvladati skupino, niti ne kažejo sovraštva. Njihovo nasprotovanje izvira iz dejstva, da se resnično ne strinjajo in da pričakujejo od skupine, da jim bo prisluhnila, da bi skupaj našli rešitev. Tudi v primeri nestrinjanja, skupina še vedno deluje – sprejme različna mnenja, vendar se ne pusti odvrniti od zastavljenega cilja. Odločitev sprejmejo z določeno stopnjo soglasnosti, ko je jasno, da vsi bolj ali manj delijo isto mnenje in želijo sodelovati.	Različna mnenja, ki se porajajo v skupini, se ne obravnavajo učinkovito. Vodja jih duši v strahu pred spori v skupini. Po drugi strani pa nekatera mnenja vodijo do odkritih sporov, ki so lahko tudi žaljiva. Rešiti jih je mogoče tudi z glasovanjem, vendar je to zasilni izhod. Pojavi se agresivni “tiran”, ki podredi skupino svoji volji, da ohrani mir in da lahko nadaljuje z nalogo. Na splošno se v taki skupini obravnavajo samo ideje agresivnih dijakov, ker so manj agresivni dijaki običajno tiho ali se po brezplodnih poskusih, da bi jim kdo prisluhnil, vdajo.
Pogosto obstaja v skupini kritika, ki je iskrena in razmeroma razumevajoča. Osebni napadi, tako neposredni kot posredni, so redki – vendar so. Kritika je konstruktivna, ker je njej namen, da bi se skupina osredotočila na premagovanje težav.	Dijaki ukrepajo prenagljeno, preden premislijo o resničnem problemu. Po sestanku dijaki, ki se niso strinjali z odločitvijo, vendar na sestanku niso povedali svojega mnenja, zganjajo hrup za prazen nič. Če večina odloči, od manjšine pričakuje lojalnost. Le ta pa je nezadovoljna in ne podpira odločitev. Kritika je neprijetna, ustvarja napetosti, pogosto je razdiralna, ker je videti, da izvira iz osebnega sovraštva. Skupini se zdi moteča in ne vedo, kaj naj z njo počno. Rezultat je ta, da si nihče v skupini ne upa nič več predlagati.
Dijaki odkrito izražajo svoja čustva in misli – tudi takrat, ko se te nanašajo na probleme, povezane z delovnimi metodami skupine. Skupina zelo redko ovinkari in “skritih” zapiskov praktično ni.	Osebne poglede dijaki skrivajo. Splošen občutek v skupini je, da niso primerna tema ta razpravo in da bi postalo vzdušje preveč eksplozivno, če bi jih obravnavali.
Skupina nima stalnega vodje. Vodenje skupine si dijaki izmenjujejo in se samemu vodenju ne posveča velike pozornosti. Ko opazujemo tako skupino, opazimo kako neopazno prehaja vodenje z dijaka na dijaka, odvisno od okoliščin. Med delom je zelo malo znakov boja za oblast. Ni pomembno, kdo daje ukaze, temveč kako je mogoče opraviti kako delo.	Vodja je ves čas odgovoren. V taki skupini je lahko vodja močen ali slaboten, pa vendar definitivno vodi kokošnjak. Ukrepi, ki so posledica odločitev, so pogosto nejasni in nihče prav ne ve, kdo naj kaj stori. Tudi če je odgovornost dodeljena, je vprašljivo, če je treba kaj storiti ali ne.
Skupina je kritična do svojega dela. Dijaki pomagajo drug drugemu z nasveti in s konstruktivno kritiko.	Skupina se izogiba razpravam o svoji aktivnosti. Najraje razpravljajo o napakah in zakaj so le-ta bila povzročene.

	jasne vsem,
	z njimi se vsi strinjajo,
	primerna s stališča cilja,
	prožne za spremembe, ko se pojavijo nove potrebe in problemi.

	Ali je rešitev dobra? Ali se ujema z reševanjem problema, ki si ga je tim zadal?
	Kako so člani tima zavzeti za rešitev? Se bodo potrudili za uresničitev odločitev?