ABRAKADABRA

Edi Kuklec

Internet - kako lepa beseda. Zelo velikokrat se ob njej spomnim na Merlina in na njegov Abrakadabra. Izrečem Internet, in že je konec vseh mojih skrbi. Izrečem Internet, in opravljenega imam več kot pol dela. Izrečem Internet, in vsi me gledajo s spoštovanjem. Izrečem Internet, in odprta so mi vsa vrata.

Pri lokostrelcih smo se pred leti pogovarjali o tehniki streljanja, kako mora nalegati leva roka, kako morajo biti napete hrbtne mišice in sproščeni prsti, kako važno je sledenje puščici, kako važna je psihična priprava lokostrelca. Pred kratkim smo govorili o moči lokov, katera oblika ekscentov je boljša, kateri lok da večjo hitrost puščice. Sedaj pa je edina zveličavna stvar postal Internet.

Včasih prisluškujem pogovoru mojih dveh sinov s svojimi prijatelji. Še pred nekaj leti so se pogovarjali o avtomobilih, rolerjih, zamenjavi kolesc na njih, katera kolesa imajo manj trenja, kateri rolerji so boljši za skakanje in podobne reči. Sedaj pa je že pri devetletnikih najpogosteje izgovorjena beseda Internet.

Vsak prvi ponedeljek v mesecu se sestanemo prijatelji, ki smo kot najstniki skupaj počeli neumnosti pri tabornikih. To počnemo že nekaj let. Zadnje čase pa se nekateri pojavljajo bolj poredko. Ob novoletnem srečanju, ko smo prišli skoraj vsi, so celo predlagali, da se ne bi dobivali več v živo, ampak da se dobimo na enem od pogovornem kanalu na Internetu.

In kako sem se jaz srečal s svetovnim spletom? Pri mojem strokovnem delu mi je kar nekajkrat križal pot. Še največ sem o njem izvedel na sejmih CeBit v Nemčiji. V zvezi s šolskim okoljem pa sem ga prvikrat spoznal v Piranu leta 1996 na DOK_SIS '96. Na svetovni splet sem pričel gledati z drugačnimi očmi, manj z očmi strokovnjaka, bolj z očmi učitelja. Začutil sem, da bi lahko skupaj z dijaki, ki jih učim, marsikaj pridobil. Nisem ostal le pri pasivni uporabi informacijske tehnologije pri pouku. Naslednje leto sem se vrnil v Piran z referatom. Ne sam, z menoj je bila tudi kolegica, s katero sva pripravila učni pripomoček za matematiko. V resnici sploh nisva imela referata, ampak sva nazorno prikazala uporabo najinega pripomočka. Tudi zapisu v zborniku ne bi mogel reči referat, ampak bolj predstavitev nekega izdelka. Lani sem bil v Piranu na konferenci MIRK brez referata, ne morem pa reči, da sem bil pasivni udeleženec.

In kaj mi je v teh treh letih najbolj ostalo v spominu? To, da prepričani prepričujejo prepričane. Prepozno sem se spomnil, da bi statistično obdelal udeležence iz zadnjih treh let. Kar tako na pamet pa bi rekel, da se jedro udeležencev kaj dosti ne spreminja, pa tudi širi se ne več toliko, kot na začetku. In to je tisto, kar me moti. Velikanska škoda je, da se krog udeležencev ne širi.

Tudi na šoli, na kateri učim, opažam, da uporablja računalnike pri delu le določen krog ljudi, ostali pa ga še vedno gledajo postrani. Uporabljajo ga za šolsko administracijo (ker so prisiljeni v to), nekaj malega za pisanje kontrolnih nalog, potem pa je v glavnem konec. Multimedijska uporaba računalnikov in uporaba Interneta je zgolj občasna in bolj slučajna. Obstaja nekaj navdušencev, ki uporabljajo informacijsko tehnologijo v večji meri, a mi nikakor ne uspe, da bi prepričal tudi druge kolege, da bi jo pričeli uporabljati. Ko se na splošno pogovarjamo o njej, so vsi za njeno uporabo, ko se hočem dogovoriti za konkretno uporabo, pa je takoj na vrsti učni program in maturitetni katalogi znanj, Interenet z vso drugo moderno informacijsko tehnologijo pa samo še posladek za čas, ki bo morda ostal na voljo na koncu šolskega leta.

Kar nekaj časa sem se že zaletaval v kolege z raznoraznimi idejami in vzpodbudami za uporabo informacijske tehnologije, pa mi ni kaj dosti uspevalo. Občasno sem uporabil tudi čisto privatne prijateljske vezi, pa tudi ni bilo pravega uspeha. Vedno sem obtičal v lepilu učnega načrta in pomanjkanja časa. Vse prepričevanje, da bi na nov način pridobili na času, ne pa ga izgubili, je ostalo brez haska.

Ko smo z letošnjim šolskim letom pričeli s poukom predmeta informatika, pri katerem dijaki polovico časa porabijo za izdelavo seminarske naloge, sem bil prepričan, da sem končno našel sredstvo za pridobitev pozornosti kolegov. Dijaki morajo izdelati seminarsko nalogo in jo nato tudi predstaviti celotnemu razredu. Če je seminarska naloga izdelana na osnovi učne snovi, je lahko predstavitev del razlage določene snovi. Pri pridobivanju podatkov za seminarsko nalogo naj bi uporabljali čimbolj različno informacijsko tehnologijo, med drugim tudi svetovni splet. Kolegi so bili navdušeni in so imeli takoj kup idej, katera snov bi bila primerna. Sedaj smo nekje na sredini izdelave seminarskih nalog. Žal sem opazil, da so se naslovi, povezani s šolo, skrčili. Nekateri naslovi so še ostali, vsebina pa je šla popolnoma v drugo smer. Naloge še vedno izpolnjujejo vse pogoje za predmet Informatika, predstavitve pa bodo le stežka ustrezale pogojem pri drugih predmetih. Bojim se, da mi zopet ni uspelo zasejati pravega semena. Seme je pričelo kaliti, toda potem se je razvoj ustavil in očitno žetev ne bo kaj prida.

Pri tem mislim na žetev med kolegi. Vse drugače pa je med dijaki. Tu je žetev obilna. Dijakov res ni bilo treba priganjati. Komaj so čakali, da smo postavili usmerjevalnik in se preko najetega voda priključili na Internet. Ostajajo celo po pouku in prihajajo v računalniško učilnico. Seveda je bilo na začetku tako kot z vsako novo igračko. Najprej jih je prevzel zunanji blišč in klepet na različne načine, sedaj pa se večina že počasi preusmerja na bolj resno uporabo. Vse več je iskanja podatkov v zvezi s šolo in drugim, kar jih zanima. Še posebej izstopata šport in glasba. Priznati moram, da pokažejo dijaki ob iskanju takih podatkov veliko več sodelovanja in iznajdljivosti, kot pa pri rednem pouku. Ko se tako naučijo obrtništva, potem z malo diplomacije ni težko preusmeriti njihove pozornosti k stvarem, ki jim jih hočem predstaviti.

Tako kot se dijaki učijo uporabljati informacijsko tehnologijo, tako se jaz učim metod, kako informacijsko tehnologijo na nevsiljiv način približati kolegom. Moj naslednji poizkus je v zvezi s projektom TIMKO. Ta se bo naslednje leto izvajal tudi na naši šoli. Celoten projekt je zasnovan na timskem delu. Dijaki bodo pri urah informatike pripravljali multimedijska gradiva za druge predmete. Tu so bile mišljene predvsem spletne strani. Spletne strani in s tem povezana direktna uporaba računalnikov pri pouku pa se mi niso zdela najboljši magnet za pritegnitev kolegov v ta projekt. Zato sem se preusmeril raje na izdelavo elektronskih prosojnic, saj programska orodja za njihovo pripravo omogočajo tudi izdelavo fizičnih kopij, ki se potem lahko uporabljajo tudi brez računalnikov.

In kaj sploh hočem doseči s tem pisanjem?

Najprej še malo obujanja spominov. Leta 1996 smo se pogovarjali o tehnologiji, leta 1997 smo se pričeli obračati k vsebinam, leta 1998 so bile v ospredju samo še vsebine.

Mislim, da je letos čas, da sistemsko pristopimo k širitvi uporabnikov in da bi bila naslednjo leto predavalnica v Piranu daleč premajhna za vse udeležence.

Edi Kuklec
Gimnazija Ljubljana Šiška
Derčeva 1
1000 Ljubljana
tel. 061 556-695