MAJ 2004

V mojem planinskem društvu so objavili seznam vseh načrtovanih pohodov. Prijavim se za Grossglockner. Povzetek iz mojega dnevnika: vodnik nima časa, ni prijav, prijave so, vreme, obljube, na koncu pa en velik nič. Ob novem letu je bilanca taka kot vedno: moja noga še ni bila višje kot Triglav.

NOVEMBER 2004

Jožica iz višjega PD (po nadmorski višini) mi je zaupala, da gre v Švico na štiritisočaka s PD, ki je pod mojim PD (po nadmorski višini). A bi šla tudi vidva zraven? Ježešmarija, le kdo bi rekel ne!

JANUAR 2005

Prvo srečanje. Juhuhu, še pa še nas je, ne vemo, če bo ta mali avtobus za v Švico dovolj? Za vajo gremo na Srednji vrh, tisti ki je nad Završnico in pod Vrtačo. Tovorimo cepine, dereze, pač vso zimsko kramo. Ponekod gazimo do kolen. Lahko, da tudi nekaj malega čez (kje ima kdo kolena, je pač njegova osebna reč!). Nekaj 'za 4000' kandidatov odnemore kar takoj. Vodja Janez nam popoldan v sobi PD predstavi Švico: štiri dni, dva štiritisočaka, en dan rezerve, ...

JUNIJ 2005

Drugo srečanje: Gremo s svojimi avtomobili v Avstrijo v Maltatal. Od tam pa na Petereck (manj kot tri tisoč, več kot Triglav!). Preizkusimo dereze, cepine, za vajo hodimo navezani. Greben pod vrhom je kopen, dereze dol, strmina ni prehuda, pretirane izpostavljenosti tudi ni, samo z nogami ne gre, se je treba parkrat prijeti z tudi z rokami. Kakorkoli že, pripraskal sem gor, to je moj višinski rekord!

29. JULIJ 2005

Včeraj je Karmen dokončno oznanila: jutri gremo v Švico, Janez pravi, da vreme bo. Vsega skupaj nas je 8 (z besedo osem). Stanki so za minimalno ceno dobri ljudje posodili kombi. Janez in Mirko prostovoljno vozita, 800 km v eno smer. Gremo čez Italijo. Na Simplonu nas sprejmeta dež in veter. Spremljata nas do Rande. Ta vasica, nekaj kilometrov pred Zermattom, bo naš dom prihodnje tri dni.

30. JULIJ 2005

Zbudimo se v megleno, oblačno jutro, rahlo rosi. Modro vodstvo (Janez in Mirko) odločita, da gremo v sosednjo dolino, v Saas Fee, od tam pa na Allalinhorn (4027 m).

V vodniku piše: na tem običajnem pristopu nas čakajo kratka mesta ob razpokah 50°, na vršnem pobočju 40°, pogosto z ledom.

Na Mittelallalinu nas tehnika zapusti, od tu naprej gremo peš. Na koncu smučišča se navežemo, nataknemo dereze. Vrh je v meglicah, vendar se odkriva. Nobene gneče, nič čudnega, saj je vremenska napoved slaba. Ko se dvigamo, ostajajo oblaki in megle pod nami. Neverjetno, nad sedlom Feejoch (3826 m) je jasno! Sonce žge. Zadnjih nekaj metrov pod vrhom je kopnih, nobenega ledu.

Na vrhu smo. Moj prvi štiritisočak. Po najlažji smeri. Ampak je štiritisočak! Ha!

Večer v Randi, pred spanjem, nas obdari z enkratnim pogledom na jutrišnji cilj: Breithorn v zadnjih žarkih zahajajočega sonca.

31. JULIJ 2005

Vreme spet ne kaže nič dobrega. S taksijem se zapeljemo do Zermatta (železnica je dvakrat dražja!). Prepešačimo Zermatt, nato z žičnicami na Mali Matterhorn.

Za Breithorn v vodniku piše: Tipičen 'pohodni' štiritisočak. Strmina seže do 35°, snežno pobočje je občasno tudi poledelo. Ledeniki so tukaj razpokani. Ob slabi vidljivost in izgubi sledi se lahko na širokih, nerazčlenjenih pobočjih hitro izgubimo.

Navežemo in opremimo se že na Malem Matterhornu. Pot je položna, posebnih težav z višino nismo imeli. Vreme: sonce in samo sonce. Hodimo v dveh navezah. Ko Ferdu nagajajo dereze, nas Janez s svojo četico prehiti. Ampak ne za dolgo! Kmalu smo vsi na 4165 m visokem Breithornu. Na vrhu ni kaj dosti prostora, Obvezno slikanje iz vseh mogočih zornih kotov, z vsemi ozadji, z vsemi fotoaparati,... Saj je tudi kaj videti: Matterhorn, Mont Blanc, Monte Rosa, ...

Odločimo se za prečenje, gremo še na Breithornov Srednji vrh, 4159 m.

Greben ni nič drugačen kot v Julijcih, ozek, izpostavljen, je pa dokaj široka gaz. S Srednjega vrha pa nazaj na Mali Matterhorn, klobasa je zašpiljena. Zvečer v Randi Karmen preseneti s steklenico slovenskega šampanjca, saj se ja spodobi, da popijemo en glažek za tri štiritisočake!

1. AVGUST 2005

Domov se peljemo čez Grimselpas, Lichtenstein, ... Smo samo turisti brez nahrbtnikov.

2006

Drugo leto pa na 5000 m. Na Ararat. Je precej cenejši kot Kilimanjaro.