Januarja 99 objavljeno v Planinskem Vestniku.

I z  Z a   A k a   v   k r n i c o   P o d   S r c e m

    Kadar mi postanejo planinske poti preveč obljudene, ko se valijo horde neučakanih 'triglavanov' skozi Vrata, ko na počivalu pri studencu ljudje vpijejo v mobitel, da odmeva od severne stene, ko je na Kredarici taka gneča kot na šuštarski nedelji v Tržiču, takrat si rečem: čas je za PP. Kdor ne ve, PP je gorniška pot iz Planice na Pokljuko, vodniček po njej sta 1989 izdala Dušan Vodeb in Uroš Zupančič.

    Kadarkoli sem bil Pod Srcem, ali Za Akom, vedno sem s pogledom iskal prehod iz ene krnice v drugo. Zato sem na deževen dan vzel v roke vodnik PP, v njem piše: "Pod Srcem pot PP poišče najprimernejše nadaljevanje in prehod pod Kotli in prek Peči v Za Ak. Najprej prek začetnih skal in skozi borovje, levo od kratkega slapa, še kratek sestop po plazu, nato desno prek skalnega prehoda v obrasli del. Tu so strmo navzgor nakazane gamsje stečine."

    Toliko in nič več. Tisti planinci, ki ne poznajo tega vodnika, bodo dejali, da je ta opis preskromen. Če verjamete ali ne, ko boste našli pravo pot, boste ugotovili, da opis čisto drži, nobena reč ni napačno povedana. Je pa res, kar pravita avtorja v uvodu, da je prav iskanje poti največji mik PP. Zato me ni prav nič sram povedati, da nobenega ključnega dela te poti nisem zdelal prvič, vedno je bilo treba iti vsaj dvakrat, če ne trikrat.

    Pregledal sem še zemljevide in drugo literaturo. Prva težava je že tu: iste stvari se v različnih virih različno imenujejo: nekje so Kotli, drugje Kotliči, ali Spodnji Kotel, ali je Vrh za Stenami isto kot Na pečeh,... Malo si pomagam z navedenimi višinami, opisi, malo z zdravo pametjo, tolažim pa se s tisto znano Čopovo mislijo, da skalo in babo spoznaš šele ko jo 'pošvataš'.

    Bilo je lepo septembrsko jutro, nebo kot umito, saj je prejšnji dan deževalo. Že sama pot od Martuljka do Bivaka pod Špikom je nekaj posebnega. Meni se zdi najlepša tista mimo Cizlja. Najbolj samotna je. Če greš naravnost gor ali mimo slapov, včasih kar mrgoli turistov, Angležev, Avstrijcev, tudi Japonce sem že srečal. Do Lipovčeve koče je pot nastlana s suhim bukovim listjem, ki šumi pod še spočitimi nogami, nikjer žive duše, samo lisica je stekla čez pot. Koča je zaprta, nobenega planinca ni, ki bi motil jutro v prebujanju. Prav tako je še prazno pri novi okrepčevalnici na Jasenih. Od tu je pot položna, ves čas po gozdu, vročine se ni bati. Pri studencu obvezen počitek, saj se prične strmina, ki pa ne traja. Vsake toliko časa se med drevjem pokaže Špik, je vedno večji, tako, da je treba glavo kar krepko nagniti nazaj, če hočeš videti vrh.

    Prvo napako sem naredil, ko sem šel po bližnjici do bivaka, namesto lepo naokrog. Od včerajšnjega dežja je bilo vse mokro, trava in rušje, seveda moje hlače tudi, tja do kolen. Zato je malici pri zaprtem bivaku sledilo še sušenje. S tem sem ponovno dokazal tisto znano Murphy-jevo pravilo: "bližnjica je najdaljša možna razdalja med dvema točkama. "

    Ob bivaku sem splašil dve divji kuri in petelina. Švignili so iz grmovja tik pred mano, ustrašili smo se vsi trije. Razgled je enkraten: Frdamane police, Špik, Špikov graben, Ponca. Same strme stene, raj za alpiniste. Jaz, navaden šodrovec, pa sem iskal na vzhodni strani Vrha za stenami prehod v Za Ak. Drugje kot tam pametne možnosti sploh ni.

    Pod bivakom na produ sem ugledal na skali prvo PP markacijo, rdeč poln krog. Zato čez prod in strmo po zaraščenem svetu navzgor. Steza je slabo vidna, bolj gamsja stečina kot pot, rušje jo prerašča, drži pa ob skalah navzgor. Kmalu sem moker do popka. Saj vem, pameten planinec bi vedel, da se v jeseni dan po dežju ne hodi po brezpotjih, če hočeš biti suh. Jaz očitno ne spadam mednje.

    Tako sem prisopihal do lepe dolinice, delno porasle z rušjem, na južni strani je prag, čezenj verjetno vodi pot pod severno steno Velike Ponce, na vzhodni strani pa je greben Peči, za njim pa slutim krnico Za Akom. Od tod moj nepreklicen in odločen sklep, treba je na ta greben. Nekaj gamsji poti podobnega mi utrdi prepričanje, da drugod ne gre, grem, kar bo pa bo! To je bila napaka številka dve. Debele pol ure sem se plazil zelo strmo navzgor, se pretepal z mokrim rušjem, molzel dolgo travo, se vlekel kvišku kot pravi plazilec, ne šodrovec. Prišel sem na ta greben tak, kot bi bil s kapo vred pod tušem. Dol se je lepo videla krnica Za Akom, torej sem na pravi poti, samo kje navzdol. Kar precej časa sem begal po tem grebenu levo in desno, poskušal iti dol, ni šlo, nikjer nič pametnega. Večkrat sem moral odnehati, ker je bil povsod sam prepad, pa spet nazaj gor na greben. Mogoče imajo gamsi na tem grebenu perutnice, da odletijo dol Za Ak. Ker meni niso hotele zrasti, mi ni ostalo drugega, kot nazaj. Mokro rušje mi ni moglo več do živega, ker sem bil že tako premočen do kože.

    Nazaj grede sem zagledal tisto kar bi moral videti že pred tremi urami: pod grebenom se vleče lepa gamsja stečina, ne na greben, ampak pod njim, do njegovega severnega roba. Na njej skoraj nič rušja, trave, skratka suha pot. Letošnji plazovi (mogoče potres) so jo samo na enem mestu odnesli, je lažje spodaj okoli. Večinoma vodoravno pridem do roba, pogledam čez, uzrem znak PP na skali, malo niže pa še enega, pa še star klin za varovanje, saj je treba poplezati dol kakih deset, petnajst metrov.

    Ura je že tri popoldan, nočem narediti še tretje napake, treba je odnehati, saj bo še kakšen lep jesenski dan, gore rade počakajo, ne bodo ušle. Pa še pot poznam, drugič ne sme biti težav. Počasi odčofotam nazaj do Bivaka pod Srcem, se preoblečem v suhe cunje, pa dol v Martuljek. Še to: srajco sem ožel, preden sem jo dal v nahrbtnik, zaradi teže seveda.

    Zgodbo sem povedal prijatelju Milanu. Koj je bil zato, da greva skupaj dokončat zadevo. Predlagal je, da poskusiva v obratni smeri, ker bo tistih nekaj metrov plezanja laže opraviti gor grede. Bo pa več orientacijskih težav. Za Akom bo pač treba poiskati stezo.

    Naslednji teden, zgodaj zjutraj sva jo ubrala iz Martuljka navzgor v krnico Za Akom. Ob poti sva videla ogromno gob, v glavnem sirovke. Pa jih ni kazalo nabirati, saj bi se do večera v nahrbtniku pokvarile. Povrh vsega pa je to še z zakonom zaščiten park Martuljek, tam je pa tako in tako skoraj vse, kar človeka mika, prepovedano. Za Akom je bilo že rahlo pobeljeno z novim snegom, saj ga ni bilo veliko, par centimetrov, tako da ni bilo treba gaziti. Bivak III. je bil odprt, lepo pospravljen, nobenih umazanih piskrov, in to kljub temu, da je bilo od lanske jeseni vpisanih že skoraj tisoč obiskovalcev. Krenila sva v zahodni smeri po gozdu več ali manj naravnost navzgor do prvih pečin. Prvo znamenje PP je že spodaj v gozdu, preden se steza začne vzpenjati, drugo pa ob gozdni meji. Tu sva krenila desno, saj drugam ni kazalo. Stečine so dobro vidne, gamsi so tudi skozi rušje speljali čudovito stezo pod steno. So pač nadarjeni za to, pa še veliko več časa kot mi imajo za iskanje najboljših prehodov.

    Ko se pot spusti navzdol, se začne odpirati pogled na krnico Pod Srcem. Že zaradi tega se je splačalo priti sem gor. Na drugi strani so Karavanke: Trupejevo poldne, Lepi Vrh, Kepa, zadaj štrli ven mogočni Dobrač. Tudi oba Kurja vrhova sta pobeljena s snegom, tisti zraven Rušce in oni nad Belco. Od nikjer drugje se ne vidita Železnica in dolina za Lepim vrhom tako v celoti, kot na dlani sta.

    Zdaj pa najtežji del poti, poiskati je treba prehod čez skalni skok. Na voljo so tri obetajoče razpoke. Da sem že pri prejšnjem poskusu stal na vrhu tega skoka, mi ni nič pomagalo, saj je od spodaj gledano vse drugače. Zapomnil sem si dobro viden skalni odlom novejšega datuma, pa kaj, ko sta zdaj kar dva. Kateri je pravi?

    Začneva pri najnižjem grabnu, od daleč največ obeta. Zelo strmo, spodaj mastna ilovica, vse polzi, zgoraj krušljivo, kar primeš, ne drži, pa še nobenega znaka, nobenega možica. Ne bo prav, obrniti bo treba. Dol pa ne gre tako enostavno, vrv se preseli iz nahrbtnika na pravo mesto. Milan zavihti kladivo (po poklicu je ta pravi kovač) in tako trdno zabije klin za spuščanje, da bi zdržal še kaj drugega, ne samo najinih skupnih 140 kg. Poskusiva v naslednji razpoki. Navezana gor, pa sva čez pol ure spet dol. Ni prava smer, vse je pretežko, iz izkušenj veva, da PP nima tako težkih mest.

    V trejem poskusu najdeva lepo gredino, sploh ne bi bilo treba vrvi, na njenem robu nama velik možic pove, da sva na pravi poti. Graben zapre velika skala, obiti jo je treba po desni, tam sta dva stara klina, ampak za gor grede nista nujna. Pa sva na robu, tam kjer sem v prejšnjem poskusu z druge strani že prišel. Tako čudovit naraven prehod, da malokje. Vse naokrog je za take šodrovce, kot sem jaz, pretežko, tu pa skoraj sprehod. Samo najti je treba!

    Na robu posediva debelo uro, saj vreme drži, skrbi, težave, vse je daleč od naju, v dolini. Pod nama je krnica Pod Srcem, tiha, mirna. Cankar bi dejal, da je neizsanjana. Še Savska dolina je od tu prijazna, rahle meglice se dvigajo proti Srednjemu vrhu. Gledava tisti del poti PP, ki gre od Kurjega vrha preko Rušce do Bivaka pod Srcem. Delava načrte, to bo prihodnja tura. Saj veva, da bo treba vsaj dvakrat, pa kaj, enkrat bova že prišla čez.

    Konec romantike, treba je po že znani poti navzdol do Bivaka pod Srcem. Na istem kraju kot zadnjič splašiva divje kure, se vpiševa v knjigo, nato pa bogatejša, zadovoljna domov.