Č o p o v e     v r a g o l i j e

Dr. Miha Potočnik: "Joža Čop je bil res veseljak, jasen in domiseln. Res, da se je komaj znal podpisati, vendar mu je njegova naravna inteligenca dajala široko moč razsodnosti. Šala in smeh - to mu je pomagalo, da okoli njega nikoli ni bilo nič mračnega."

Škoda, da bi Jožove šale utonile v pozabo. Nekaj sem jih zapisal po pripovedovanju prijateljev, nekaj pa prepisal iz planinske literature.


Nikoli nisem plezal zaradi slave in časopisov, da bi si potem ljudje z menoj brisali rit.


Na vprašanje, zakaj plezati, zakaj v hribe je Mallory odgovoril: "Zato ker so." Značilen angleški odgovor, kratek, jedrnat in predvsem hladen.
Joža je povedal bolje, na svoj hudomušen način: "Zato, ker je fletno!"


Mladi Joža Čop se je nekoč s prijatelji 'zalumpal' pozno v noč. Sredi noči se je previdno sezut pritihotapil v spalnico, v kateri mu je skrbna mati ob večerni kontroli, ali fantje spijo, nastavila pred posteljo stol. Joža jo je z ropotom zbudil. Brž se je usedel še v temi na tla in nad seboj razpel dežnik ter čakal mater. Ko je vstopila s petrolejko v roki, je videla Joža sedeti pod dežnikom in se je začudila, "Ja, za božjo voljo, Joža, kaj pa počenjaš?"
Joža pa odvrne: "Ja, mati, na ploho čakam!"


In ko ga je nekoč spet prišla oštevat, ko se je z zamudo že ulegel v postelji, je hitro vstal in se postavil ob postelji togo 'v pozor'. In spet na materino vprašanje, zakaj tako strumno stoji, odgovoril:
"Mati, pri pridigi še nobeden ni ležal!"


Joža je rekel, da je na lastna ušesa slišal majerco, ki je ob treh zjutraj na planini zbudila turista in rekla: "Gospod, če me hoč'te zdele še enkrat, če se v'm glih lušta, jest mor'm pol mlest."


Čopov Joža v pogovoru s Torkarjem (oskrbnikom Aljaževega doma v Vratih):
"Letos je srečno leto za planšarje, bovhá ste zredili, da nič koliko. Kožo imam kot postrv. Menda ste jim dajali kar krampeže (dereze) na noge. Le s čim jih futraš?"
Pa mu Torkar ni ostal dolžan: "Kar s turisti!"


Mladi planinci, študentje so sedeli trudni in lačni na klopi v veži in prosili kmetico za kak grižljaj. Ravno je kuhala žgance in s kuhalnico mešala koruzno godljo v loncu. Pod eno nosnico ji je čepela kapljica. Kaj kapljica, že velika kaplja in čisto na koncu. Kakor se je kmetica premikala, tako se je zibala kaplja pod nosom in nihala sem in tja kakor nihalo na kmečki uri.
Pa vpraša mam'ca študente: "No, fantje, boste jedli žgance?"
Odgovora ni bilo takoj, končno najmlajši med njimi pravi: "Mat' veste, kakor kane!"


Študentje so vzeli kos špeha kmetici s peči in na skrivaj pojedli. Ko pa jih je začela peči vest, je eden povprašal, koliko stane tisti košček špeh, je mam'ca rekla:" "O, tisti je pa zastonj. Ne bom nič računala, s tistim špehom mož 'volka' maže, kadar gre golcvat (drvarit)!"


"Sem na Bab' ležov pa skoz Lukno v Zadenco gledov."

Joža Čop
Skalo in babo spoznaš šele takrat, ko jo 'pošvataš'.


Še ena Čopova resnična o Bohinjcih. Oča in poba sta ribe lovila. Žandar je fanta ujel in zapisal. Oba sta morala v Radovljico; seveda je oča sinu zabičal, da mora vse tajiti. Sodnik vpraša fanta: "Zakaj si ribe lovil?" Fant se obrne k očetu in ga pobara: "Oča, kaj pa so to ribe?" Oča pa nazaj: " Gospoda vprašaj!" Seveda se je sodnik razjezil in se spravil na starega: "Vaš fant ne ve, kaj so ribe. Morda pa vi veste! Zakaj ste lovili ribe?"
Oča mu odgovori: "Gospod, seveda vem, kaj so ribe. Lovil sem jih pa zato, ker so hotele uiti."


Oskrbnica: "Grd si, Joža, grd! Čujem, da se iz deklet nočuješ. Oltarja se izogiblješ kakor hudič križa. Zato si tako suh!"
Joža nikoli ni ostal odgovora dolžan: "Vsak poskočen maček je suh!"


Ko je že krepko po svojem petdesetem letu dobil hčerko Mojco,
je dejal: "Čudno, sadil sem korenje, zrasla je pa češplja!
"


Joža Čop povpraša Franceta, po domače Ličofa, pastirja na Belški planini: "Kdaj se bova oženila?" "Kdo me bo pa vzel? Le če bi me marala! Hudega ji ne bi bilo pri meni. Podnevi bi imela luč zastonj, drva na hrbtu, vodo pod očmi, pa prašiča na pogradu,… A ti se tudi še nisi? Ti bom pa eno prignal s planine!" , se odreže France.


Pri snemanju filma 'Triglavske strmine' so se okoli Joža gnetli novinarji s fotoaparati in pritiskali.
Stane: "No, vidiš, kako ti je všeč, ko si postal gorenjska folklora! Zdaj, ko postajaš zvezda, si malo vase zaverovan, kaj?"
Joža: "Kako misliš? Da bom zdaj takšen kot tista Bohinjka, ki je brez hlač hodila k studencu, ker doma niso imeli ogledala?!
"


Beograjski novinar je hotel izvedeti od Joža kaj o njegovi družini. "To vam pa rad ustrežem, " je dejal Joža. "Kar pišite, izhajam iz dobre družine. Moj ranjki oče, bog mu daj mir in pokoj, je bil skladatelj, ja, skladatelj bukovih drv, mati pa je bila pesnica, saj je pri Kopišarju pulila peso. Dokončal sem otroški vrtec, hodil v višjo šolo na Gorjušah, na univerzo pa sem nosil opeko. No ja, tudi tri jezike obvladam, svojega in tista dva v čevljih. Zapišite tudi to, da sem tri leta hodil v en razred, zato da bi si vse dobro zapomnil, potem pa nam je umrla učiteljica."


Župnik in pisatelj Janez Jalen je bil scenarist filma 'Triglavske strmine'. Ko jih je med snemanjem v steni zajela nevihta, je eden od filmskih ljudi ves zbegan dejal: "Gospod, molite, da bo nehalo treskati! Če pridemo živi čez steno, bom dal na Kredarici za najdražjo mašo."
"Figo boš dal za mašo, " se je razhudil župnik. "Za pet litrov vina pri Torkarju daj, pa bom vsem dal odvezo! "


"Ali veste, kaj se je pisatelju sanjalo to noč? Ker ga je sram, bom pa jaz povedal. Okoli polnoči je zaslišal glas z vrha stene: 'Župnik Janez Jalen, povej Gospodu, kako paseš svoje ovce?' Opogumil se je in odgovoril: 'Gospod, kako bom pasel svoje ovce, ko si mi pa dal same kozle in osle! Amen!'"


Novinar:
"Gospod Čop, kako pa je kaj z dekleti, zdaj, ko ste filmski igralec?"
Joža: "O ja, z dekleti, kar dobro! Oči smo si že napasli, jedli bodo pa drugi. Na žalost je malo takšnih, kot je bila Ločanka, ki je rekla: 'Tako je lepa narava, da sem kar težka! Pahni me, pahni, če ne, bom kar sama padla.'"


Joži Čopu je žareča žica v Železarni ožgala kožo na trebuhu, prebodla nogo, prevrtala hlače. Ko mu je preluknjala žep, si je mislil: "Nič ne de! Je imel že luknjo. Praznega žepa ni škoda.." Za trebuh pa je menil: "Žica namesto klobase in grenkega v črevih je presneto nerodna stvar."


"No Francelj, " je vprašal Joža težko ranjenega Vovka v triglavski steni, "devetdeset kil te je, ali naj te prenesemo naenkrat ali na dvoje?"
"Kakor veste, "
je odgovoril Vovk s prvim nasmeškom po nesreči.


Aljaž:
"Kaj greš, Joža, res v steno?"
Čop: "Res."
Aljaž: "In če se popelješ dol' ven?"
Čop: "Mi je vseeno, če pridem do pekla."
Aljaž: "Pomisli, če bi bilo zares!"
Čop: "Bom kupil povratno karto."


Med vojno je bil Joža zaprt v Šentvidu. Tri dni se je prebijal ob kruhu in vodi. To je povedal na kratko: "Kamen je bil mrzel in odeje se moje prehlajene okončine ne bi branile. Tako pa sem se ulegel na trebuh in se z ritjo pokril."


Joža je bil do svojega Abrahama pretežno samo v gore zagledani samec, češ:
babja dlaka te naredi siromaka.


Bili so v Grenoblu, francosko nobeden ni znal, Joža pa je razlagal: "Imam tri jezike, enega v gobcu, dva v čevljih, meni ni težko." Po so ga poslali po vžigalice. Prinesel jih je. Le kako si jim dopovedal, kaj bi rad? "Malenkost! Ustavil sem prvega, pokazal sem mu s prstom na cigareto in ga prosil:

'Francelj, mau pr'žg!'

Takoj me je razumel. Za pol franka so bile še vžigalice moje."


Po drugi vojni mu čas administrativnega socializma ni bil preveč všeč. Zato je nekoč, ko je že kot upokojenec srečal na cesti pred tovarno precej debelušnega direktorja Železarne, na vprašanje: "No, Joža, kako je?" hudomušno pomežiknil na direktorjev trebuh in rekel: "Ja, ja, nekaterim gre socializem na 'špeh', drugim pa na živce!"

Mislim, da je Jožo kot človeka najbolje opisal dr. Miha Potočnik: "Joža je bil 'nobel' delavec. Natančen in točen. Nikdar ni zamudil. Vedno je bil na mestu. Po delu se je umil, oblekel je praznično obleko in šel po Jesenicah 'na špancir'. 'Gospod delavec', bi lahko rekel s tedanjim jezikom. Široke 'jerhovce' z usnjenimi naramnicami in s planikami na prečki, pisana srajca pa fajfa. To je bil Joža."