Rastlina se rada razrašča, stranska stebla se hitro ukoreninijo in tako tvorijo blazine. Pokončna stebla so običajno 5-roba in le redko imajo 6 reber. Robovi stebel so precej nazobčani. Dolžina stebel je običajno do 5 cm, debelina pa dober centimeter.

Korola je široka 35-45 mm z izrazito izbočenim anulusom, ki je pokrit s pegami rdeče do škrlatno rjave barve na rumenkasti podlagi. Na zgornjem delu so pege združene in dajejo vtis, da je cel anulus temno škrlatno rjave barve. Krpe korole so prav tako rumenkaste, prekrite z vzdolžnimi črtami rdečkaste, rdečerjave ali škrlatne barve različne dolžine v zebrastem vzorcu (od tod tudi ime rastline). Kot pri vseh huernijah, se tudi pri zebrini nahajo krpice med večjimi krpami korole. Osnovna barva korole verjetno tudi varira. Lani sem sejal klon, ki je bil označen kot zelena barva korole. Bomo videli, če bo rastlina preživela.

Zunanja korona je rumenkaste barve s škrlatnim robom, enake barve je tudi notranja korona, le da je posuta s škrlatnimi pegami.

Druga podvrsta je precej večja in robustna. Stebla so večinoma štiri-roba. Rada se razrašča. Tudi cvetovi so skoraj dvakrat večji, saj dosežejo do 85 mm premera. Korola je precej bolj spremenljiva po velikosti, barvi in vzorcu, kot pa pri manjši sorodnici.

Rastišča rastline so precej bolj raztresena kot pri sorodnici, saj jo najdemo tako na vzhodnem kot na zahodnem delu južne Afrike. Najbolj razširjena je v Zimbabveju in Transvaalu (JAR), nekaj izoliranih rastišč je pa tudi v Botsvani in v Namibiji na zahodnem delu celine.

Po nekajletni uspešni vzgoji rastlin lahko rečem, da sama rastlina ni tako zahtevna, kot je izgledalo na prvi pogled. Med rastno sezono potrebuje redno zalivanje, kot ostali člani naših zbirk. Pozimi je lahko v običajnem prezimovališču, samo paziti se moramo, da se nam preveč ne izsuši. Priporočam občasno previdno zalivanje v toplejših dneh.

Za vzgojo uporabljamo precej peščen substrat. Najbolje da uporabljamo 1 del prsti in 2 dela propustnega material. Uporabljam komercialne mešanice prsti, paziti pa moramo, da so brez šote. Za propustni material uporabljam perlit. Še boljši je plovčev drobir, kremenčev pesek pa ni priporočljiv.

Rastline napadejo nevšečnosti, ki so običajne za vse stapelijevke. Najpogostejša je črna gniloba, ki je bakterijska bolezen in pobere največji davek v zbirki. Ne moremo jo zatirati z običajnimi zaščitnimi sredstvi. Nekje sem prebral, da je uspešen antibiotik Streptomycin in njegova rastlinska različica Agromycin. Črna gniloba se največkrat pojavi, ko je substrat preveč moker. Značilna črnoba se širi po kambiju. Črne okužene dele rastlin obrežemo, preostnek rastline zasušimo in ukoreninimo. Prav pogost škodljivec so tudi ščitaste uši. Če je napad manjši, jih odstranjujemo s pomočjo čopiča pomočenega v alkohol (boljši je metilni kot etilni), za hujše napade pa moramo poseči po sistemičnih insekticidih. Kontaktni niso najboljši, ker so uši zaščitene z volnato voskasto prevleko. Lahko opazimo tudi napad pršic ali rdečega pajka. Po nekem receptu zadostuje, če rastline rosimo vsak dan.