Svilnovke (Asclepiadaceae) so družina rastlin, ki se od ostalih cvetnic loči po zelo zapletenem spolnem aparatu in še bolj zapletenem postopku oprašitve. Za samo oprašitev tu ne zadostuje čopič za prenos pelodnih zrn na brazdo pestiča, ampak potrebujemo bolj specializirano orodje. Če hočemo razumeti postopek oprašitve, se moramo najprej seznaniti z zgradbo cvetov oziroma spolnega aparata. Cvetna zgradba svilnovk se od ostalih cvetnic precej razlikuje, prav tako pa so določene razlike v delih cvetov tudi med nesukulentnim predstavniki družine in stapelijavkami.

Zgradba cveta

Cvetni pecelj (pedicel) se zaključi s čašnimi listi (sepali), ki so običajno precej majhni. Cvetna krona ima bazni del zraščen. Zanjo se uporablja izraz korola (corola). Skoraj vedno je petoštevna, včasih pa se pojavijo tudi cvetovi z manj ali več krpami. Nekateri rodovi imajo cvetove z izbočenim osrednjim kolobarjem ali obročem, ki se imenuje anulus (Orbea, nekaj huernij). Spolni aparat se imenuje gynostegium (spolni steber) in je sestavljen iz staminalnega stebra in korone. V notranjosti se skriva podrasla plodnica, ki je sestavljena iz dveh enopredalastih plodnih listov, ki sta na konicah zrasla v peterokotno brazdno glavo, ki pa brazdo le oponaša. Plodnico obkroža staminalni steber. To je tvorba, ki je nastala s preobrazbo prašnikov.

Staminalni steber oklepa korona, sestavljena iz notranje in zunanje. Notranja korona je naslonjena na staminalni steber, zunanja pa je običajno večja in odmaknjena od staminalnega stebra, priraščena na korolo ali pa je tako reducirana, da je skoraj ne opazimo. Koronalna struktura se precej razlikuje med posameznimi rodovi, tako da je njena zgradba eden od glavnih faktorjev za uvrstitev rastline. Oblika korone je taka, da vodi žuželko do medovnega prostora po taki poti, da je oprašitev najverjetnejša.

Spolni aparat (Huernia zebrina)
pogled od zgoraj (levo); pogled od strani (desno)
narisal: Iztok Mulej

Na vogalih brazdne glave, na sredi med dvema krpama notranje korone, ležijo polinariji. Pod polinarijem je prava brazda, ki ima obliko zareze ali reže. Imenuje se staminalna reža. Pod staminalno režo je medovnik.

Svilnovke nimajo običajnih prašnikov s pelodnimi zrni kot ostale cvetnice. Pelodna zrna so združena v voskaste vrečke - polinije, par polinijev s prenosnim aparatom pa tvori polinarij. Prenosni aparat nastane s sekrecijo žlez na brazdni glavi. Sestavljen je iz stožčaste tvorbe, ki ji rečemo oprijemalna glava (corpusculum) in para rok prenosnika ali translatorja, na katerega sta pritrjena polinija. Pri svilnici (Asclepias syriaca), ki je nesukulentna svilnovka, je roka translatorja sestavljena iz dveh delov. Prenosnik (caudicle) je pritrjen na polinij, retinaculum pa na oprijemalno glavo. Stapelijevke imajo retinaculum pretvorjen v krilo prenosnika, ta pa je lahko pritrjen na corpusculum neposredno ali pa preko krila prenosnika.

Pelodna vrečka ali polinij je običajno ovalne oblike ali pa ima obliko črke “D”. Pri stapelijevkah je na poliniju kavljasta tvorba, ki jo imenujemo ključ polinija. Ta tvorba se pri oprašitvi ujame v staminalno režo. Če kakšen dan po oprašitvi odstranimo polinij, vidimo, da je polinij začel kaliti iz ključa. Pri asklepiasu je polinij brez ključa, pa tudi staminalna reža je tako globoka, da se notri skrije cela pelodna vrečka.

Naravna oprašitev

Oprašitev svilnovk opravijo žuželke. Pri vrsti Asclepias syriaca je oprašitelj čebela, ker je rastlina zelo medonosna. Stapelijevke, ki večinoma zelo neprijetno dišijo, imajo druge opraševalce. Največkrat so to muhe in druge žuželke, ki jim izločki in mrhovina predstavljajo glavno hrano. Zato so tudi cvetovi obarvani tako, da skupaj z vonjem dajejo vtis, da je pred žuželko iztrebek ali truplo živali. Jakost vonja se tekom dneva spreminja in je v vročih sončnih dneh zelo močna, tako da jo žuželke zaznajo že na daleč.

Med iskanjem hrane ali prostora za odložitev jajčec se žuželka z dlačicami na okončinah ali glavi ujame v staminalno režo. Pri poskusu osvoboditve se dlačica pomakne po staminalni reži do oprijemalne glave, kjer se ujame v zarezo corpusculuma. Če je žuželka zadosti močna, lahko odtrga cel polinarij, marsikatera šibkejša žuželka pa lahko ostane ujeta.

Insekt s polinarijem nato obišče drugi cvet. Zaradi oblike korone pride do medovnega prostora tako, da je verjetnost oprašitve največja. V staminalno režo se namesto dlačic ujame ključ polinija. Ko žuželka vleče, se ključ polinija zagozdi v režo, nato pa se na mestu roke prenosnika (caudicle) polinij odtrga od prenosnega aparata. S preostalim polinijem je možna oprašitev še enega cveta.

Ko je polinij nameščen v staminalni reži, začne pelod kaliti iz ključa polinija proti plodnici. Dan do nekaj dni po uspešni oprašitvi odpade korola, čašni listi pa oklenejo gola plodna lista. Cvetni pecelj se po uspešni oprašitvi odebeli ali pa podaljša. Iz oprašenega cveta se razvije plod, ki ima obliko dvojnega roga. Največkrat se razvije šele naslednjo pomlad, lahko se pa razvije kmalu po oprašitvi (Hoodia juttae je začela razvijati plod le teden ali dva po oprašitvi, hibrid Huernia zebrina × Huernia quinta var. blyderiverensis pa en mesec po oprašitvi) ali pa šele čez nekaj let. Pravi mehanizem razvoja plodu ni znan. Pri mnogih uspešno oprašenih cvetovih se kasneje cvetni peclji s plodnico posušijo. Ko plod dozori, vzdolžno poči, ovalna semena opremljena s svilenimi letalnimi laski pa raznese veter.

Umetna oprašitev

Samo umetna oprašitev ni zapletena, imeti moramo le pravo orodje. Ker so razmnoževalni organi zelo majhni (velikost polinija je le redko nad 1 mm), je nujen del opreme za opraševanje lupa. Uporabljam stereo-lupo (mikroskop) Carl Zeiss s povečavo od 6× do 100×, običajne povečave, ki jih uporabljam, pa so 10×, 16× in 25×, le redko pa 40×. Pri večjih povečavah se globinska ostrina precej zmanjša, tako da je nemogoče izostriti celo staminalno režo.

Primernega orodja za odstranitev in namestitev polinarija ni bilo lahko dobiti. Na koncu sem se odločil za drobne žičke iz običajnega električnega kabla (pletenica). Nekatere žičke sem oblikoval v bolj ali manj velike kaveljčke (za odstranitev polinarija), nekatere so le malo zakrivljene ali ravne (za namestitev polinija v režo). Za majhne polinije (Echidnopsis) sem s pomočjo pincete žičke stanjšal, ker je bila normalna predebela. Pri opraševanju pa pogosto uporabljam še nekaj pripomočkov, o katerih bo govora kasneje.

Prvi korak pri opraševanju je namestitev rastline pod lupo. Na prvi pogled izgleda to zelo enostavno, včasih pa je treba vpreči vso domišljijo. Nekatere rastline so tako velike, da je pomik lupe premajhen (tudi v naročju sem že imel kakšno visoko rastlino). Nekatere stapelijevke imajo zelo kratek cvetni pecelj. V takem primeru moram celo rastlino postaviti v ležeč položaj. To, da se mi drenažni pesek strese, ni treba posebej omenjati. Druge rastline imajo zelo krhka stebla. Včasih se zgodi, da mi po oprašitvi ostane steblo s cvetom odlomljeno, če nisem zadosti pazljivo ravnal z njim.

Ko je rastlina nameščena, vzamem žičko s kavljem in odstranim polinarij. Najlaže ga odstranim tako, da oprijemalno glavo porinem stran od brazdne glave. Corpusculum se loči od gynostegiuma, nato pa ga s kavljem potegnem ven. Nekateri poliniji so zaščiteni z membrano in se malo težje odstranijo.

Če oprašujem navzkrižno več rastlin, odstranjene polinije odložim na kos stekla, ki ga uporabljam za obtežitev cepljenih sejančkov kaktusov. Isto naredim še z drugo rastlino. Kadar samooprašujem, polinarij odložim nekam v cvet.

Za namestitev polinarija na začetek staminalne reže uporabim ravno ali rahlo zakrivljeno žičko. Polinarij je treba ustrezno zavrteti, tako da je ključ polinija spodaj in obrnjen proti staminalni reži. Polinij odložim na najširšem koncu staminalne reže, nato pa ga z zakrivljeno žičko porinem po staminalni reži navzgor, dokler se ne zagozdi. Včasih vstavim več polinijev, čeprav zadostuje za uspešno oprašitev že en sam. Če želimo preprečiti kakšno neljubo presenečenje, je najbolje, če se namesti vseh pet polinijev ali pa se cvet zavaruje na kakšen drug način pred naravnimi opraševalci.

Nekatere rastline imajo korole cevaste in precej globoke. V tem primeru je potrebno del korole odrezati z britvico ali skalpelom, paziti moramo le, da je ne odrežemo preveč. Iz odrezane površine priteče precej soka, ki ga popivnam s papirnatim robčkom. Če rastlina izloča precej nektarja, zalije staminalno režo, vstavitev polinija pa je zaradi lepljivosti in viskoznosti nektarja precej otežena. Tudi v tem primeru si lahko pomagamo s papirnatim robčkom. Košček ga posvaljkam med prsti, tako da dobim tanko nitko iz papirja, nato pa pod lupo nektar popivnam.

Po uspešni namestitvi polinija označim cvet s papirnato ali plastično etiketo. Nanjo napišem imena staršev, število vstavljenih polinijev in datum opraševanja.

Na rezultat oprašitve je običajno treba čakati kar nekaj časa. Plod se lahko razvije takoj, najverjetneje naslednjo spomlad, lahko pa še kasneje.

V zadnjih treh letih sem opravil nekaj manj kot 100 oprašitev, največ letos. Prvo leto si oprašitev nisem zapisoval, tako da točnih podatkov nimam. Ker običajno nimam na razpolago rastlin različnih klonov (kupljene rastline se razmnožujejo večinoma vegetativno), je bilo mnogo samooprašitev in precej neuspešnih. Opraševanje sem začel z velikimi cvetovi vrste Stapelia gigantea (za začetnike so primernejši cvetovi duvalij ali huernij). Rastlina je samoplodna, tako da je oprašitev uspela. Prehitel sem muhe, z nameščanjem vseh petih polinijev se nisem mučil, cvet pa sem zaščitil pred žuželkami z mrežico proti komarjem. Po nerodnih začetkih lahko danes govorim že o rutini, tako da mi namestitev polinija brez priprave vzame le še kakšno minuto časa.

Poskušal sem tudi s hibridizacijo. Največ sem delal z rodovoma Huernia in Duvalia, ki sta precej sorodna. Napravil sem tudi nekaj križancev med obema rodovoma, tako da imam zdaj enoletne sejančke že precej velike. Uspešno sem oprašil tudi dve rastlini Lavrania (Trichocaulon) picta; dobil sem kar šest plodov polnih semena. Cvetovi pri lavraniji so precej majhni (6-7 mm v premeru), tako da sem imel to oprašitev za precejšen uspeh. Pred nekaj dnevi sem opraševal Echidnopsis cereiformis. Uporabil sem rumenocvetno in rjavocvetno obliko rastline. Sama oprašitev mi je vzela precej časa, ker je cvet še manjši kot pri lavraniji, poliniji pa so veliki le nekaj desetink milimetra. Predelati sem moral tudi žičko za namestitev polinija, ker je bilo moje običajno orodje predebelo. Namestitev polinija mi je uspela pri obeh rastlinah, na rezultate pa še čakam.

Upam, da je postopek opraševanja in zgradba spolnega aparata iz besedila in skic zadosti jasna. Moj abecednik opraševanja je bil članek Pollination of the stapeliads dr. G. Barada iz Združenih držav, ki ga je objavil v Cactus in Succulent Journal (U.S.) Vol. 62, No. 3. Ta članek seveda priporočam vsakomur, ki bi se opraševanja svilnovk rad lotil. Nato je potrebno dobiti še ustrezno opremo in cvetoče rastline pa se učenje lahko začne. Nujno je pod lupo razrezati tudi kakšen cvet, tako da dobimo predstavo o zgradbi cvetnih organov.

O opraševanju stapelijevk sem posnel tudi film. Uporabil sem kamero za snemanje pod mikroskopom. Samo opraševanje ni bilo preveč enostavno, ker sem moral gledati postopek na ekranu brez globinske ostrine in stereo slike. Film je bil uspešno posnet in zmontiran, izdelek pa je bil prikazan na septembrskem predavanju (1997).

Zahvala:

Zahvaljujem se ravnatelju prof. Jožetu Pogačarju in sodelavki prof. Marti Mencinger, ker sta mi dovolila uporabo šolske opreme. Mogoče pa še največ dolgujem dr. Jerryju Baradu, čeprav ga osebno ne poznam, ker me je s svojim člankom spodbudil, da sem tudi sam začel z opraševanjem stapelijevk.

Barad, G. S. (1990): Pollination of the stapeliads; Cactus in Succulent Journal (U.S.) 62 (3). str.: 130-140

Bosma, W. (1994): The pollination of Stapeliads; Asklepios 63. str.: 5-9

Clark, P. (1994): A ‘typical’ stapeliad flower; Asklepios 63. str.: 10-12

Rauh, W. (1979): Die großartige Welt der Sukkulenten. Verlag Paul Parey, Hamburg. str.: 73-75

Mulej, I. (1994): Nekaj besed o morfologije stapelijevk. Kaktusi in druge sočnice 23 (4). p: 6-9.