CVETOVI, KI NE DIŠIJO |
Stapelia LINNÉ
Stapelije so najstarejši rod iz skupine stapelijevk. Prva odkrita rastlina je bila Orbea variegata. Leta 1624 jo je v hribih Table, v bližini današnjega Cape Towna, našel nizozemski misijonar Justus Heurnius. Rastline je porisal in jih skupaj z risbami poslal domov bratu, ki jih je posredoval botaniku Johannesu Stapeliusu (van Stapel). Ta je leta 1644 objavil risbe in opis rastline v delu Historia Plantarum. Zaradi podobnosti cvetov z močvirskim tulipanom (Fritillaria meleagris) jo je poimenoval Fritillaria crassa1
Leta 1715 je Nizozemec Casper Commelin objavil prve ilustracije Stapelie hirsuta. V Angliji je botanik Richard Bradley v svoji knjigi Historia Plantarum Succulentarum (1716-27) objavil opis in ilustracije male (Orbea variegata) in velike (Stapelia hirsuta) kapske fritilarije.
Red v botaniki je končno napravil Carl Linné. Leta 1753 je v Species Plantarum objavil prvi dve stapeliji, čeprav jih je bilo v tistem času znanih že več. To sta bili Stapelia (Orbea) variegata in Stapelia hirsuta. Linné je uvedel rod Stapelia in ga poimenoval po nizozemskem botaniku Stapeliusu. Uvrstil ga je v družino Apocynaceae.
V tistem času so v rod Stapelia uvrščali prav vse rastline, ki so bile bolj ali manj podobne prvim. Tako je natanko pred 200 leti Francis Masson izdal knjigo Stapeliae Novae, v kateri je opisal že 41 vrst, od katerih jih je enajst še vedno v tem rodu.
Po Massnu so stapelijevke razdelili v več rodov (Robert Brown leta 1809 v Wernerian Society) in nato spet združili v enega in sekcijsko razdelitev (Shultes in Römer leta 1820 v delu Systema Vegetabilium) in končno spet v večrodovno razvrstitev (N.E. Brown na prelomu 19. in 20. stoletja, White in Sloane leta 1937 v The Stapelieae).
Zadnjo revizijo je leta 1985 v publikaciji zimbabvejskega društva (The Aloe, Cactus and Succulent Society of Zimbabwe) Excelsa taxonomic series no.3 napravil lani preminuli južnoafriški botanik Larry Leach. Iz rodu Stapelia je izdvojil rodova Orbea (gladka stebla in dvignjen cvetni anulus) in Tridentea (štirirebrna gladka stebla, cvetovi z vzorcem perzijske preproge).
Stapelije so pritlikave stebelne sukulente, ki se iz osnove rade razraščajo, tako da tvorijo blazine. Stranski poganjki se ukoreninijo in sčasoma postanejo samostojne rastline. Poganjki so pokončni, običajno štirirobni, redkeje imajo pet ali šest reber, poraščeni so z drobnimi dlačicami. Na otip so žametni. Listi so nerazviti, mesnati, običajno pokončni, dolgi le nekaj milimetrov. So nasproti stoječi, pri rastlinah s 5 ali 6 rebri pa so spiralasto razvrščeni. Listi radi ovenijo ali odpadejo.
Cvetovi poženejo zaporedoma iz cvetnega nastavka (pedunculus), ki se nahaja večinoma v bazi poganjkov, pri nekaterih vrstah pa višje na poganjkih. Pedunkel je koničast, nadaljuje se v cvetni pecelj (pediceles) in čašo, ki je običajno poraščena z dlačicami. Korolina velikost je zelo spremenljiva. Najmanjši cvetovi imajo slab centimeter premera, največji dosežejo tudi 40 cm. Obarvani so v raznih odtenkih rjave, rumene, rdeče ali škrlatne barve. Pogosto so poraščeni z dlačicami. Vonj je zelo močan, večinoma neprijetno smrdijo po mrhovini. Glavni opraševalci so muhe, ki jih vonj in barva cveta prevarata. Zunanja korona leži na cvetni bazi, notranja pa je pokončna, iz nje pa bočno izrašča rogu podobna tvorba. Hrbtni del je običajno prevladujoč. Kot pri vseh svilnicah je plod podoben dvema rogovoma. Ko je zrel, vzdolžno poči, ovalna semena, ki so opremljena s kosmi vate, pa raznese veter.
V rod Stapelia je danes razvrščenih 40 do 50 vrst. Razširjene so na suhih področjih v Afriki, južno od ekvatorja. Največja koncentracija vrst je v Kapski provinci v Južnoafriški republiki, rastejo pa tudi severneje do Angole, Zambije, Bocvane, Zimbabveja in Mozambika.
Večine stapelij ni težko vzgajati. Posadimo jih v propusten peščen substrat. Nekateri priporočajo, da damo na dno lončka grob pesek, nato zemljo, v kateri je polovica peska ali drugega podobnega materiala, koreninski vrat, ki je najobčutljivejši, pa zasujemo s centimeter ali dva debelo plastjo grobega peska. Rastna sezona traja od spomladi do jeseni. V tem času jih redno zalivamo in jih občasno tudi gnojimo. Jeseni zalivamo previdno, ker se lahko zgodi, da se zaradi slabega vremena ne osušijo za zimski počitek. Pozimi jih shranimo na svetlem prostoru pri temperaturi 7 do 12°C. Nekatere stapelije prenesejo tudi nižje temperature, če so suhe. Pri višjih temperaturah jih občasno previdno navlažimo, da preprečimo popolno izsušitev.
Razmnoževanje stapelij je enostavno. Stebla se zelo rada ukoreninijo, običajno že, ko so še del matične rastline. Možno je tudi razmnoževanje s semeni. Seme skali v nekaj dneh, neredko že naslednji dan. Rastline zelo hitro rastejo, saj dosežejo že v prvem letu nekaj centimetrov višine. Do semena je zelo težko priti, ker je umetna oprašitev zelo zapletena.
Od škodljivcev so najbolj nevarne ščitaste uši. Ko jih enkrat dobijo, se jih težko znebite. Najbolj pomaga zatiranje s sistemičnim insekticidom. Najbolje da se v dveh tednih zalije ali škropi dvakrat. Od glivičnih obolenj je najbolj zahrbtna črna gniloba, ki napade prevodni sloj (kambij). Najbolj se razbohoti, če so bile rastline v jeseni prepozno zalite. V primeru napada rastline osamimo in jih z razkuženim nožem odrežemo do zdravega tkiva. Odrezane osušimo in podtaknemo ali pa cepimo na gomolj ceropegije.
Stapelia flavopurpurea MARLOTH
Rumeno-škrlatna stapelija je ena od izjem v rodu. Ima čudovite cvetove rumenkastozelene barve, za razliko od ostalih sorodnic pa cvetovi prijetno dišijo.
Rastlino je odkril Marloth v Karuju (Karoo) v južni Afriki in jo opisal leta 1907 v Trans. S. Afr. Phil. Soc. Poimenoval jo je po rumeni barvi korole in škrlatno ali rožnato obarvanih dlačicah v ustju cvetov. Nekaj časa je obstajala tudi različica Stapelia flavopurpurea var. fleckii, vendar jo je Leach v reviziji rodu uvrstil kot sinonim zaradi precejšnje variabilnosti barve in površine korole ter obarvanosti dlačic in korone.
Rastlina je zelo razširjena v južni Namibiji in Južnoafriški Republiki (Namakwaland, zahodni Karu, dežela Bušmanov in zahodni Griqualand).
 |
Rastišča -  Stapelia flavopurpurea narisal Iztok Mulej |
Stapelia flavopurpurea se bazično razrašča in raste v majhnih gručah. Štiriroba stebla so visoka približno 10 cm in so poraščena z mikroskopskimi dlačicami, tako da so žametasta na otip. Premer stebel je približno 1 cm. Robovi stebel so rahlo nazobčani, na zobcih se nahajajo zametki lističev, ki se nahajajo samo na mladih steblih. Lističi se redko razvijejo, pogosteje se posušijo in odpadejo.
Cvetni nastavek se pojavi praviloma blizu rastnega vršička mladega stebla. Iz cvetnega nastavka požene zaporedoma več cvetov na kratkih pecljih (do 3 cm). Na koncu cvetnega peclja se nahaja cvet, ki je obrnjen navzgor. Venčni listi so komaj opazni. Korola je okrogla in ima 3 do 4 cm v premeru. Krpe so trikotne, zelo globoko zarezane in ozke. Dolžina je običajno trikrat daljša kot širina. Z zunanje strani je površina gola ali poraščena z drobnimi dlačicami. Notranja stran krp je prečno razbrazdana, brazde so barvno kontrastne. Barva je zelo spremenljiva. Lahko so obarvane zelenkastorumeno do rjavo ali rdeče, včasih tudi zeleno. Osrednji del cveta je lijakaste oblike, rob cvetne čaše pa je poraščen s kijastimi dlačicami, dolgimi do 2 mm. Barva se lahko spreminja od bele do temno škrlatne. Kot sem že omenil na začetku, cvetovi prijetno dišijo.
Korona je pokončna, večinoma belkasta ali rožnata. Zunanje krpe korone so rahlo dvignjene, podolgovate, do 3 mm dolge, z nazobčanim vrhom, ki se zaključi konično. Robovi so zavihani navznoter in tvorijo cev, ki zakriva polinarij, tako da je le-ta slabo dosegljiv. Krpe notranje korone so hrbtno sploščene, pokončne in slonijo na staminalnem stebru. Dolge so do 6 mm in so na koncu skoraj nitaste. Blizu osnove izrašča lateralno, rogu podobno hrbtno krilo. Polinij ima obliko črke »D« in je rumene ali oker barve.
 |
Stapelia flavopurpurea notranja korona - a zunanja korona - b narisal Iztok Mulej |
Stapelia flavopurpurea je redko v zbirkah. Ni zahtevna rastlina. Potrebuje propustni substrat z veliko peska. Razraščajoča stebla se rada ukoreninijo, tako da se nam kmalu nabere precej rastlin. Cveti zelo rada. Med rastno sezono jo redno zalivamo in jo občasno pognojimo. Pozimi naj bo na temperaturi 10-12°C in popolnoma suha. Pazimo le, da se preveč ne izsuši, stebla pa ne zgrbančijo, ker spomladi potrebuje precej več časa, da oživi. Od škodljivcev se pazimo ščitastih uši, nevarna pa je tudi črna gniloba, zlasti v jesenskih mesecih.
P. S.
V cvetu sem našel tudi ujeto mušico. Z lizalom se je ujela v curpusculum. Bila je prešibka, da bi odtrgala polinarij iz ležišča.
