NOVOSTI IZ SVETA KAKTEJ IN SUKULENT |
Cintia knizei KNIZE & ŘÍHA ali »Kaj je Cintia odieri? 2. del«
Leta 1995 je v našem glasilu izšel članek o novem rodu Cintia izpod peresa (ali bolje rečeno izpod tipkovnice) Zvoneta Rovška. Seme je kupil pri Karlu Knizeju iz Peruja. Za deset semen s terensko številko KK 1768 in imenom Cintia odieri1 je dal nekaj več kot 7 dolarjev. Za nekaj časa sem pozabil na to rastlino, dokler se o njej ni pojavila debata na internetu. Z zanimanjem sem jo spremljal, dokler ni bil v oktobrski številki nemške revije KUAS objavljen prevod prvoopisa novega monotipskega rodu Cintia in vrste Cintia knizei.
Rastlino je odkril Karel Knize, znani češki kaktusar in zbiralec, ki živi v Peruju, kjer raziskuje lokalno floro in nabira kaktuse in semena. Ko je leta 1969 v provinci Nor Cinti v Boliviji na nadmorski višini 4000 m nabiral najpomembnejše parodije tega območja, je čisto po naključju našel prvi primerek nove rastline. Visela je na spodnjih bodicah izkopane parodije. Rastlina je bila gola, imela pa je zelo dolgo korenino. Najditelj je mislil, da gre za zelo slabo razvit primerek sulkorebucije ali vaingarcije, zato ji ni posvečal posebne pozornosti. Ko se je čez nekaj let vrnil na rastišče, je našel še več podobnih rastlin zakopanih v zemljo v bližini mest Alto Lecori in Otavi. Obe populaciji sta v neprijaznem visokogorskem puščavju. Rastline je poimenoval z začasnimi imeni Cintia napina n.n. (KK 1768, Otavi 4000 m n.v.) in Cintia subterranea (KK 1815, Lecori 4200 m n.v.).
Rastline imajo 3 do 5 cm veliko okroglo telo, ki je večinoma temno zelene barve. Korenina je dolga od 10 do 15 cm in je repaste oblike. Običajno se razveji in je skoraj brez površinskih koreninic. Telo je pokrito z bradavicami, volnate areole brez bodic so ugreznjene med bradavice, tako da se vidijo samo majhni volnati kosmi. Najmlajše areole pri zelo mladih rastlinah imajo še bodice, ki pa kasneje odpadejo. Cvetovi poženejo iz najmlajših areol na temenu. Široki so 3 do 4 cm in so rumene barve. Plod je vretenaste oblike, gol, izsušen in se ne razpoči. Semena so dolga dober milimeter in malo manj široka in so črne barve z gladko steno.
 |
Cintia knizei narisala Marija Prelec |
Rastline rastejo v visokogorskem puščavju na nadmorski višin 4000 m in nekaj čez. Na istem območju rastejo še kaktusi iz rodov Parodia in Oreocereus. Ostalo rastlinje je zelo pičlo. Cintije so večinoma prekrite s peskom in kamenjem, tako da se vidi samo površinski del. Nahajališče je izjemno suho, saj pade zelo malo padavin in še te le v južnem poletju (decembra do marca). V suhem obdobju se pokrajina ogrne v redko meglo. Kaktusi so izpostavljeni tudi precejšnjim temperaturnim nihanjem. Intenzivno sončno sevanje čez dan močno ogreje zgornjo plast zemlje, ponoči pa pade temperatura tudi do -7°C. Akumulirana toplota v tleh pomaga rastlini preživeti nočno ohladitev brez poškodb. Rosa ali slana sta redki, ker ju akumulirana toplota in veter hitro posušita.
Od ostalih kaktusov rasteta blizu še Rebutia einsteini in Weingartia westii, vendar približno 1000 m nižje, tako da so pogoji za rast popolnoma drugačni kot pri cintiji. Enake pogoje ima kvečjemu Neowerdermannia, ki raste na enaki višini in v enakem pokrajinskem tipu.
Cintia je v primerjavi z ostalimi vrstami po obliki bradavic podobna rodovoma Weingartia in Neowerdermannia, po cvetovih in semenu rodu Copiapoa in po plodovih rodu Neowerdermannia.
Rod Cintia sta uvedla Karl Knize in dr. Jan Říha. Poimenovala sta ga po provinci Nor Cinti v Boliviji, kjer so rastlino našli. Vrsto Cintia knizei je opisal dr. Jan Říha in jo poimenoval po najditelju Karlu Knizeju. Nova vrsta in rod sta bila opisana leta 1995 v glasilu češkega društva Kaktusy 31 (2).
Kaktus, ki ga je Zvone Rovšek predstavil v našem glasilu, se precej razlikuje od Cintie knizei, tako po obliki telesa, bodicah in barvi cvetov, čeprav je kupil seme iste terenske številke kot je nova vrsta (KK 1768). Knize mu je verjetno podtaknil drugo seme za veliko denarja.
P. S.
Od najdbe leta 1969 do opisa leta 1995 je minilo kar 26 let. Ta dolga doba me sili v razmišljanje, da mogoče pri novi vrsti ni vse tako kot bi moralo biti. Čas bo povedal svoje.
