CVETOVI, KI NE DIŠIJO |
Huernia R. BROWN
Že kar nekaj časa je minilo, odkar je bil v glasilu objavljen zadnji članek nanizanke. Tokrat bom predstavil rod Huernia, ki večinoma niso zahtevne rastline in so primerne tudi za začetnike. Kot večina stapelijevk so tudi huernije doma v Afriki, najdemo pa jih tudi na Arabskem polotoku.
Rod Huernia je osnoval Robert Brown leta 1809 (Memoirs of the Wernerian Natural History Society). Rod je poimenoval v čast nizozemskemu misionarju in botaniku Justusu Heurniu (van Heurn ali van Horn), ki je odkril prvo stapelijevko (Orbea variegata) v bližini Rta dobrega upanja. Pri poimenovanju je prišlo verjetno do napake, vendar je prvotno ime ostalo kljub temu, da so nekateri avtorji uporabljali ime ‘Heurnia’.
Huernije so pritlikave stebelne sukulente s pokončnimi ali plazečimi stebli, ki se močno razraščajo. Stebla so večinomo 4- ali 5-roba z značilnimi zobovi vzdolž robov. Zelo redko imajo tudi več kot 6 robov. Cvetovi poženejo ponavadi iz spodnjega dela novih poganjkov iz cvetnih stebel (pedunculus). Le ta je običajno kratek, cvetovi poganjajo iz njega zaporedno, večinoma po trije. Cvetovi imajo le redko večji premer od 50 mm. Cvetna krona ali korola (corolla) je pet krpa z značilnimi vmesnimi krpicami v stičišču dveh krp. Krpice so bile dolgo časa razpoznavno znamenje huernij, danes so jih našli pri skoraj vseh rodovih stapelijevk. Poleg tega je Huernia marnieriana LAVRANOS brez vmesnih krpic. Zunanja površina krone je gladka ali raskava, notranja je pogosto porasla s papilami. Korona (Corona) je sestavljena iz notranje in zunanje. Zunanja je delno prirasla na bazo cvetne cevi, notranja je pokončna in oklepa staminalni steber1. Osnovne značilnosti korone so pri vseh huernijah enakein so pomemben del za razpoznavanje rodu. Razpoznavna znaka huernij sta še razvrstitev krila polinarija in medovnega prostora. Kot pri vseh stapelijevkah ima tudi plod huernij obliko dvojnega roga, seme je ploščato in oboroženo z lasasto letalno napravo, ki služi za razširjanje semena z vetrom.
Huernije večinoma niso zahtevne rastline. Potrebujejo zračno prst z dobro drenažo. Plast prsti prekrijemo s plastjo grobega peska, ker je koreninski vrat najbolj občutljiv del rastline. Razmnožujemo jih lahko s semenom, ki ga je običajno zelo težko dobiti. Seme kali že v dnevu ali dveh, rastlina zraste v nekaj mesecih lahko tudi do 5 cm. Nekatere rastline cvetijo že v prvem letu. Bolj razširjen je vegetativni način razmnoževanja s stebelnimi podtaknjenci, ki se zelo radi ukoreninijo.
Zadnjo revizijo rodu Huernia je leta 1988 naredil Larry C. Leach in jo objavil v publikaciji Zimbabvejskega društva Excelsa Taxonomic Series No. 4. V knjigi se nahaja tudi ključ za določitev vrst. V rodu je približno 70 vrst, skupaj s podvrstami in variacijami pa nekaj več.
Huernia pillansii N.E.BROWN
Huernia pillansii je po obliki stebel nedvomno najlepša huernija. Stebla so pokončna, v bazi se močno blazinasto razraščajo, stranska stebla se rada ukoreninijo. Za razliko od ostalih huernij, ki imajo običajno 4- ali 5-roba stebla, ima Huernia pillansii od 10 do 16 (do 24)2 pokončno ali špiralasto razvrščenih reber, na gosto poraslih z 2 do 8 mm dolgimi listi preobraženimi v papile, ki se končajo z laski. Stebla so običajno visoka do 5 cm, v kulturi zrastejo tudi višje. So temno zelene barve, na soncu se obarvajo škrlatno rdeče.
Cvetovi poženeje iz cvetnega stebla (pedunculus), ki je v osnovi mladih poganjkov. Največkrat so trije in se odpirajo zaporedno. Na kratkem (2-8 mm) peclju je zvončasta korola (krona) s premerom 30-50 mm. Na zunanji strani je gladka, rumenkaste do rjavkaste barve. Notranja stran je kremne ali rumene barve z rdečimi pegami urejenimi v vzorec labirinta. Cvetna cev je spodaj gladka, krpe in zgornji del cvetne cevi so porasle s približno milimeter dolgimi rumenimi papilami z rdečkasto konico. Kot je običajno za vse Asclepiadaceae je korola petkrpa. Krpe so trikotne oblike, zelo zašiljene in zavihane nazaj. Dolge so 10-15 mm, v osnovi široke 6-7 mm. Za huernije značilne krpice v stičišču krp korole so zavihane nazaj in skoraj neopazne.
Plod ima obliko dvojnega roga, dolgega od 5-7 cm. Običajno dozori šele eno leto po oploditvi. Ko je zrel, poči vzdolžno po šivu. V razporku se prikažejo beli lasnati kosmi s 5 mm dolgimi ovalnimi semeni, ki jih najrahlejša sapica raznese naokoli.
 |
| Rastišča Huernia pillansi narisal Iztok Mulej |
Huernia pillansi je doma na Kapskem polotoku v Južni Afriki, kjer raste v rahli senci pod grmovjem. Za gojenje je lahko problematična. Dokler nisem imel rastlinjaka, mi ni prezimila, pa tudi cvetela ni. Posadimo jo v zelo zračen humus. Jaz uporabljam komercialne mešanice za kaktuse, v katerega dodam še pesek in perlit (10 litrov prsti, 3 litre akvarijskega peska in 3 litre perlita ali agroperla). Na to mešanico pride na vrhu lončka še centimeter ali dva grobega peska, ker je koreninski vrat zelo občutljiv na vlago. V poletnem času zalivamo lahko precej pogosto, pozimi pustimo suho. Bolje je, da temperatura ne pade pod 12 °C. Nekateri imajo pozimi rastline brez prsti, popolnoma suhe.
Od škodljivcev so najbolj nevarne ščitaste ali voskaste uši. Zatiramo jih najbolje s sistemični insekticidi (Matasystox ali Folimat). Zelo velik davek zahteva tudi črna gniloba. Proti njej še nisem našel ustreznega zdravila. Jeseni preventivno zalijem s fungicidom (Rubigan ali Benomyl).
Na koncu še nekaj besed o sistematiki. Po zadnji reviziji rodu, ki jo je napravil Larry C. Leach je Huernia pillansi uvrščena v sekcijo (sectio) Huernia, podsekcijo (subsectio) Calostelmae in serijo (series) Multangulares. Njen najbližnji sorodnik po tej razvrstitvi je Huernia echidnopsioides (LEACH) LEACH, ostala predstavnika iste serije pa sta še Huernia longii PILLANS in Huernia kennedyana LAVRANOS.
Rastlino je odkril južnoafriški botanik Neville Pillans na območju Great Karoo pri Matjiesfonteinu. Leta 1904 jo je v The Gardeners Chronicle No. 35 opisal Nicholas Edward Brown in jo poimenoval po odkritelju.
V naravi sta znana tudi dva hibrida. Prvi je Huernia × distincta N. E. BROWN, ki je hibrid Huernia clavigera (JACQ.) HAWORTH × Huernia pillansii N. E. BROWN. Na možen hibridni značaj je opozoril že Pillans. Hibrid so z umetno oprašitvijo obnovili leta 1983 v botaničnem vrtu Karoo (Karoo Botanic Garden). Križanci so bili identični opisom rastlin, najdenih v naravi. Drugi naravni križanec je intergeneričen hibrid Duvalia sp. × Huernia pillansii.
