Letos, konec avgusta, sem po dobrem letu dni, po službeni dolžnosti, kot varuh 15 deklet že drugič obiskal divjo obalo - Costa Brava v Španiji. Pravzaprav bi moral reči v Kataloniji. Costa Brava leži ob Sredozemskem morju, v zavetju mogočnih Pirinejev v severovzhodnem delu Španije blizu francoske meje. V zadnjem času se je močno razvila turistična industrija, kako drugače ne bi mogel reči, saj je v Lloret de Mar-u, kraju, ki bi se po velikosti lahko primerjal z našim Bledom, kar 165 hotelov, ki se držijo drug drugega. Vmes se najde še cel kup diskotek in trgovinic, krčem, restavracij in kavarn. Ne smemo pozabiti tudi na ledeno sangrijo, ki jo dobite povsod. Cel kraj živi in dela s turizmom. Plaža je peščena¹, v sezoni tako polna, da se morajo kopalci vsi naenkrat obrniti. Razgled na plaži je običajno zelo lep, tako da sem si po neprestanem pritiskanju računalniških tipk dodobra spočil oči. So pa na Costa Bravi tudi drugačne lepote, na samo tiste na plaži. V bližini se nahajata dva lepa botanična vrtova, poraščena s sredozemskim in srednje ameriškem rastlinjem. Bližnji Pinya de Rosa se nahaja le lučaj od Lloreta na vzpetini nad morjem v smeri proti sosednjim Blanesom, drugi vrt Mar i Murtra pa nedaleč od tega na skalnem previsu nad Blanesom.

Kot sem omenil že v uvodu je bil to moj drugi obisk v istem kraju v dobrem letu. Prvič sem bil lani med prvomajskimi prazniki, ko je naš član dr. Damjan Gašperin organiziral izlet po botaničnih vrtovih in parkih Katalonije. Konec maja je bila tam vrhunska cvetna sezona. Med mogočnimi kaktusi in ostalimi sočnicami so bile cele preproge raznobarvno cvetočih opoldnevnic - mesembriatem, večinoma lamprantusov, delosperm in sorodnih pritalnih rastlin. Med mogočnimi bodicami ferokaktusov so se odpirali cvetovi. Proti večeru so ehinopsisi začeli odpirati svoje čudovite cvetove, na žalost pa je njihova lepota trajala samo eno noč. Stotine zlatih grusonijev je imelo v temenu skupino neopaznih cvetov. Na vrhu svečastih kleistokaktusov so se pravokotno na steblo nahajali cevasti cvetovi v rdečih in rumenih odtenkih. Tudi ostale sočnice niso zaostajale v lepoti. Aloje so bile polne metlastih socvetij, pa tudi marsikatera agava je že pognala ogromno cvetno steblo in se pripravljala na poslednji trenutek svojega življenja.

Med drugim obiskom konec avgusta pogled na parkovno površino ni bil tako lep, ker so bile spomladanske preproge cvetočih mesembriatem že suhe. Od kaktusov so cveteli cereusi in ehinopsisi z orjaškimi dišečimi cvetovi, ferokaktusi so bili okrašeni z rumenimi in rdečimi jagodami plodov. Na nekaterih opuncijah so bili že zreli smokvasti plodovi, druge pa so bile v polnem cvetju. Ob zidovih in pergolah je bil lep pogled na cvetoče bugenvilke in hibiskuse. Čudoviti beli in rdeči šopi pampaške trave, včasih tudi do poltretjega metra visoki, so se bohotili po parkih, v vrtovih pa tudi prosto v naravi. Posušena cvetna stebla stoletnih agav so se nemo nagibala nad propadajočimi rastlinami.

V tem članku se bom osredotočil le na botanični vrt Pinya de Rosa. Prvič smo se do njega pripeljali z avtobusom po kakih 10 minutah vožnje od hotela, kjer smo bili nastanjeni po obronkih vzpetine nad Lloretom mimo čudovitih vil, ki kraljujejo visoko nad obalo. Letos pa sva se s kolegom odločila drugače. Za prevozno sredstvo sva izbrala eno od ladij, ki so ves čas vozile ob obali od plaže do plaže. Pogled na obalo je bil lep. Na skalnatih obronkih med posameznimi peščenimi plažami so se nastavljali soncu galebi in kormorani. Višje nad obalo so se košatile vile, ki so od daleč, obkrožene z zelenjem nudile še lepši pogled kot od blizu. Po 20 minut trajajoči prijetni vožnji v lahnem vetrcu do plaže svete Katarine je sledilo še pol toliko vzpona v hrib in bila sva pred vrati v vrt.

Zasnova vrta je zasluga ideje lastnika dr. ing. Fernanda Riviere de Caralta, ki je kupil posestvo leta 1945 in začel urejati vrt v naslednjih mesecih. Vrt je oblikovan tako, da naravna krajina tvori z nasajenimi odraslimi primerki kaktusov in drugih sočnic, palm in juk harmonično celoto oblik in barv. Sistematično širjenje vrta je vzelo nekaj let. Ker se ves vrt nahaja na vzpetini, so za nasaditev rastlin morali pripraviti skalna ležišča, to pa je to delo še podaljšalo. Rastline so pripeljali iz naravnih rastišč², pa tudi iz ostalih botaničnih vrtov in privatnih zbirk s celega sveta.

V botanični zbirki je vsega skupaj približno 7000 vrst iz različnih družin. Krajevna flora ni všteta. Sistematična gradnja zbirke aloj in agav je osebno delo dr. Riviere in pomeni danes mejnik v klasifikaciji teh dveh rodov. Zbirka je ena večjih v Evropi in v strokovnih krogih dobro poznana in cenjena. V vrtu je ta zbirka ločena od kaktej s skalnimi braniki in živomejnimi rastlinami. Tudi zbirka mesembriatem je precej velika, najbolj pa sta zastopana rodova Lithops in Conophytum. Žal teh rastlin v javnosti namenjenemu delu zbirke ni videti. Sorodnice, večinoma iz rodov Lampranthus in Delosperma, pa s svojim cvetjem zapolnjujejo prostor med kaktejami in drugimi večjimi rastlinami. Zbirko opuncij so ameriški specialisti priznali za največjo na svetu. V njej je 600 različnih vrst iz 18 rodov.

Cvetni čas v Pinya de Rosa je raztegnjen čez celo leto. Aloje cvetijo običajno pozimi, cvetovi kaktej in ostalih sočnic pa se pojavijo od februarja do oktobra v vsem sijaju. Cvetni čas posameznih vrst iz rodov Trichocereus³, Selenicereus, Nyctocereus⁴, Hylocereus in ostalih je kratek, ampak čaroben. Cvetovi včasih dosežejo tudi do 35 cm v dolžino, obarvani pa so od bele, preko rožnate do raznih odtenkov rumenih in kremnih barv. Odprejo se ob sončnem zahodu in zacvetijo v polni lepoti v globoki noči, zjutraj pa ovenejo.

Na prostoru, ki je namenjen za kakteje, so kaktusi razporejeni po oblikah. Nekajmeterski stebričarji, kantelabri rastejo skupaj, pa tudi stotine kroglastih kaktusov so nasajene skupaj. En del vrta je namenjen izključno lopatastim steblom opuncij, le te pa se nahajajo tudi v skupinah z ostalimi kaktusi. Na obrobju vrta se nahajajo visoke palme in juke, družno s kaktusi pa rastejo še agave, aloje in cikasi. Čeprav je v prospektu omenjeno, da so vse rastline označene, to ne bo držalo. V obiskovalcem namenjenem delu vrta je etiket bolj malo, pa še te je neki šaljivec pomešal med sabo. Mogoče to velja samo za rastline v zaprtem delu vrta.

V vrtu se nahaja tudi precej rastlinjakov. V enega od njih, ki je bil odprt, sem radovedno pokukal vanj. Notri so bile predvsem tropske rastline, od tega največ bromelijevk in ogromna cvetoča monstera. Cvet monstere sem do zdaj videl le v revijah.

Rastline v botaničnem vrtu so vse točno klasificirane. Najdejo se zanimivi primerki iz rodov Cereus (Monvillea), Echinopsis (Trichocereus, Helianthocereus), Espostoa (Trixanthocereus), Cephalocereus, Neobuxbaumia (Rooksbya), Pilosocereus, Oreocereus (Morawetzia), Cleistocactus (Seticereus, Borzicactus), Pachycereus (Lemairocereus, Mitrocereus), Harrisia (Roseocereus), Stenocereus (Machaecereus, Isolatocereus, Hertrichocereus, Marshallocereus), Browningia (Azureocereus), Echinocereus, Haageocereus, Eulychnia, Peireskia, Polaskia, Astrophytum, Acanthocereus, Corryocactus, Opuntia in še mnogo drugih.

Poleg kaktusov je v vrtu še mnogo rastlin iz drugih družin. Iz družine Agavacea so zastopane Agave, Yucca, Beschorneria, Furcraea, Nolina, Dasylirion iz družine Aizoaceae Delosperma, Trichodiadema, Lampranhus, Ruschia, Cephalophyllum, Carpobrotus, Leipoldtia…; družino Aloaceae zastopajo rodovi Aloe, Haworthia, Gasteria. Družini Crassulaceae pripadajo Crassula, Aeonium, Rochea, iz družine Euphorbiacea pa Pedilanthus, Euphorbia, Asteraceae Kleinia, Senecio, bromelijevke Hechtia, Puya, poleg teh pa še Drenia, Dracaena in mnoge druge. Samo iz skupine mesembriatem je 780 vrst iz 131 rodov.

Vsako leto na novo posejejo 1500 vrst. V botaničnem vrtu so samo čiste vrste, križanje uporabljajo samo kot pomoč pri botanični klasifikaciji. Vse zbirke so sistematično urejene po rodovih in te spet po vrstah in različkih, kakor je le mogoče, da ustreza originalni razvrstitvi v opisih.

Pinya de Roso obiskujejo tudi najpomembnejši strokovnjaki za sukulente na svetu. Pomen vrta in znanje njegovih lastnikov so poznani širom po svetu. Ustanovitelj dr. Riviera je bil tudi mednarodno priznani strokovnjak

Na osnovi teh dejstev, so strokovnjaki posamezne rastline poimenovali tudi po dr. Rivieri. Backeberg je opisal Leucostele rivieri = Echinopsis pasacana in Opuntia riviereana. Profesor dr. Cardenas je poimenoval Echinopsis riviere-de-caraltii, botanika John Lavranos (Portugalska) in Len Newton (Kenija) pa Aloe rivierei iz Jemena.

Hunt, David (1992): CITES Cactaceae Checklist, RBG Kew,

Eggli, U., Taylor, N.(1994): List of Names of succulent plants other then cacti, RBG Kew.