NOVOSTI IZ SVETA KAKTEJ IN SUKULENT

Discocactus hartmannii (K. SCHUMMAN) BRITTON & ROSE ssp. setosiflorus BRAUN & ESTEVES

Nov kaktus sta odkrila leta 1989 v nacionalnem parku ‘Parque Naçional das Emas’ in njegovi okolici (zvezna država Goiás v centralni Braziliji) Eddie Esteves Pereira in Heleno Dias Ferreira.

Rastlina je v mladosti bolj ali manj okroglasta, kasneje sploščena, s premerom do 14 cm in višino do 6 cm (brez cefalija). Korenine so razvejane in dolge. Cefalij je do 3 cm visok in do 5 cm širok, poraščen z volno kremne barve in prepreden z dvema vrstama (tipoma) bodic. Prve so močne in ravne, dolge do 35 mm, v mladosti rumenkasto rjave, kasneje rjave z rjavkasto rdečimi konicami. Druge bodice so enako dolge kot prve, vendar tanjše skoraj lasaste, zavite in upogljive, rumenkasto bele barve z rjavkasto rdečimi konicami. Kaktus ima 12-17 reber, ki bolj ali manj potekajo spiralasto. Razdeljena so na 6-8(-11) grb s sploščeno zgornjo stranjo in 4-6-kotno osnovo.

Areole so ovalne in vgreznjene v grbe. Le mlajše areole so poraščene s filcem, stare pa so popolnoma gole. Iz areol izrašča 7-10(-11) obrobnih bodic. Najdaljša je dolga do 22 mm in se nahaja na spodnjem delu areole. Nad njo sta levo in desno dve do 16 mm dolgi bodici, vse tri so upognjene proti telesu in usmerjene navzdol. V zgornjem delu je 2-5 manjših bodic usmerjenih navzgor. Vse bodice so v mladosti svetlo kremne barve z rjavkasto konico, v starosti pa rumenorjave do rjave.

Cvetni popek je pri izstopanju iz cefalija rahlo ošiljen. Cvetovi so nočni, prijetno dišeči, svetlo kremne barve, cevaste oblike in do 8 cm dolgi, pri polnem odprtju (anthesa) pa široki do 6 cm. Zunanja stran cvetov je poraščena z luskami kremne do zelenkaste barve, ki se zaključijo z rjavo ščetinasto resico dolgo do 8 mm. Luske se po cvetu navzgor daljšajo in preidejo v zunanje liste cvetnega odevala (perianth-a), resice se pa krajšajo in postanejo na prehodnih lističih dolgi le še slab milimeter. Zunanji listi cvetnega odevala so črtalasti, dolgi do 33 mm in široki do 5 mm. So bele barve z zelenkasto konico. Na zunanji strani imajo rahlo izbočeno zelenkasto črto. Notranji cvetni listi so podobni zunanjim, le nekoliko krajši. Prašniki (stamina) so bele barve in usmerjeni proti pestiču. V osnovi primarne stamine se nahajo skoraj 2 mm dolgi laski, ki bolj ali manj zapirajo medovni prostor. Prašnice so svetlo rumene. Pestič je zelenkasto bel, brazda je rahlo bradavičasta in ima 6-7 brazdnih vej.

Discocactus hartmannii ssp. setosiflorus narisala Marija Prelec

Plod je do 47 mm dolga in 10 mm debela jagoda kijaste oblike in bledo kremne barve. V bližini posušenega ostanka cvetu je rahlo rožnate do rdečevijoličaste barve. Semena so čeladaste oblike približno 2 mm dolga, široka in debela in sijajno črne barve.

Discocactus hartmannii ssp. setosiflorus je doma v centralni Braziliji na jugozahodu zvezne države Goiás. Raste v ilovnato peščenih tleh, večinoma med travo ali v zaščiti majhnih grmov in dreves. Terenski številki sta E 283 in Heleno Dias Ferreira 364a. Prvoopis sta objavila dr. Pierre Braun in Eddie Esteves Pereira v Kakteen und andere Sukkulenten št. 2, letnik 1994.

Po obliki rastline, cvetov, plodov in semen je rastlina nedvomno uvrščena v vrsto Discocactus hartmanii, zaradi razločnih razlik populacije pa je uvrščena kot podvrsta. Discocactus hartmanii je doma v Paragvaju v bližini mesta Paraguari in okolici mest Yhú in Amambay. Raste na zelo peščenih tleh, poraslih s travo in zemeljskimi palmami. Nekaj pomembnejših razlik med tipsko rastlino in novo podvrsto je prikazanih v tabeli.

Leta 1974 sta Buining in Brederoo opisala tri nove kaktuse iz rodu Discocactus: D. patulifolius, D. mamillosus in D. magnimamus, leta 1980 pa še D. magnimamus var. bonitoensis. Vse štiri rastline je Braun uvrstil kot variacije v D. hartmannii. Razčlenitev vrste Discocactus hartmannii s podvrstami in variacijami je prikazan spodaj.

D. hartmannii var. patulifolius raste podobno kot tipus v odprti peščeni pokrajini v mejnem področju med brazilskima zveznima državama Mato Grosso do Sul in Paraná (Iguatemi). Od nove podvrste se razlikuje po večjem premeru telesa (do 19 cm), po večjem številu reber (19), po manjšem številu obrobnih bodic (5) in manjših semenih. Bolj severnozahodno raste v gričevnatem področju D. hartmannii var. mamillosus. Substrat je sestavljen iz kremenčevega grušča in ‘Pedra Canga’ (železov oksid). Od nove podvrste se razlikuje po večjem številu reber (22) in malem številu bodic (5-7). Še bolj zahodno v območju mest Caracol in Bonito (Mato Grosso do Sul) je rastišče D. hartmannii var. magnimammus in D. hartmannii var. bonitoensis. Prvi raste v peščenem substratu v gosti, z drevesi in grmovjem porasli pokrajini, drugi pa v rdeči ilovici pomešani z ‘Pedra Canga’ in podobni pokrajini. Od nove podvrste se obe variaciji razlikujeta po večjem telesu, nekoliko repasti korenini, popolni pretvorbi reber v bradavice in manjšem številu obrobnih bodic (3-5). D. hartmannii var. giganteus n.n. iz mejnega področja s Paragvajem se razlikuje po precej večjem telesu in zelo velikih rebernih grbah. 

Braun, P., Pereira, E. E. (1994): Discocactus hartmannii subspec. setosiflorus – Eine Neue Kakteensippe; Kakteen und andere Sukkulenten 45 (2),

Haage, W. (1981): Kakteen von A bis Z; Neumann Verlag Leipzig.