CVETOVI, KI NE DIŠIJO

Ceropegia LINNE

Ceropegia ali svetilnica po naše, je rod iz družine Asclepiadaceae, ki obsega preko 200 vrst. Doma so predvsem v tropskem področju starega sveta. Le-to se razteza od južne Afrike preko Madagaskarja, sosednjih Komorov in tropskega dela Arabije do Indije in zahodne Kitajske. Dobimo jih tudi na Kanarskem otočju, ena vrsta pa se nahaja celo na Novi Gvineji in severnih območjih Avstralije. Ker je nahajališče zelo obsežno, se ne smemo čuditi, da glede na obliko rasti in cvetov vlada izredna raznolikost. Rod obsega tako nesukulentne oblike z dolgimi, tankimi plazečimi ali ovijajočimi stebli z normalno razvitimi listi, kot tudi sukulentne vrste. Nekatere tvorijo podzemni gomolj, iz katerega izraščajo tanka pokončna, ovijajoča ali ležeča stebla, ki na koncu vsake vegetacijske dobe odmrejo. Druga skupina svetilnic so stebelne sukulente, s pokončnimi, plazečimi ali ovijajočimi stebli, z nasprotnimi listi, ki so večinoma pretvorjeni v drobne luske.

Zeleni deli rastline so večinoma neugledni, cvet pa je pravo umetniško delo narave. Večinoma ima obliko lanterne (po kateri je dobila narodno ime) ali padal. Cvet se razlikuje od cvetov ostalih predstavnikov družine Asclepiadaceae po podaljšanju venčne cevi, ki je v osnovi kotlasto odebeljena. V kotlasti odebelitvi se skrivajo spolni organi, ki so po svoji zgradbi popolnoma enaki stapelijevkam. Pet venčnih listov ostane pri večini vrst na konicah zraščenih, odmaknjeni so pa na sredini. Tako pride do tvorbe tako imenovanih okenskih cvetov.

Tudi barva cvetov je precej podobna barvi stapelijevk. Običajno so neupadljivo rumenozelenkaste, vijoličaste ali bledo rjavkaste barve. Vonj cvetov je podoben mrhovini in privablja insekte (muhe), ki jih oprašujejo. Večino cvetov ima venčno cev na notranji strani poraščeno z dlačicami, ki žuželkam omogočajo vstop in onemogočajo izstop. Ko je cvet oprašen, laski odpadejo, insekti pa lahko oboroženi s pelodom zapustijo cvet in poiščejo naslednjega.

V kulturi večina svetilnic ne povzroča večjih težav kot stapelijevke. Rastejo naj kot ovijalke po žici, palici ali špalirju, lahko pa jih gojimo kot obešanke v visečih lončkih. V času rasti jih zalivamo in gnojimo. Potrebujejo veliko svežega zraka. V zimskih mesecih naj počivajo. Posebno gomoljaste rastline, katerim v tem času odmrejo zeleni deli, bi voda samo škodovala. Ceropegie razmnožujemo s semenom, še lažje pa s stebelnimi podtaknjenci.

Rod je uvedel Karl Linne leta 1753 s Ceropegia candelabrum. Po novi klasifikaciju rodu, ki jo je leta 1957 izdelal H. Huber (Revision der Gattung Ceropegia v Memorias da Soc. Broteriana, Bd. XII, Lisbona), je rod razdelil v 21 sekcij.

Najbolj znana svetilnica je nedvomno Ceropegia linearis ssp. woodii (SCHLECHTER) HUBER (=Ceropegia woodii SCHLECHTER). Je predstavnica gomoljastih Ceropegij. Gojimo jo lahko kot obešanko v visečih košaricah ali kot ovijalko na špalirju ali loku. S svojimi belo marmoriranimi srčastimi listi je zelo dekorativna. Koristna je tudi za gojitelje občutljivih stapelijevk, saj so gomolji zelo primerna podlaga za cepljenje.

Ceropegia linearis ssp. woodii narisala Marija Prelec

Iz gomolja poganjajo dolga, tanka stebla, ki v času mirovanja odmrejo. Na steblih rastejo parni, nasproti razporejeni, do 10 mm veliki listi. Na stičišču obeh listnih pecljev običajno nastanejo zarodni gomoljčki za zbiranje vode, kjer se tvorijo stranski poganjki. Gomoljčki pri vegetativnem razmoževanju odebelijo in se pretvorijo v korenino. Cvetovi poženejo prav tako iz listnih pazduh. So majhni in neugledni. Venčna cev je zelene barve in rahlo upognjena. V bazi se kotlasto razširi. Venčni listi so temnorjave barve, pokriti z dlakami in z zraslimi konicami. Doma je v Južnoafriški republika (Transvaal, Natal, Kapska provinca) in Zimbabveju.

Med stebelne sukulente spada Ceropegia stapeliaeformis HAWORTH. Steblo je sukulentno, zelene barve s sivo ali rjavozelenimi pegami, malo bradavičasto. Listi so reducirani v luske. Stebla so podobna stapelijam, kar nam pove tudi ime rastline. Na spodnji strani plazečih stebel se tvorijo korenine (kot pri stapelijevkah) in konice stebel pogosto prodrejo v zemljo in nekaj časa rastejo pod površino. Kasneje se stebla zravnajo in iščejo oporo za ovijanje, dosežejo pa dolžino nekaj metrov.

Cvetovi so vijačno urejeni na oseh socvetja. Venčna cev je dolga do 4 cm in se na koncu lijakasto razširi. Je sivo zelene barve z vinsko rdečimi pegami. Venčni listi so porasli z belimi dlačicami, na konicah so goli in čokoladno rjave barve. Za razliko od ostalih predstavnic rodu, konice venčnih listov niso zraščene skupaj. Ceropegia stapeliaeformis v kulturi ne cveti najraje. Doma je v Južnoafriški republika na vzhodu Kapske province.

Zelo neobičajne cvetove imata Ceropegia distincta N. E. BROWN in Ceropegia distincta ssp. haygarthii (SCHLECHTER) HUBER (Ceropegia haygarthii SCHLECHTER). Ceropegia distincta spada med ovijalke s 3 do 4 mm debelimi, golimi, zelenimi stebli z nasprotnimi parnimi, rahlo mesnatimi in ovalno-suličastimi listi. Cvetni pecelj je obrnjen navzdol in rahlo ukrivljen navzgor. Ta ukrivljenost se podaljša tudi na venčno cev tako, da je cvet že v zravnani legi. Venčna cev je dolga 3,5 cm, je svetlozelene barve z vinsko rdečimi pegami. Venčni listi so na konicah zraščeni, zato ima cvet “okna”, ki so značilna za rod. Zraščene zožene konice venčnih listov tvorijo stebriček, ki se imenuje stipelum. Pri tipični vrsti je dolg le nekaj milimetrov, pri podvrsti pa je močno podaljšan, dolg je do 3cm, in je dobro opazen. Ceropegia distincta je doma na otoku Zanzibar, Ceropegia distincta ssp. haygarthii pa je doma v južni Afriki (Natal, Transvaal, Kapska provinca).