Nekaj besed o aylosterah |
Rod Aylostera je leta 1923 uvedel Spegazzini, leta 1956 pa so na 3. kongresu IOS (International Organisation of Succulents) v Londonu na predlog dr. Franza Buxbauma združili rodove Aylostera SPEGAZZINI, Mediolobivia BACKEBERG, Cylindrorebutia FRIČ & KREUZINGER, Digitorebutia FRIČ & KREUZINGER in seveda Rebutia K. SCHUMANN v velik rod Rebutia. Navada je železna srajca, zato so večinoma, tudi po nekaj desetletjih, še vedno v uporabi stara imena (sinonimi). Tudi sam ne bom izjema in bom v članku uporabljal kar sinonime, ker so mi bolj domači (verjetno tudi vam).
Aylostere so majhni kaktusi, kroglaste večinoma pa podolgovate oblike (rebucije so praviloma bolj okrogle), ki radi brstijo in lahko tvorijo cele blazine. Rebra so pretvorjena v majhne bradavice (ali grbe), ki potekajo spiralasto. Aylostere rade in obilno cvetijo (lahko že v drugem ali tretjem letu) v zgodnji pomladi. Cvetovi so lahko bele ali rožnate barve, največkrat pa v raznih odtenkih od oranžne do rdeče barve. Cvetna cev je v spodnjem delu zraščena s pestičem (kar jo loči od sorodnih rebucij), na zunanji strani pa poraščena z dlačicami in bodicami. Plod je majhen in poraščen z bodicami, semena pa ovalna in sijajne črne barve.
Aylostere so doma v suhem pogorju južnoameriških Kordilijer (SZ Argentina in JZ Bolivija), kjer rastejo v skalnih razpokah in med travo do višine 3600 metrov.
Vzgoja ayloster je enostavna in zato so te rastline primerne za začetnike. Potrebujejo peščen humusen rahlo kisel substrat, sončno in zračno mesto, zaščito pred premočnim soncem (predvsem mlade rastline), dosti vlage v času vegetacije (julija in avgusta moramo biti previdni pri zalivanju, ker se rast za nekaj časa ustavi). Prezimovališče mora biti suho in svetlo, temperature pa 8 do 12 °C.
Aylostere razmnožujemo s semenom ali s podtaknjenci. Boljše rezultate dosežemo s svežim semenom, to se pravi s setvijo avgusta ali septembra.
Po nekaterih podatkih je v rodu (ali podrodu) 40 vrst, ker pa sta v zadnjem času Friedrich Ritter in Walter Rausch odkrila in opisala precej novih ayloster in rebucij, je ta številka gotovo višja.
Rebutia albiflora RITTER & BUINING (1963)
Sinonim: Aylostera albiflora (RITTER & BUINING) BACKEBERG (1970)
Belocvetna rebucija je zelo majhna rastlina, premera približno 2,5 cm, ki se rada razrašča. Rebra so pretvorjena v zelo plitke bradavice, ki potekajo spiralasto. Pokrita je z mehkimi belimi bodicami, areole pa so podolgaste in rumenkaste barve. Kot že ime pove, cveti belo. Cvet je majhen, približno 2,5 cm premera, na zunanji strani imajo cvetni listi po sredini rahlo rožnato črto. Cvetna cev je poraščena z belimi ščetinami. Za vzgojo je enostavna. Cepljenje ni priporočljivo, ker se rastlina deformira pa tudi cveti manj.
| Rebutia albiflora narisala Marija Prelec |
 |
Rebutia albiflora je doma v Boliviji, v severovzhodni Tariji v okolici Rio Pilaya. Odkril jo je Friedrich Ritter (FR 766a), leta 1963 pa jo je skupaj z Albertom Buiningom tudi opisal.
Rebutia heliosa RAUSCH (1970)
Sinonim: Aylostera heliosa DONALD (1979)
Ena najlepših in hkrati najbolj nenavadna v rodu je sončna rebucija. To je približno 5 cm visoka in 2,5 cm široka rastlina, ki se bogato razrašča. Ima do 38 reber, ki so spiralasto razvrščena in pretvorjena v pritlikave grbe. Vrsta ima repasto korenino, zato je precej občutljiva na stoječo vlago. Cepljenje ni potrebno, saj zelo dobro raste na svojih koreninah.
 |
Rebutia heliosa narisala Marija Prelec |
Rebutia heliosa se od ostalih rebucij razlikuje po obliki bodic in areol. Areole so grebenaste, filcaste in svetlo rjave. Obrobne bodice so srebrnobele, s temno rjavo osnovo in se prilegajo telesu, osrednjih bodic pa ni. Cvet je približno 5 cm dolg in ima 4 cm premera. Je oranžne barve, žrelo je oranžnorumeno. Plod je okrogel, bolj vijoličast, poraščen z bodicami. V enem plodu je samo 10-20 semen, ta so okrogla in hrapava.
Vrsta je doma v Boliviji v Tariji (cesta proti Narvaezu), na višini 2400 do 2500 metrov. Našel jo je Walter Rausch (R314), poznan avtor in iskalec novih kaktusov po Južni Ameriki. Opisal jo je leta 1970.
Rebutia muscula RITTER & THIELE (1963)
Sinonim: Aylostera muscula BACKEBERG (1970)
Miškasta rebucija je ena najlepših rebucij. Je 3-4 cm debela rastlina, ki se kasneje potegne in začne brsteti. Ima do 40 spiralno tekočih reber, ki so pretvorjene v grbe. Areole se bele, filcaste, kratko ovalne. Iz njih izraščajo številne mehke bele bodice. Bodice pokrivajo telo kot mehak kožuh. Rebucija spominja na miško, po tem je dobila tudi ime (muscula - miška).
| Rebutia muscula narisala Marija Prelec |
 |
Cvet je približno 3,5 cm dolg in 3 cm širok, oranžne barve. Cvetna cev je porasla z belimi ščetinami. Plod je zelenorjav, semena pa so ovalna in mat črne barve.
Rebutia muscula je doma v Boliviji v Tariji (Narvaez). Opisala sta jo leta 1963 Friedrich Ritter (FR753) in Peter Thiele.
Rebutia hoffmannii DIERS & RAUSCH (1977)
Sinonim: Aylostera hoffmannii
Vrsta se imenjuje po Wernerju Hoffmannu, iskalcu kaktej v Južni Ameriki. Hoffmannova rebucija je približno 3,5 cm debela, rahlo podolgovata rastlina. Telo je svetlozelene barve. Rebra, približno 23 jih je, so spiralasto zavita in pretvorjena v plitke bradavice. Areole so belkastorjavkaste. Bodice so stekleno bele, pogosto z rjavo konico, zelo goste in mehke. Cvet je do 4 cm dolg in 4,5 cm širok, oranžne barve, venčni listi imajo vijoličastorožnato črto po sredini. Cvetna cev je vijoličastorožnata z rjavkastorožnatimi luskami. Semena so ovalna, črna. Oblika rastline precej spominja na sorodno vrsto A. muscula, razlikuje se po barvi areol, telesa in bodic.
Rebutia hoffmannii je doma v Argentini, v Salti v bližini Santa Viktoria. Našel jo je Walter Rausch (R521a), opisal pa jo je skupaj z Diersom leta 1977.
Rebutia narvaecensis (CARDENAS) DONALD (1973)
Sinonimi: Rebutia narvaecense CARDENAS (1971), Aylostera narvaecense BACKEBERG (1987), Aylostera espinosae N. N.
Rebutia narvaecensis, ki je bolj poznana pod nepravilnim in neobjavljenim imenom A. espinosae, je ena novejših rebucij.
Telo je okroglasto, široko približno 6 cm in prav toliko visoko. Je modrikastozelene barve. Rebra so razvrščena spiralasto in so, kot je običajno pri rebucijah, pretvorjene v bradavice. Približno 10-25 jih je. Areole so ovalne, sprva bele, kasneje postanejo rahlo rjavkaste. Bodice so krem bele barve z rjavo konico, trde in dolge do 1 cm.
Cvet je za moj okus najlepši pri rebucijah. Premer cveta je 3,5-4 cm, barva pa rožnato bela. Notranji cvetni listi so beli z rožnatim nadihom in imajo osrednjo rožnato črto, zunanji cvetni listi so bolj rožnate barve pa tudi osrednja črta je širša. Plod je zelenorjav, semena pa ovalna in črne barve. Vrsta je verjetno samosterilna (do sedaj še nisem uspel dobiti čistega semena).
Rastišče rsatline je v Boliviji, Tarija, blizu kraja Narvaez, na višini 2700 m. Našel jo je Cardenas, ki jo je tudi prvi opisal. V obtoku so rastline in semena s kolekcijskimi številkami Cardenas 6331, KK 841, KK 852, KK 1150, KK 1302, KK 1518.
 |
Rastišča: × - R. albiflora, R.heliosa, R. muscula o - R. hoffmannii narisal Iztok Mulej |
