I.  UVOD

Bela krajina lezi na jugovzhodu Slovenije. Je pokrajina nizkega krasa in robna slovenska pokrajina, v kateri je industrializacija zazivela kasneje kot pa drugod po Sloveniji. Bela Krajina obsega manj kot 600km2 kar je 3 % površine Slovenije, in temu tudi manjši del prebivalstva (ob popisu leta 1991 šteje 25.435 prebivalcev).

Ker pa je to ozemlje bilo vcasih ob republiški, danes pa drzavni meji, in ker je zgodovina teh krajev zelo pestra (kar se pozna na kulturah, obicajih, nošah,…), je to obmocje zelo zanimivo za raziskovalce z vseh podrocji.

 Za Belo krajino je še posebej znacilna heterogenost kultur.

V tem delu Slovenije, ki lezi ob reki Kolpi, najdemo grkokatolike, ki se nahajajo v okolici Metlike, Rome, ki jih najdemo na Lokvah (okolica Crnomlja), naselju Štiri Roke, pripadnike pravoslavne vere, ki zivijo predvsem v vaseh Milici, Paunovici, Marindol in Bojancih in tudi Kocevarje, o katerih govori moja raziskovalna naloga, katere naslov je PRAZNIKI IN PRAZNOVANJA PRI KOCEVARJIH NA SLOVENSKEM.

Le majhen odstotek  Kocevarjev je zivelo na ozemlju Bele krajine, in še ti le na obrobju – na meji med Kocevsko in Belo krajino.

V raziskovalni nalogi sem najprej opisala naselitev in zgodovino Kocevarjev. Preucevala sem predvsem verske praznike pri Kocevarjih, saj so le-ti prazniki tisti, ki so se zapisali in ohranili.

Pri nastajanju te raziskovalne naloge je bila najvecja tezava dobiti gradivo. Obstajajo le redki zapisi o praznikih in praznovanjih Kocevarjev. Poglavitni razlogi za to so, da ni nihce nacrtno zbiral in zapisoval praznovanj in seveda tudi povojne razmere in izselitev. Zato sem se opirala predvsem na ustne vire.

Podatke za nalogo sem dobila predvsem od gospodicne Maridi Tscherne in z intervjujem gospoda Ludwiga Krena, ki sta mi posredovalo svoje znanje in lastne izkušnje. Oba se zavzemata za ohranitev pesmi in ostalih kulturni posebnosti, kot tudi za iskanje in ugotavljanje zgodovinskih dejstev, povezanih s kocevarsko kulturo. Nekaj podatkov sem našla tudi v knjigah in po casopisih, nekaj pa s pomocjo dveh anket.

Glavna tema naloge so prazniki in praznovanja Kocevarjev v casu med vojnama (ker od casa pred prvo vojno ni zapisov o praznikih) in sedaj, na katere se nanaša tudi moja hipoteza, ki se glasi: KLJUB VSEM TEZAVAM, KI SO PESTILE KOCEVARJE OD NASELITVE DO DANES, SE JE NJIHOVA KULTURA OHRANILA.
 
 
 

II. TEORETICNI DEL

2.1 UVOD V TEORETICNI DEL

Ob praznicnih dnevih se ljudje pogosto zberejo in prezivljajo skupaj praznicni cas. Vcasih je bil njihov pomen mnogo vecji kot je danes, še posebej glede verskih praznikov. Prazniki so se skozi cas spreminjali vendar pa kljub globalizaciji (vecinoma zaradi medijev, ki propagirajo mnozicno kulturo) vsaj delno ohranjajo svoj pomen. Zaradi medijev nastajajo spremembe v praznovanju praznikov (npr. sv. Valentin, Bozicek), spreminja pa jih tudi politika (npr. v casu obstoja Jugoslavije verskih praznikov ljudje niso tako praznovali kot jih danes, ker cerkev ni ustrezala idejam socializma). To se je dogajalo in se še dogaja povsod po svetu in prav tako pri Kocevarjih.

Kocevarji so nemško govoreca manjšina na ozemlju Kocevskega Roga. Govorijo nemški dialekt iz 14. stoletja, kar je tudi posledica casa, ko so se doselili na to ozemlje, in tudi vec stoletne odcepitve od maticne drzave.

Najprej so za Kocevarje govorili, da so potomci okoli tristotih rodbin upornih frankovskih in turinških kmetov, sedaj pa so po primerjavi njihovega jezika s srednjeveško nemšcino in po podatkih iz knjig in listin pravilno oznacili Kocevarje in njihovo prvotno ozemlje, s katerega so se preselili k nam.

V teoreticnem delu raziskovalne naloge bo predstavljena zgodovina Kocevarjev, njihovi prazniki in praznovanja, Predstavljeno pa bo tudi delovanje potomcev kocevarskih izseljencev po svetu (v ZDA, Nemciji, Avstriji, Kanadi, juzni Ameriki,…) in tudi v Sloveniji, ki se trudijo ohraniti jezik svojih prednikov, njihove pesmi in navade.
 
 

---

2.2 ZGODOVINA KOCEVARJEV

Leta 1330 (ta letnica najverjetneje ni cisto tocna, vendar sem jo upoštevala kot letnico naselitve, ker je bila najveckrat uporabljena in navedena v literaturi; ta letnica je bila tudi simbolicno izbrana leta 1930, ker so sklepali, da so prvi naseljenci na Kocevsko prišli vsaj devet let pred ustanovitvijo prve zupnije) se je po ukazu koroškega grofa Otta von Ortenburga zacela poselitev Kocevske. Ta grof je dobil v fevd to ozemlje (od Ribnice s širšo okolico do Kolpe; 860 km2) od zadnjega oglejskega patriarha nemškega porekla: Bertranda von Andechs-Merana leta 1247(naselitev se je zacela po tej letnici). Ker je hotel imeti od tega ozemlja dobicek, je nanj naselil ljudi iz Koroške in vzhodne Tirolske. Ker pa je to podrocje zaradi kraškega reliefa revno z vodo, poleg tega pa so tu zelo mrzle zime z obilo snega in še znani kocevski medvedi, je moral dati ljudem v zameno za njihovo pripravljenost selitve na tako neprijazno ozemlje osebno svobodo in še druge privilegije.
Prvo mesto naselitve je bilo  v okolici Mahovnika/Mooswald (blizu današnjega Kocevja). Ta kraj je bil prvic omenjen leta 1339.

Skoraj trideset let kasneje (leta 1363) je bilo to ozemlje prvic imenovano kot Kocevska. Takrat je bilo ustanovljenih ze pet zupnij: Kocevje/Gotsche, Kocevske Poljane/Pölland, Kostel/Kostel,  Osilnica/Ossilniz, in Gotenica/Götteniz.

Ozemlje se je razvijalo in prebivalstvo je narašcalo, leta 1377 pa je bilo Kocevje povišano v trg.
Celotna Kocevska je bila do leta 1420 v rokah Ortenburzanov. Tega leta pa je umrl poslednji potomec tega rodu, zato so postali novi lastniki Kocevske Celjski grofje. Pod njihovo oblastjo se »Kocevarjem« ni prevec dobro godilo, zlasti v casu sporov med grofom Hermannom II. in njegovim sinom Friederichom. Po uboju zadnjega Celjskega grofa leta 1456, zacne Kocevska (takrat ze grofija) prehajati iz rok v roke. V najem so jo dobili mnogi, med drugim grofje Turni, Blagayi in Khysli (Hrvati).V tem casu, ko je bila Kocevska njihova, se je po zaslugi hrvaško govorecih uradnikov zacela delna in nenacrtna slovanizacija njihovih imen (leta 1547 pa so zazeli grofje Blagayi z nacrtno slovanizacijo):

Da bi si olajšali delo, so uradniki  s koncnico –itsch oznacili nekoga kot »sina/hcer od…«. Tako so tudi nastali priimki kot Jaklitsch, Michitsch, Grillitsch.

Slovenizacija imen je potekala predvsem med obema vojnama. Da bi se je ubranili, so starši namenoma izbirali otrokom izrazito nemška imena kot npr. Herbert, Wilhelm, Gottfried, Erika, Ingeburd ipd. Sezname teh imen so objavljali tudi v koledarju: Gottscheer Kalender.

Tudi oni se niso izognili turškim vpadom. Prvi vpad je bil leta 1469. Vseh napadov na to ozemlje je bilo deset. Med divjanjem Turkov je bil popolnoma unicen trg Kocevje. Zato je bil iz prvotne lokacije (Trata) premaknjen ob Rinzo, ker je bila tam lega bolj ugodna za obrambo. Leta 1471 je Kocevje obnovljeno in takrat tudi postane mesto in dobi vse mestne pravice.

Ko je bilo leta 1492 konec turških vpadov, je cesar Friederich III. dodelil »Kocevarjem« pravico do krošnjarjenja kot zameno za pretrpljene muke, ki so jih predstavljali turški vpadi. Tako se je zacelo danes po vsej Sloveniji znano prodajanje suhe robe Ribnicanov.

Razmere, v katerih so ziveli pod vedno novimi lastniki, niso bile lahke za Kocevarje, zato so leta 1515 zaceli s kmeckim uporom in zahtevali »staro pravdo«; zahtevali so obnovitev pravic, ki jim jih je dal grof Otto von Ortenburg, da so se njihovi predniki sploh hoteli naseliti na to ozemlje (osebna svoboda, tocno dolocene dajatve). Ta njihov upor je sprozil upore po celotni Kranjski, Koroški in Štajerski. Leta 1523 je Koroška prišla pod oblast Habsburzanov in s tem se je koncalo dotedanje pogosto menjavanje lastnikov tega ozemlja.

V letih 1578, 1600 in 1601 je ne Kocevskem razsajala kuga, ki je terjala mnogo zrtev.

Leta 1619 je Johann Jakob Freiherr von Khysel kupil Kocevsko gospostvo, ki je štiri leta kasneje (leta 1623) postalo grofija.

Z nakupom leta 1641 je Kocevska grofija last grofa Wolfa Engelbrechta von Auersperga. Rod Auerspergov je pustil svoj pecat.

Mesto Kocevje je Auerspergom podaril cesar Leopold I. leta 1667. Mesto je obdrzalo vse svoje pravice in privilegije.

Leta 1690 je bila v Kocevju ustanovljena prva nemška šola.

Z letom 1791 postane Kocevska vojvodina. Ta naziv ji je podelil cesar Leopold II.

V casu, ko so Francozi zasedli Kocevsko, je prišlo do nemirov. Leta 1809 so v boju za svoje pravice umorili mestnega poveljnika. Francozi so se jim mašcevali s tridnevnim ropanjem in poziganjem mesta Kocevje.

Med leti 1818 in 1856 so bile ustanovljene privatne šole v krajih Stari Log/Altlag, Mitterdorf/Stara Cerkev, Zgornji Mosel/Obermösel, Crmošnjice/Tschermoschnitz, Koprivnik/Nesseltal, Kocevska Reka/Rieg, Planina/Stockendorf, Nemška Loka/Unterdeutschau, Poljane/Pölland, Gotenice/Götteniz, Spodnij Log/Unterlag.

Leta 1856 so ustanovili poštno povezavo do Ljubljane. Na zacetku se je pošta prevazala s konjem do Ljubljane le enkrat tedensko, kasneje pa šestkrat tedensko.

Leta 1872 se je zacela gradnja gimnazije v Kocevju, ki je bila koncana dve leti kasneje (1874).

Tako kot vsi drugi, so tudi Kocevarji odhajali v Zdruzene drzave Amerike. Njihov selitveni val se je zacel leta 1880. Domovino je zapustilo preko tisoc mladih ljudi. Tudi še leta 1914 je bilo izdanih sedemsto potnih listov za pot v ZDA.

Ko so leta 1892 v Kocevju odprli premogovnik, se je v njem zaposlilo okoli petsto ljudi. Tu so bili zaposleni ljudje iz Kranjske in Hrvaške, ker med samimi Kocevarji ni bilo interesa za delo v premogovniku, saj so se raje ukvarjali s kmetijstvom. Preselitev Hrvatov in Kranjcev je bistveno vplivala na nacionalno strukturo mesta Kocevje.

Ta cas je potekala tudi gradnja zelezniške proge Ljubljana – Kocevje, ki je bila odprta leta 1893.Takratni lastnik Kocevske, knez Karl von Auersperg, je v zeleznici videl faktor za nadaljnji razvoj Ko?evske, zato je nacrtoval postavitev velike zage v Kocevskem Rogu. Ta zaga je bila v casu svojega delovanja najvecja zaga v celotni Evropi, danes pa so od nje ostale samo še ruševine in bazen, v katerem so shranjevali les.

Leta 1904 je bil ustanovljen prvi kocevarski casopis »Gottscheer Boten«, ki je bil predhodnik casopisa »Gottscheer Zeitung«, ki izhaja še danes. Istocasno sta izhajala tudi še »Gottscheer Nachrichten« in »Der Landwirt«. Vsi ti casopisi so izhajali vsakih štirinajst dni.
Po prvi svetovni vojni (1918) je Kocevska skupaj s spodnjo Štajersko spadala pod provinco Slovenijo, v takratni Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS), na celu katere je bil kralj Petar Karadzordzevc I. Istega leta je bil 31. decembra odstavljen kocevski zupan. Tega leta pa so tudi izgubili svojo pravico do krošnjarjenja.

Zaradi izgubljanja svojih pravic so nacrtovali ustanovitev samostojne republike pod protektoratom Zdruzenih drzav Amerike. Argumentirali so jo s pravico do samoodlocbe naroda (program (14 tock) ameriškega predsednika Wilsona) in jo utemeljevali na primerih ze obstojecih majhnih drzav kot so Liechtenstein, Andora in Monako. Vendar pa Kocevarjem, zivecim v ZDA, ni uspelo, da bi to potrebo po samostojnosti dovolj jasno predozili predsedniku Wilsonu in pomembnim politicnim predstavnikom. Njihova zelja po avtonomiji, ki so jo prvic izrazili ze leta 1590 pod Blagayi, se nikoli ni uresnicila.

S 1. januarjem 1919 je zacela veljati odlocba nove nacionalne vlade, ki je ukazala odpustitev vseh nemško govorecih drzavnih uradnikov in uziteljev v kraljevini SHS, vkljucno s tistimi na Kocevskem.

Opušcene pa so bile tudi krajevne skupine društva Südmark (društvo je ustanavljalo in gradilo nemške šole na Kocevskem, še posebno na obmejnem obmocju – podobno kot Druzba sv. Cirila in Metoda, ki pa se je zavzemala za gradnjo in obstoj slovenskih šol pred prvo svetovno vojno v Avstro – Ogrski, po vojni pa so hoteli posloveniti nemško manjšino v SHS), nemškega šolskega zdruzenja (Schulverein), športnega društva in društva »Deutsches Studentenverein«.

Kocevarji so od zaveznikov po prvi svetovni vojni  dobili pravico do izselitve v Avstrijo, ce bi to hoteli. Na podlagi te opcijske pravice so bili nemško govoreci Kocevarji izkljuceni iz obcinskih volitev leta 1921. To je bil tudi eden od glavnih razlogov, zakaj so 20. novembra ustanovili svojo Kmecko stranko (Gottscheer Bauernpartei).

Leta 1921 je bilo 176 km2 Auerspergovih gozdov nacionaliziranih. Dokoncno je bilo to zakonsko urejeno leta 1931. Kocevarski kmetje niso mogli priti do te zemlje, ker so jo dobili samo Slovenci. Predvsem je v tem casu prišlo veliko Primorskih Slovencev. Ti so se preselili zato, ker je Istra prešla po prvi svetovni vojni pod oblast Italije. Enako pa se je dogajalo v Prekmurju, na ozemlju madzarske manjšine. Vsi ti novi naseljenci niso znali upravljati roške zage in niso bili izkušeni gozdarji, zato je kompleks roške zage pocasi propadal. Temu pa je  pripomogla tudi gospodarska kriza konec dvajsetih let. Leta 1938 je zaga dokoncno propadla in da je res obstajala kazeta le še dva bazena, v katerih so shranjevali les.

6. januarja 1929 uvede kralj Aleksander Karadzordzevic diktaturo. Prepovedane so bile vse politicne stranke in tudi kocevarska Kmecka stranka.

Od 1. do 4. avgusta 1930 so Kocevarji praznovali šeststoletnico prve naselitve. To velja za najvecjo prireditev na Kocevskem v celotni zgodovini tega ozemlja. Tu so tudi deklerativno izrazili lojalnost Kraljevini SHS in hkrati tudi nacionalno samozavest.

Po letu 1933 je mocneje zacela delovati mladinska sekcija, ki se je, delno tudi ilegalno, zavzemala za boljšo gospodarsko in kulturno dejavnost Kocevarjev. K temu so pripomogli Nemci iz Banata (Vojvodina), ki so izobrazevali mlado Kocevarsko inteligenco (predvsem ucitelje) v uciteljišcih v Baški (Novi Vrbas, Subotica). Pospeševali so kulturno delovanje na Kocevskem, ki je po prvi vojni zamrlo.

Pozimi 1934/35 do zime 1937/38 so Kocevarji dobili ponovno pravico do krošnjarjenja, vendar pa so tokrat lahko krošnjarili samo v Nemciji.

Poleti 1937 pošljejo mladinski voditelji šestdeset mladih kmeckih sinov na šolanje v Nemcijo, s ciljem izboljšati kmetijstvo, zasnovati mlekarstvo, sadjarstvo ter izboljšati domaco obrt (vezenje, tkalstvo, rezbarstvo). V tem casu so tudi zaceli razvijati turizem kot gospodarsko panogo (npr. v Crmošnjicah so nastale prve smucarske proge, hotel, ki jih je obiskal tudi kasnejši nemški kancler Adenauer).

Leta 1939 je prišlo do menjave kocevarskega vodstva: staro vodstvo (predvsem duhovšcina) nadomesti malo znani trgovec Schober in trije še neizkušeni mladinski voditelji, ki so se oprijeli nacisti?ne propagande. Tega leta pa se je 1. septembra tudi zacela druga svetovna vojna s Hitlerjevim napadom na Poljsko.

6. oktobra 1939 ima Hitler svoj govor v nemškem parlamentu o preselitvi narodov, da bi dosegli natancno delitev narodov z drzavnimi mejami (s selitvijo narodov bi dosegli etnicno »cistost« drzave). Nemcija naj bi poskrbela za svoje »prednje straze« (pripadnike nemških manjšin v juzni in jugovzhodni Evropi). Še junija tega leta je zacela veljati pogodba o preselitvi juznih Tirolcev – nemške manjšine v Italiji. Govorice o preselitvenih nacrtih za Kocevarje niso vec utihnile.

Istega leta je bilo ponovno dovoljeno delovanje Kulturbunda (kulturne zveze). V zelo kratkem casu je nastalo petindvajset krajevnih organizacij. »Novi« Kulturbund je bil v nasprotju s »starim«, pronacisticno usmerjen. Vsak clan (med osemnajstim in petdesetim letom) je spadal v njihovo »moštvo«, kar pa je bilo cudno za kulturno društvo.

27. junija 1940 je SS-ovski vrhovni poveljnik naznanil, da bo v primeru spopada med Nemcijo in Jugoslavijo, Štajerska in Gorenjska prešla pod Nemcijo, kar pa ne velja za Kocevsko. V Berlinu  se je ze prej vedelo, da bo do tega spopada prišlo. Kocevarje o vsem tem niso obvešcali.

6. aprila 1941 Nemcija napade Jugoslavijo in v nekaj dneh zaduši upor jugoslovanske vojske.
13. aprila prevzame Wilhelm »Willi« Lampeter (eden od mladih voditeljev, ki je še danes ziv in zivi v Leipzigu) sam od sebe vodstvo nad Kocevsko. Po nekaj dneh so ga Italijani odstavili.

Dokoncna razmejitev med Nemcijo in Italijo je bila dolocena 20. aprila 1941 na Dunajski konferenci. Nemcija si je prisvojila Gorenjsko in Štajersko, Ljubljanska pokrajina pa je prišla v italijanske roke. Na ta dan je tudi vrh Kocevarjev zvedel, da jih caka preselitev. To novico jim je sporocil SS-ovski vodja Heinrich Himmler.

Zaradi te odlocitve, sklenjene med Italijo in Nemcijo, se je zacela ostra propaganda za izselitev. Da bi bil ucinek vecji, so kocevarski voditelji širili novice, da jih nameravajo Italijani v primeru, da se odlocijo proti izselitvi s svojih domov, naseliti v Abesinio (današnjo Etiopijo) in na Sicilijo. Himmler sam je v hotelu Bauer v kraju Bruck a.d. Mur govoril o preselitvi Kocevarjev na juzno mejo nemškega Reicha.

26. aprila 1941 je Hitler v Mariboru kocevarski delegaciji, ki je prišla s prošnjo, naj jih ne preselijo, pojasnil, da imajo Kocevarji zgodovinsko nalogo obrambe juzne meje Nemške drzave, vendar svojih nacrtov ni hotel spremeniti. Istega dne so Italijani vkorakali v mesto Kocevje.

Maja leta 1941 se zacne partizansko gibanje v Ljubljanski pokrajini in s tem tudi na Kocevskem, kar je povzrocilo še vecji strah in negotovost med ljudmi. Dva meseca kasneje (julija) izide v glasilu KP Jugoslavije (Komunisticna partija Jugoslavije) novica, da mislijo Nemci naseliti Kocevarje na ozemlje, s katerega bodo prej izgnali Slovence.

31. avgusta  1941 skleneta Nemcija in Italija pogodbo o preselitvi nemško govorecih ljudi iz Ljubljanske pokrajine. To je bil tudi prvi uradni dokument o selitvi.

10. oktobra 1941 je Himmler izdal ukaz za zacetek selitve, ki je povzrocil pravi razkol med kocevarsko inteligenco in tudi duhovšcino. Nekateri so pritiskom navkljub ostali na svojih domovih. Mnogi od njih so se pridruzili partizanskemu gibanju, nekateri so bili med vojno ali po vojni ubiti.

Prvi transport s Kocevske je odpeljal 14. novembra istega leta iz Kocevja.

Kocevarje so dejansko naselili na domove izgnanih Slovencev iz spodnje Štajerske (Breziško – Krško podrocje).

Po osvoboditvi leta 1945 so Kocevarji bezali iz domov Slovencev predvsem v Avstrijo. Tu so
ziveli v taborišcih, nekateri celo do leta 1968. Vecina se jih je razselila po celem svetu in le redki so se vrnili domov.
 

2.3  PRAZNIKI IN PRAZNOVANJSKI DNEVI

V raziskovalni nalogi bom obravnavala predvsem verske praznike, ki so igrali v njihovem zivljenju pomembno vlogo. Po besedah gospoda Ludwiga Krena so Kocevarji praznovali le verske praznike, ker za ostala zaradi tezkih zivljenjskih razmer ni bilo casa.

Da so bili Kocevarji pobozni, dokazujejo še zdaj stojece cerkve, kot tudi njihovi ostanki, ki jih najdemo povsod po Kocevskem. Od 127 teh cerkva jih je ostalo samo še 33. Ostale so bile porušene med ali po drugi svetovni vojni, nekatere pa so tudi propadle, ker jih ni nihce vzdrzeval. S tem je bila unicena velika vecina kocevarske kulturne dedišcine, saj so bile cerkve pomemben del kocevarske identitete.

Unicenih je bilo tudi ogromno kapel in pokopališc. Vasi po Kocevskem Rogu pa do današnjega dne niso bile ponovno naseljene in jih je zato prerasel gozd.

    PUST
    VELIKA NOC
    POROKA
    KRST
    MLAJ – MAIBAUM
    KRESOVANJE
    BOZIC
    SILVESTROVO
    KOLEDOVANJE
    POLHARIJA
   UROCEVALCI KAC
 

2.3.1 PUST

Pust je praznik, ki ga poznajo mnogi narodi po svetu. Dalec v preteklosti je bil njegov namen pocastiti prednike in prosili svoje bogove za dobro letino.S pustom so ljudje preganjali zimo in priklicali pomlad. Preganjanju zime so sluzile strašljive maske, kot na primer kurenti, cerkljanski laufarji. Pust je bil in je v vecini krajev po Sloveniji še vedno praznovan. Na pustni torek so maškare hodile od hiše do hiše, zganjale norcije in nabirale dobrote.

Tudi na kocevskem je bil pust »nori cas«, vendar pa kakih specificnih mask niso imeli.

Na pustno nedeljo so nekateri otroci hodili okrog našemljeni v Rochusa, drugi pa so jih drazili, cukali in kricali: »Roche kher!« (Rochus, obrni se). Rochus je poskušal otroke ujeti, jih natepsti (vendar ne premozno) in jim obraze zamazati z globinom.

Na ta dan, imenovan voistig Shüntok – debela nedelja, so razlicna kmecka opravila zakljucili s piknikom – prajgeschte. Vsak vecer, razen cetrtka, so praznovali in se gostili. Te dni so veliko jedli, zato so jim tudi dali posebna imena:
- Freßmontag – »pozrešni« ponedeljek
- Scheisertok
- voistig Shüntok

Tudi na pustni torek je bilo zelo zabavno. Ljudje so se našemili in hodili od hiše do hiše. Za dar so dobili jajca, klobase, krofe, zganje in mošt. Ko so šeme prišle v sobo, so navadno plesale in zganjale norcije ter ob zvoku orglic pele pesem:

»Voschontok, voschontok, khimmet pold bidr, Vertn pin i ibrikh plibm, hair schon bidr.« (`Pustni torek , pustni torek, pridi kmalu, lani sem tu obtical, letos pa tudi tu ostal.´)

Na ta dan so tudi sejali korenje in jecmen hkrati, tudi ce je zunaj še lezal sneg. Ko je bil ta jecmen poleti pozet in omlaten, je korenje lepo raslo še do jeseni. To korenje je bilo navadno najlepše.

Pustne šeme so zganjale razne norcije, hodili so tudi po drugih vaseh, zvecer pa so se dobili na pustnem plesu.

Tudi pepelnicna sreda je bila zabavna. Proti veceru so fantje z velikim hrupom hodili po vasi in kakšnemu neporocenemu dekletu na streho obesili iz slame narejene moške figure.

Ta dan so pokopali v zemljo ali zazgali pusta. Pri vaškem studencu so pusta polozili na mrliški oder – pare. Pri tem so sodelovali v glavnem moški, preobleceni v zenske. Eden izmed njih je bil duhovnik, kateremu so šeme sledile v pogrebnem sprevodu. Ves cas pa so jokali, vzdihovali za umrlim pustom. »Duhovnik« je imel kropilnico z zelo umazano vodo (vcasih tudi gnojnico) in z njo kropil ljudi. Ob mrtvem pustu je imel duhovnik tudi pridigo, s katero je povedal za vse tezave in se norceval iz pomembnejših ljudi. Med pogrebom in sprevodom so ljudje parodirali cerkvene pesmi in litanije.

Otroci so tekli za sprevodom in ga opazovali, zenske pa so ostale doma in se jezile na svoje »trapaste« moze.

Po pokopu pusta se je zacel pravi postni cas, ki so se ga strogo drzali.

---

2.3.2 VELIKA NOC

Velika noc je (poleg bozica) najvecji in najstarejši kršcanski praznik. Ni datumsko dolocena kot drugi prazniki, ampak se vsako leto doloci po luninem koledarju. Vedno je na prvo nedeljo po pomladanski polni luni, to je med 22. marcem in 25. aprilom.

Za Kocevarje je bila velika noc, tako kot za druge kristjane, pomemben praznik.

Priprave na veliko noc so se zacele ze na cvetno nedeljo. Ta dan so delali butare in jih nesli v cerkev k blagoslovu. Iz lesa, ki je bil del butaric, so izdelali majhne krizce, ki so jih na veliki petek pred soncnim vzhodom pritrdili nad vsa zunanja vrata objektov kmetije (hiša, svinjak, hlev, klet itd.). Ti krizci naj bi bili varovalo pred vsem slabim: tatovi, ognjem, carovnicami, boleznijo.
Na veliki cetrtek je hišna gospodinja ze spekla šunko. Ker so na ta dan zvonovi »odšli v Rim« (v cerkvi se do vstajenske maše ne sme zvoniti) tudi niso vpregli konjev ali volov, da bi z njimi delali. Tudi na veliki petek se ni delalo na polju, ker naj bi to delo prineslo nesreco.

Na veliko soboto so ljudje nosili v jerbasu (okrogli košari z ravnim dnom in navadno z majhnima rozajema) hrano k blagoslovu. Vendar pa so to hrano pouzili šele po maši na veliko noz.

Imeli so tudi prav posebno velikonozno jed Villz. Zene so namocile kruh v mleku ali vodi. Temu kruhu so dodale veliko jajc, ocvirkov, popecene slanine, klobas in podobnih dobrot. Ko so bile vse te sestavine zmešane v gladko maso, so z njo napolnile posušeni svinjski zelodec ali debelo crevo in ga spekle.

Posebnost je tudi v pripravi šunke. Slovenci šunko skuhajo, Kocevarji pa jo pecejo v testu (to se danes pojavlja tudi pri Belokranjcih, ki so verjetno navado prevzeli prav od Kocevarjev).

Med mladimi dekleti je veljalo, da so na Veliko soboto po maši z jerbasi na glavi morale teci domov in tista, ki je pritekla prva, ne da bi ji jerbas padel na tla, naj bi se tisto leto zenila.

Na veliko noc so fantje ze navsezgodaj streljali z moznarji. Sledile so slovesne vstajenjske procesije.

Popoldan po maši pa so plesali in se pogovarjali pozno v noc.

Velikonocni ponedeljek (Tschelltag) pa je bil najlepši dan za otroke. Vsak je dobil poln kroznik dobrot. Takrat so si lahko kupili Kracherl, brezalkoholno sadno pijaco.

---

2.3.3  POROKA

Tudi za poroke in prositve za dekletovo roko so veljali posebni obicaji.
Na vecer so se fantje zbrali pod lipo in prepevali kocevarske pesmi, po tem pa se odpravili k dekletom v vas. Zveza med fantom in dekletom je bila na zacetku skrivna, ko pa se je razvedelo, je bil obicaj, da so tri tedne pred poroko le – to oklicali v cerkvi.

Poroke so bile vecinoma na soboto, vendar ne po vseh krajih. Ponekod so bile poroke v nedeljo po maši, nekje pa celo v ponedeljek (predvsem v novejših casih). Te »ponedeljkove poroke« so bile sklenjene v Ljubljani, Trstu in celo na Dunaju, ker so mladi celeli videti svet. Takrat je bil to praznicni ponedeljek za vse sovašcane.

V veliki vecini so bile poroke dogovorjene. Vcasih nista ne zenin ne nevesta imele nobene besede pri dogovoru, kasneje pa sta si je lahko fant tudi sam izbral bodoco zeno. Za dogovore pa so skrbele matere.

Ko je fant prišel uradno snubit dekle, je bil to kar mali obred. Cela skupina fantov je prišla k dekletovi druzini na dom in zacela oceta spraševati o »mladi telici v hlevu, ki bi jo radi kupili« (ali kaj podobnega), šele kasneje pa so prešli na pravo temo – zaroko. Pogosto so se morali tudi veckrat sestati, da bi se dogovoril za dekletovo doto. Doto je najveckrat predstavljal denar, ki ga je dala nevestina druzina, tudi kaka krava in skrinja, v kateri je bilo platno (ko so še tkali), ce pa je bila druzina premozna, je lahko dekle v zakon prineslo tudi gozd. Navadno je dobila mlada nevesta svojo balo šele po dveh dneh (v ponedeljek), ker je prevoz trajal toliko casa.

Na dan poroke je zenin s svati odšel na dom k nevesti. Na poti so se jim pridruzili mladi ljudje iz okolice. Dekleta so spletla vencek in ob delu prepevala. Ko so prišli vsi skupaj k nevesti na dom, so ji polozile vencek na glavo in zapele pesem (stara ljudska pesem):

"Es hot a Jünkfraü Resahlein gepröchn, prachn brt shi a net mear. Prachn brt shi nöch abakh, obr Jünkfraü brt shi nimmrmear." (Devica je roz´co nabrala, nabrala je nikdar vec ne bo. Nabrala jo bo še enkrat, vendar devica nikoli vec ne bo.)

Pred hišo, iz katere je mladoporocenec odšel, so postavili dve drevesi s tablo »Hoch dem Brautpaar« (´Naj zivita mladoporocenca´), pred hišo, v kateri bosta nadaljevala skupno zivljenje, pa tablo »Herzlich willkommen« (´Prisrcno dobrodošli´). V navadi je bilo tudi »šranganje«, za katerega je bilo znacilno pogajanje za vino.

Po poroki pa je bila (tako kot je povsod drugod) še gostija. To so imeli v gostilni ali pa doma. Ob polnoci je tisti, ki je vodil dogajanje na poroki – Brautführer, zacel med svati zbirali denar za mladoporocenca. Pri tem so peli pesem:

"Tsüar, lai tsüar, d Paischtänd, dr Praüt ir d Eltarn,… shai brnt shi et vrdi?? ünt brnt a Tuler schißn!" (´Le blize, le blize, vsi darujte, zenin in vi starši,… Ne boste slabe volje, tolarje boste dobili´.)

Otroci so med obedom zlezli pod mize in »cukali« goste, da so jim metali razne dobrote. Mednje pa so se vcasih vrinili tudi odrasli šaljivci.
 
 
 

---

2.3.4  KRST

Pomembna je bila vloga botra, navadno druzinskega clana. Ta je bil odgovoren za kršcenca in ga je v primeru, da so  mu umrli starši, vzel k sebi in skrbel zanj.

God je bil veliko pomembnejši od samega rojstnega dneva, ki ga vecinama sploh niso praznovali. Neredko se je zgodilo, da je bil tocen datum rojstva neznan. V rojstno knjigo so vpisovali kar dan krsta.

Godove pa so praviloma praznovali, ker naj bi svetnik, po katerem je otrok dobil ime, varoval otroka skozi njegovo zivljenje.

Na vecer pred godom so prišli druzinski prijatelji in sorodniki ter pod oknom zapeli godovniku. Pogosto so tudi »tebljali« - povzrocali hrup s pokrovkami, ponvami, zlicami (samo s posodo in priborom) in igrali na glavnik.

---

2.3.5 MLAJ – MAIBAUM

Vsako leto so postavljali mlaj (Maibaum). Postavljati so ga smeli le samski moški (od 16 do 30 let). Smreko so našli v gozdu,  njen lastnik pa se ni razburjal zaradi izgube, ker je veljal neki dogovor med vašcani, da je to skupna lastnina vseh. Dekleta pa so pletla vence iz smrekovih vej in jih okrasila s cvetjem. Ta venec iz smrecja je bil okrašen s krep papirjem.
Vasi so med seboj tekmovale, katera bo postavila lepši mlaj.

---

2.3.6 KRESOVANJE

Kresove so kurili na Petrov dan (29. junij), na Veliki šmaren (15. avgust) in, kot vsepovsod drugod, na kresni vecer. Ob njih so se zbirali in peli. Kresove pa so kurili tudi v spomin na turške vpade. Starejšim ljudem v tej dolini je ostalo v spominu veliko vsakoletno kresovanje na Gacah. Kres je bil viden po celotni Crmošnjiški dolini. Najbolj so se ljudje zabavali z metanjem gorecih bakel v zrak.

---

2.3.7 BOZIC

25. decembra kristjani praznujemo bozic – Kristusovo rojstvo.

V hišo so ze nekaj dni pred bozicem prinesli smrekico, ki so jo matere in otroci okrasili z jabolki, z orehi, zavitimi v srebrni papir, zvezdicami in s »Tatsdle« – v svilen papir zavit sladkor v kockah.

Proti veceru so pod mizo polozili Jöchlein – konjsko in volovsko vprego, sekire, motike, srp in ostalo orodje. Vse to naj bi novorojeni Jezus obvaroval pred nesreco in tezavami. To so ponavljali na vsak sveti vecer (pred bozicem, pred novim letom, pred sv. tremi kralji).

Na mizo je bil postavljen Shipplingh – bozicni kruh, okrašen na sredini z Jezušckom ali dvema golobckoma, ob robu pa s kitami. Na mizi so ga pustili do sv. treh kraljev in na vsak sveti vecer  je vsak clan druzine in vsaka zival v hiši pojedel košcek tega kruha, kar naj bi jih obvarovalo pred zlom.

Navada je bila, da so matere drazile svoje otroke, da so golobcki s Shipplingha ze odleteli, to pa so pocele zato, ker so bili ravno golobcki najbolj priljubljen del bozicnega kruha med otroki.

Marsikje so postavljali tudi jaslice. Ponavadi so bile papirnate. V Obcicah pa so v hiši Wrinskelletovih naredili tudi jaslice, ki so se premikale, in so bile zato znane dale? naokoli. Pojavljale pa so se tudi lesene figurice, ki so jih rezljali vaški umetniki.

Po vecerni Avemariji so se fantje izmenjavali pri zvonjenju oz. pritrkavanju. Seveda so se vsi udelezili polnocne maše, navadno peš z baklami.

---

2.3.8 SILVESTROVO

Na Silvestrov vecer so sosedje (starši svojim otrokom niso smeli tega narediti; vedno je moral biti sosed) prinesli suho sadje, orehe, bonbone,… in jih vrgli v izbo, da je zelo zaropotalo (vcasih so dodali tudi kak kamen, da je bil ropot glasnejši). Temu so rekli, da »jagencki trosijo«. To naj bi tudi prineslo blagostanje naslednje leto.

Novo leto so navadno pricakali skupaj s sosedi, pogosto v vaški gostilni. Ob polnoci so si nazdravili s kuhanim vinom.

Na novoletni dan so (nekateri ze takoj po polnoci, drugi pa kasneje) napajali zivino. To naj bi kazalo na pridnega gospodarja. Pridnost in delavnost je bila na Kocevskem velika vrednota in ta obicaj naj bi jim pomagal, da bi bili delovni cez vse leto.

Prav tako so navsezgodaj na novoletno jutro mladi fantje hodili od hiše do hiše in vošcili vse dobro v novem letu. S seboj so nosili vejo jelke, ki je bila okrašena s pentljo. Za nagrado so dobili jabolka, orehe in tudi denar. Vošciti na tak nacin so smeli samo moški in fantje, ker naj bi to prineslo sreco, ce pa bi prvo vošcilo dekle pa nesreco.

---

2.3.9  KOLEDOVANJE

Kmalu po novem letu so zaceli koledovati. Kolednikom so rekli Schtearnshingar.
Ko so prišli v hišo, so iskali Jezusa na krizu, hitro zavrteli zvezdo, ki so jo prenašali s sabo, in zapeli:

»Stern, du darfst nicht stille stehn, du mußt mit uns nach Betlehem gehn…« (´Zvezda, ne smeš na miru stati, z nami moraš v Betlehem potovati…´)

Za dobre zelje v novem letu so bili nagrajeni.

V nekaterih krajih pa se je ta obicaj izpridil. Koledovati so prihajali ljudje od drugod, vendar pa je to koledovanje bolj podobno beracenju, zato je tudi prišlo med ljudmi na slab glas.

---

2.3.10  POLHARIJA

Lov na polhe je bilo tradicionalno prezivljanje prostega casa v jeseni.
Pasti so vcasih nastavljali samo moški, ki so ob ognju klepetali in se zabavali navadno kar vso noc, danes pa se polharije udelezujejo tudi zenske in dekleta.

Pozimi so moški delali razlicne pasti za polhe in iz kozuhov polhovke. Zelo znana je bila tudi polhova mast, ki naj bi bila zdravilna.

Polharijo pa spremlja tudi veliko zgodb o Polhovem mozicu, ki naj bi polhe varoval pred preveliko vnemo polharjev. Pomagal je tako ogrozenim polhom, da ne bi izumrli, kot tudi revnim ljudem, ki so polhe potrebovali za prezivetje svojih dru?in.

---

2.3.11  UROCEVALCI KAC

Posebnost so bili urocevalci kac.

Navadno je bil v vsaki vasi tudi kdo, ki naj bi bil sposoben urociti kace – nekakšen vaški zdravnik in carovnik v eni osebi. Ker ni bilo takrat toliko zdravnikov, so se ljudje, ki jih je picila kaca, zatekli k njim po pomoc. Urocevalci so priskocili na pomoc tudi, ce je kdo videl strupeno kaco – potrudili so se kaco ujeti.

O njih govori tudi pripovedka Urocevalec kac:

"V Jelendolu je nekega ugriznila kaca. Poiskali so urocevalca kac, da bi pomagal. Ta pride in s pišcalko sklice vse kace iz okolja. Gomazele in lezle so iz vseh špranj, prilezle so tako male kot velike, toda kace, ki je ugriznila malega decka, ni bilo med njimi. Urocevalec takoj vpraša ljudi, ce niso morda te kace sami med letom pobili. Le – ti so mu pritrdili, kar mu je bilo zelo zal, saj bi rad sam primerno kaznoval kaco, ki si je drznila piciti otroka, ki mu še sedem let ni bilo."
(*Justina Èero, Vesna Mislej: Ljudska izrocila Kocevske, 1995, str. 29)

2.4  DRUŠTVA KOCEVARJEV PO SVETU IN PRI NAS

Vsa društva posebno proslavljajo dan svetega Jerneja (24. avgust) kot Bartholomäustag, to pa zato, ker je bil sveti Jurij zašcitnik prve farne cerkve, ki je bila prvotno v Mahovniku, danes pa v mestu Kocevje.
 

V Zdruzenih drzavah Amerike so ustanovili društvo Gottscheer Relief Association – GRA (Kocevsko podporno zdruzenje). To je bilo prvo zdruzenje, ki je bilo v povojni Ameriki tudi registrirano.

Namen tega društva je bil pomagati in vsestransko podpreti Kocevarje v Evropi, ki so izgubili po drugi svetovni vojni svojo domovino in premozenje. Skušali so jim dati obcutek, da niso sami in zapušceni. Zaradi takratnih velikih potreb Kocevarjev je bila pomoc ucinkovita in dobivali so tudi ogromno zahvalnih pisem.

GRA je tudi še sedaj predvsem humanitarna organizacija, ki pomaga Kocevarjem v obeh Amerikah in tudi v Evropi. Organizacija pa tudi vpliva na kulturno zivljenje Kocevarjev in njihovih potomcev, zivecih v New Yorku. Tu prirejajo, med drugim, tudi vsako leto piknik in se udelezujejo Steubenovi paradi.

Sestavni del GRA pa so tudi vsa ostala kocevska društva, ki delujejo v New Yorku. To so Gottscheer Manner Chorus – Kocevski moški pevski zbor (1900), Gottscheer KUV (ustanovljen leta 1901), Gottscheer Central Holding Corporation (1924), Gottscheer Vereinigung (1935), Deutsch – Gottscheer Gesangverein (1937) in še mnoga druga društva.
 

Poleg osrednje organizacije GRA deluje tudi najstarejše Kocevarsko društvo v Clevelandu, ki je zacelo delovati ze leta 1889 – devet let po prvi izselitvi Kocevarjev v ZDA.

Najmlajše in tudi eno najbolj aktivnih je društvo Gottscheer Heritage and Genealogy Association – GHGA. Ustanovljeno je bilo z namenom, da samo angleško govorecim Kocevarjem omogocijo dostop do informacij o domovini prednikov v angleškem jeziku. Njihovo društvo predvsem prevaja nemške in kocevarske tekste v anglešcino, izdajajo tudi glasili The Gottscheer Tree in The Gottscheer Conection.
 

Društva, delujoca v sosednji Avstriji, so v Celovcu, Gradcu in na Dunaju.

Gottscheer Landsmannschaft Kärnten deluje v Celovcu od oktobra leta 1952. Imajo svojo pevsko skupino - Gottscheer Trachtengruppe, športno društvo. Vsako leto prirejajo Kocevarski kulturni teden (Gottscheer Kulturwoche) na gradu Hrastovica (Krastowitz) pri Celovcu, ki se ga udelezijo Kocevarji iz vsega sveta. V najemu imajo zemljišce in cerkvico sv. Ulrika, v kateri so (v dogovoru s Celovško škofijo) uredili spominski prostor vsem Kocevarjem.
Društvo Gottscheer Landsmannschaft Graz je bilo ustanovljeno leta 1919. V blizini Gradca imajo prav tako spominski prostor, ki pa je v njihovi lasti.
Vsaka dva meseca izide njihov casopis – Gottscheer Gedenkstätte.

Prve korenine društva Gottscheer Landsmannschaft Wien segajo v konec devetnajstega stoletja, iz casov krošnjarjenja Kocevarjev na Dunaju. Formalno je bilo ustanovljeno leta 1891. Sodelujejo z raznimi germanisticnimi znanstvenimi ustanovami, predvsem z društvom Sprachinsel Freunde.
 

V Nemciji delujejo številna društva.

Osrednji društvi sta Gottscheer Landsmannschaft in Deutschland in Gruppe Nord – West, imajo pa podskupine v raznih mestih. Zaradi velikih razdalj imajo letna sre?anja vedno pri enem od teh društev.

Kocevarska društva so tudi v Kanadi, Avstraliji. Obstajajo tudi v juzni Ameriki (predvsem v Venezueli), kjer pa njihovo delo ze precej zamira.
 

V Sloveniji delujeta dve društvi.

V Crmošnjiško – Poljanski dolini od leta 1992 deluje Društvo Kocevarjev staroselcev Gottscheer Altsiedler Verein, ki ima tudi mladinsko sekcijo – Gottscheer Jugendgruppe. Kot vecina društev po svetu, ima tudi to društvo svojo klubsko hišo v Obcicah/Krapflern. V zgornjih prostorih klubske hiše pa je muzej. Društvo ima otroški in mladinski pevski zbor in tako ohranja kocevarske narodne pesmi in izrocilo. Izdaja svoje glasilo Bakh (pot) in tako obvešca svoje clane o dogajanju pod okriljem kluba.

V kulturnem centru redno poteka pouk nemškega in kocevarskega jezika za odrasle in mladino.
 

Društvo Peter Kosler je bilo ustanovljeno leta 1994 v Ljubljani in zdruzuje Kocevarje, ki zivijo v Ljubljani in okolici mesta Kocevje. Predvsem zelijo ohranjati kocevarsko kulturno dedišcino na pokopališcih in cerkvah. Lansko leto pa so tudi organizirali svetovno srecanje Kocevarjev, ki je trajalo tri dni.

Vsa kocevarska društva po svetu pa so zdrucena v osrednjo organizacijo Arbeitsgemeinschaft der Gottscheer Landsmannschaften s sedecem v Celovcu. Arbeitsgemeinschaft izdaja tudi osrednji casopis Gottscheer Zeitung.

Ta delovna skupnost kocevarskih društev najmanj enkrat letno zaseda v Celovcu, kjer dolocijo smernice delovanja društev in uskladijo in izmenjajo termine prireditev. Poleg tega pa odlocajo o izdaji raznih publikacij, financnem stanju ipd.
 
 
 
 
 

---

III. EMPIRICNI DEL

3.1 UVOD V EMPIRICNI DEL

Ker sem zelela narediti primerjavo o seznanjenosti ljudi o zgodovini Kocevarjev in njihovih praznikih, navadah, obicajih, sem sestavila tudi dve anketi (s pomocjo Sabine Povše).

Ena anketa je bila za ljudi zivece v Crnomlju, druga pa za ljudi iz Crmošnjiško – Poljanske doline.

Prva anketa je bila namenjena prebivalcem Crnomlja. V anketi je sodelovalo samo pet ljudi. Ostali, ki so bili zaprošeni, da bi anketo rešili, pa se prošnji niso odzvali. Glavni vzrok, zaradi katerega anketiranci niso hoteli odgovarjati na vprašanja, je njihovo prepricanje o nepoznavanju Kocevarjev in njihove kulture.

3.2   INTERVJU

Ker je vojni pohod na Balkanu leta 1941 prekinil njegov študij, je peti razred dokoncal na  uciteljišcu v Gradcu. Leta 1942 je bil zaposljen kot ucitelj na osnovni šoli v spodnji Štajerski. Aprila 1944 je bil vpoklican v nemško armado. Leta 1945 pa je bil izpušcen iz ameriškega vojnega zapora.
Do januarja 1946, ko ga je Koroška poklicala v sluzbo ucitelja, je delal na kmetiji v Aflencu pri Leibnizu.

Porocil se je leta 1948 in se leta 1961 preselil v svoj lastni dom v Zihpolju (Maria Rain - v blizini Celovca), kjer je bil od tega leta naprej dejaven na glavni šoli v mestu Borovlje (Ferlach).

Nekaj let je bil tudi zapisnikar Gottscheer Landsmannschaft (izseljensko društvo) v Celovcu.
Svoje spise je objavljal v Gottscheer Zeitungu, kjer je bil od marca 1971 do leta 1995 bil tudi glavni urednik.
 
 

Intervju z gospodom Ludwigom Krenom je bil nestrukturirani. Pogovor je potekal po telefonu in je bil zelo sprošcen. Gospod Kren je zivo opisoval zivljenje med obema vojnama in tudi razmere med vojno.

Tega intervjuja v nalogi nisem predstavila kot samostojno celoto, ampak sem podatke, pridobljene z njim, vkljucila ze v sam teoreticni del naloge.
 
 

3.3   ANKETE

3.3.1   ANKETA 1

Ta anketa je bila dana v reševanje ljudem iz Crnomlja.

Anketa je vsebovala naslednja vprašanja:

1) spol
2) starost
3) izobrazba
4) Ali veste, kdo so Kocevarji?
5) V katerem predelu Slovenije zivijo?
6) Kdaj so prišli k nam?
7) Od kod so prišli?
8) Kateri jezik so govorili oz. ga vecina od njih še vedno govori (poleg slovenšcine)?
9) Poznate njihovo zgodovino?
10) Poznate kak njihov obicaj?

Ker je anketo rešilo samo pet ljudi, je nisem podrobneje razclenjevala.

Navedem lahko, da so bili anketiranci stari od 15 do 68 let;

najstarejša anketiranca (62 in 68 let) sta edina podrobneje odgovorila na zastavljena vprašanja. Poznata njihovo zgodovino, kraj naselitve in delno tudi jezik.
 

---

3.3.2 ANKETA 2

Anketo so reševali prebivalci Crmošnjiško –Poljanske doline.

Anketa je vsebovala naslednja vprašanja:

a) Starost
b) Spol

1. Si Kocevar–ica?
2. Ce si pri prejšnjem vprašanju obkrozil-a »DA«, napiši kateri od staršev je Kocevar (ce sta oba napiši tudi to).
3. Poznaš kako kocevarsko navado/obicaj? Ce poznaš jo tudi obrazlozi.
4. Znaš zapeti kako kocevarsko pesem?
5. Kje si se naucil-a peti teh pesmi (doma,…)?
6. Se ti zdi dobro, da se ohranja kocevarske pesmi? Zakaj?
7. Znaš govoriti kocevarsko?(Ce znaš, kdo te je nauil?)
8. Poznaš kocevarske vasi? Naštej jih.
9. Poznaš zgodovino naselitve Kocevske?

Anketiranih je bilo 21 ljudi, ki so vsi clani Društva Kocevarjev Staroselcev.

Tabela 1:
a) Starost
 

 Tabela 2:
b) Spol
 

	SPOL	ŠTEVILO	ODSTOTKI
A	M	4	19,05
B	Z	17	80,95
SKUPAJ		21	100

Anketiranih je bilo 17 zensk in 4 moški.
 
 

Tabela 3:
1. Si Kocevar-ica?
 

	DA	NE	NE VEM	SKUPAJ
ODGOVORI	12	7	2	21
ODSTOTKI	57,14	33,33	9,52	100

Vecina anketiranih je Kocevarjev. Dva od anketirancev pa nista bila prepricana.*
 * kar nekaj anketirancev se ni opredelilo kot Kocevar, vendar so pri naslednjem vprašanju (št.4) navedli, da je bil kateri izmed njeihovih staršev Kocevar
 
 

Tabela 4:
2. Ce si pri prejšnjem vprašanju obkrozil-a »DA«, napiši, kateri od staršev je Kocevar (ce sta oba napiši tudi to).

Na to vprašanje so odgovarjali samo tisti, ki so se pri prvem vprašanju opredelili za Kocevarje.
 

	OCE	MATI	OBA	SKUPAJ
ODGOVORI	10	1	1	12
ODSTOTKI	83,33	8,33	8,33	100

Od vecine anketirancev je bil Kocevar oce, le pri enem mati in pri enem oba.
 

Tabela 5:
3. Poznaš kako kocevarsko navado/obicaj? Ce poznaš, jo tudi obrazlozi.
 

	DA	NE	SKUPAJ
ODGOVORI	13	8	12
ODSTOTKI	61,90	38,10	100

Na to vprašanje so tisti, ki so odgovorili z »DA«, niso obrazlozili teh praznikov.
 
 
 

Tabela 6:
4. Znaš zapeti kako kocevarsko pesem?
 

	DA	NE	SKUPAJ
ODGOVORI	11	10	21
ODSTOTKI	52,38	47,62	100

Vecina anketiranih zna zapeti kocevarske pesmi, to pa predvsem zato, ker jih pojejo pri kocevarskem pevskem zboru.
 
 
 

Tabela 7:
5. Kje si se naucil-a peti teh pesmi (doma,…)?
 

	DOMA	V PEVSKEM ZBORU	SKUPAJ
ODGOVORI	2	15	17
ODSTOTKI	11,77	88,23	100

Od sedemnajstih, ki znajo peti kocevarske pesmi, sta se le dva naucila peti pesmi doma, vsi
ostali pa v klubskem pevskem zboru.
Odgovori na to vprašanje so pokazali veliko pomembnost Kocevarskega društva v Obcicah, saj se tako ohranjajo kocevarske pesmi in tudi ostalo izrocilo.
 
 
 

6. Se ti zdi dobro, da se ohranja kocevarske pesmi ? Zakaj?

Pri tem vprašanju so si bili anketiranci enotni. Vsi so odgovorili »DA«.
Tako kot je znacilno za vecino ljudi danes, lahko tudi pri Kocevarjih opazimo zeljo in potrebo po iskanju svojih korenin.

Clovek današnjega casa tezko najde svoje mesto v svetu, ce ne pozna svojih prednikov. Zelo pomembno vlogo ima kultura, kateri pripada. To sta tudi glavna razloga, da si ljudje danes prizadevamo ohraniti kulturo za naše potomce.
 
 
 

Tabela 8:
7. Znaš govoriti kocevarsko?(Ce znaš, kdo te je naucil?)
 

	DA	NE	SKUPAJ
ODGOVORI	11	10	21
ODSTOTKI	52,38	47,62	100

Malo vec kot polovica anketiranih zna vsaj malo govoriti kocevarsko. Od teh enajstih se jih je sedem ucilo kocevaršcine doma, štirje pa se ucijo v klubu.
 

8. Poznaš kocevarske vasi? Naštej jih.

Vsi anketirani poznajo kocevarske vasi. Vecina tudi v njih zivi, vendar pa ta vasi vec niso samo kocevarske, ampak v njih zivijo tudi Slovenci, Hrvati, Srbi,…
Najveckrat naštete vasi so:
- Obcice/Krapflern,
- Crmošnjice/Tschermoschnitz,
- Kocevske Poljane/Pölland,
- Mali Rigel/Klein Rigel.
 
 
 

Tabela 9:
9. Poznaš zgodovino naselitve Kocevske?
 

	DA	NE	SKUPAJ
ODGOVORI	11	10	21
ODSTOTKI	52,38	47,62	100

Vec kot polovica jih pozna zgodovino naselitve. To so v glavnem starejši anketiranci.
 
 

ZAKLJUCKI:

Na podlagi te ankete sem zakljucila, da se tako Kocevarji kot Slovenci trudijo ohraniti kocevske pesmi, kocevarski jezik, pri cemer jim mocno pomaga Društvo Kocevarjev staroselcev.
Iz ankete je tudi razvidno, da današnji rodovi Kocevarjev ne poznajo in tudi ne praznujejo vec tradicionalnih praznikov, ki so bili predvsem verski.
Vzroki za to so razkropljenost po svetu, drugacen nacin zivljenja, vpliv medijev ter ostale znacilnosti današnjega casa.
 

IV. ZAKLJUCEK

Pri ohranjanju kulture gre vedno tudi za posameznikovo svobodno izbiro in prilagajanje njegovemu osebnemu okusu. Tu je tudi prostor za ustvarjalnost, ki jo s pridom izkorišcajo v komercialne namene.

Nekateri prazniki oblike praznovanja in prazniki izginjajo, drugi nastajajo, vecina pa se jih samo spreminja in dobiva novo vsebino in obliko. Nacin praznovanja je pogojen s kulturno – politicnim ozadjem.

V predvojnem casu so imeli glavno vlogo predvsem verski prazniki, tako pri Slovencih kot tudi pri Kocevarjih. V preteklosti so na pogosto zelo stare poganske obicaje vcepili »nov« kršcanski pomen in simboliko. S tem je povezana tudi simbolika pesmi ter nacin zivljenja in mišljenja.

Po drugi svetovni vojni so poskušali z novimi nacini praznovanj izriniti stare verske simbole s »sodobnimi«, proletarskimi. To ni v celoti uspelo. Mnogi prazniki so se v skromnejši obliki in z manjšo zunanjo manifestacijo ohranili. Po druzinah so jih praznovali in prenašali na naslednje rodove, zato so verski prazniki s tem dobili bolj druzinski znacaj.

Po osamosvojitvi Slovenije se stari cerkveni prazniki spet »vracajo« v spremenjeni obliki. Razlog za to so nove ekonomsko – socialne razmere in drugacno mišljenje mlajših generacij. Kljub temu pa se pri mlajših generacijah opazi povecan interes za odkrivanje svojih korenin.

To je v še vecji meri znacilno za Kocevarje, ki v sodobnih globalizacijskih procesih ponovno skušajo najti svojo identiteto.

Ker se zavedajo velikega pomena izrocila, ga skušajo ohranjati z raziskovanjem, objavljanjem publikacij in prakticnim delom v društvih. O velikem pomenu tega dela prica tudi anketa, izvedena med clani Društva Kocevarjev staroselcev. Društvo je v tem smislu prevzelo vlogo druzine, ki naj bi mladim posredovala to znanje. Njihovo delo je pomembno predvsem na podrocju ohranjanja in ozivljanju jezika in pesmi.

Zaradi obstoja tega in ostalih znaèilnosti kocevarske kulture pri nas in po svetu ni bojazni, da bi se Kocevarska kultura izgubila, kot so se ze premnoge druge kulture do sedaj.