TI
Ti, ki hodiš premražen po cesti z očmi,
ki sanjajo tudi podnevi
o prijateljstvu, o ljubezni, samo o lepih rečeh
katere najdeš le v kozarcu opojne pijače.
Ti, ki se bojiš žrel okrutnih zveri
in jim hočeš ubežati , a veš,
da si beg že zdavnaj zamudil.
Ti, ki želiš najti lepoto ,
že zdavnaj poteptano in popljuvano
in je zato ne moreš ljubiti,
počakaj,
odšla bova skupaj.
Vincenc Petruna
(Plamen, št.2, 1971)
PESEM
Obup se je naselil v mojem srcu,
ki polno gorja in žalosti
še vedno bije le zate.
Temna je moja preteklost,
polna posegov sovražne usode,
še temnejša bodočnost se mi obeta,
zaman je bežati pred njo.
In vendar bežim
pred tem temnim oblakom,
ki mi grozi vzeti še tisto malo sreče,
ki jo občutim v samoti,
ko sam, daleč od ljudi
premišljam o tebi.
Patrick
(Plamen, št. 2, 1971)
EVEN
Thoughts running through
time and space were no limit
nobody cared
one day find himself grounded
swimming in a sea off sorrow
sorounded by human-sharks
scared at first, angry later
thoughts disappeared slowly
only anger was left to be
forever
they took his words out
and put their in his mouth
they took his thoughts
so he stopped thinking
they took his life
but he couldn't die
because anger was to deep
he just stood there alone
rage was in his eyes
nobody cared
revange came soon
killing with no remorse
nobody couldn't escape
again he stood alone
rage was gone
nobody cared
forever
Marko Kuretič
(Mozaik letnik XIV, maj 1996)
NEKOČ
Nekoč sem bil nekaj,
zdaj sem nič.
Nekoč sem imel sen o sreči,
zdaj imam željo po smrti.
Nekoč sem imel nekaj prijateljev,
zdaj jih nimam več.
Nekoč sem videl srečno prihodnost,
zdaj le trpim v bedi vsakdanjika.
Nekoč, bom odšel
in se ne bom več vrnil.
Pozabljen bom
in živel sem zaman.
Ali pa se bova srečala
v temnih poljanah
in mi boš rekel:
Pozdravljen, prijatelj!
Kdo ve, mogoče,...nekoč,...
Tonček Papežof
(Mozaik, št.1, 1996)