Slovenščina

Če te zanima slovnica preskoči vrstico in začni brati, če pa ti je več do literature uporabi link.

Slovnica

Če te zanima besedoslovje preskoči vrstico in začni brati, če pa ti je več do besedotvorja uporabi link.

BESEDESLOVJE

BESEDA skupek črk, ki imajo pomen; najmanjša pomensko samostojna enota stavka.
Besede so ne razdružene enote iz glasov oz. erk; ee jo želimo ohraniti potem je ne smemo loeiti, v glasovje dane besede ni mogoee vriniti druge besede in besedam ni mogoee zamenjati zaporedja njenih sestavin. Lahko pa spremenimo njeno mesto v stavku.
Glasovna podoba besede: G L A V A ( sestavljena je iz 5 glasov, ima tipieno glasovno podobo (vsaka beseda mora imeti vsaj en zlog). Soglasniki se zbirajo okrog samoglasnikov in z njimi tvorijo zloge.
Za besede velja, da so zložne v tem primeru se loeijo od morfemov ( najmanjši deli besed, ki imajo samosvoj pomen.
Pomen besed: GLAVA
GLAV osnova besede, ki je nosilec predmetnega dela. Konenica pove, da je beseda uporabna v teh zvezah: glava me boli, glava je moja
Beseda je zgrajena iz glasov. Glasovna podoba besede nam da tudi nek pomen.
Glede na pomen loeimo:
1. POLNOPOMENSKE BESEDE
2. NEPOLNOPOMENSKE BESEDE
Polnopomenske besede: oznaeujejo dejansko ali izmišljeno predmetnost, ki nas obdaja. Kadar govorimo o pomenskih vrstah, jih razdelimo v 3 skupine:
1. SAM. BESEDA (osebe, predmete, pojme)
2. PRIDEVNIK (lastnosti)
3. GLAGOL (dejanje, stanje, dogajanje)
4. PRISLOV (okolišeine, lastnosti)
5. POVEDKOVNIK
Isto skladenjsko vlogo, kot jo v besedilih opravljajo polnopomenske besede, jo lahko opravljajo besede, ki nastopajo namesto polnopomenskih besed: namesto sam. nastopa zaimek.
NEPOLNOPOMENSKE BESEDE: predlog, veznik, elenek besede, ki oznaeujejo razmerja med deli povedi ali povedmi samimi. So slovniene ali pomožne besede, ki nimajo predmetnega pomena. Z njimi izražamo logiena razmerja.
Predlog: ob, pri, za, od, po,
Veznik: in, ter, pa, ko, da ?e
elenek: le, samo, seveda, ne, da
Medmet pa stoji zase in izraža eustvena razmerja. Skladenjsko so medmeti nepopolne povedi PASTAVKI.
Glede na to kaj beseda izraža delimo:
1. IZRAZNO STRAN BESEDE govorno ali slušno podobo besede (zapisano, vidno, tipno)
2. POMENSKO STRAN BESEDE:
- polnopomensko
- nepolnopomensko
- medmeti
3. SLOVNIČNO STRAN BESEDE:
- slovniene lastnosti besed oznaeujejo slovniene kategorije: spol, sklon, sklanjatev
- na osnovi slovnienih lastnosti uvršeamo besede v besedne zveze

VEČPOMENSKOST

Glede na pomenska razmerja med besedami loeimo:
a) ENOPOMENKE besede, ki imajo samo en pomen; najvee strokovnih izrazov je enopomenskih
b) VEEPOMENSKE besede, ki zaznamujejo med seboj povezane in sorodne pomene
Loeimo:
- osnovni pomen; dekle:oseba, ž.sp., eloveško bitje, neporoeeno, od 15 20 let
- preneseni pomen: Ema je še dekle, eeprav bi se lahko poroeila. Naše dekle ni nie kaj veselo. Milena je Milanovo dekle.
c) SOPOMENKE ali SINONIMI: besede, ki imajo razlieno glasovno podobo in isti ali podobni pomen (jokati ihteti)
d) ENAKOZVO?NICE ali HOMONIMI: besede, ki imajo lahko enako zvoeno podobo, a razlieen pomen
Jezik: sporazumevanja, organ v ustih, del eevlja, roea
e) NADPOMENKE ali HIPERMINI: besede, ki so doloeenim besedam nadrejene, ker zaznamujejo splošne lastnosti
f) PODPOMENKE besede, ki so podrejene eni besedi
g) PROTIPOMENKE ali ANTONIMI besede, ki so med seboj povezane po nasprotnem pomenu

BESEDNA DRUŽINA:
- tvorijo jo besede, ki imajo isto ali podobno glasovno podobo (koren): GLAV
- tvorijo jo besede, ki imajo soroden pomen (trgovec, trgovati, iztr?iti, trgovina)

BESEDOTVORNA ZGRADBA BESED besede so razlieno zgrajene iz morfemov, nekatere celo iz enega morfema: in, to, toda; druge iz vee morfemov: jelen
Iz morfemskih besed delamo tudi nove besede - TVORJENKE. Vsem tem besedam je skupen leksikalen morfem koren in ta je nosilec osnovnega pomena. Tvorjenke s skupnim korenom imenujemo besedna družina. Skupnim morfemom lahko dodajamo levi ali desni morfem.

STALNE BESEDNE ZVEZE

Osebe, predmete, pojave moramo pogosto poimenovati z vee besedami; Taka veebesedna pojmovanja ustvarjamo sproti, nekatera izvenijo, druga pa preidejo v splošno rabo in tvorijo stalno besedno zvezo. Pri stalnih besednih zvezah loeimo: REKLO in REEENICO.
Ee obsega stalna besedna zveza samostalniško, pridevniško ali glagolsko besedno zvezo govorimo o REKLU.
Ee pa obsega poved, jo imenujemo RE?ENICA ( brez nuje se še eevelj ne obuje.
Besedne zveze ob uporabi jemljemo iz spomina. Proste besedne zveze vedno tvorimo sproti. Pri stalnih besednih zvezah gre za sam., glag., ali prid. besedno zvezo. Stalne besedne zveze od vsakokratni uporabi ohranijo isti pomen.

DOMAČE IN PREVZETE BESEDE

a) DOMAČE BESEDE: to so besede za katere vemo, da so praslovanskega izvora: avtohtone razvijale so se v okviru slovenskega ozemlja. Skupne so tudi drugim slovanskim jezikom: mati, kri, nebo
K domaeim besedam spadajo tudi besede, ki so prišle v stiku z novimi kulturami: cerkev, križ, greh, hiša
Domače so tudi besede, ki so nastale iz domačih podstav v zgodovini slovenskega jezika ali pa so bile ob prevzemu popolnoma prilagojene slovenskemu jezikovnemu sestavu: sladkor, odvetnik
a) PREVZETE BESEDE: tiste besede, ki so prišle v slovenski jezik iz drugih jezikov. Beseda je najprej prevzeta v izvirni podobi ( po izgovoru in pravopisu): pommes frites, first lady CITATNE BESEDE. ee pa te besede sklanjamo, jim dodajamo slovenske konenice _ POLCITATNE BESEDE ( New York-a). Kakor hitro je neka zelo vztrajna se popolnoma posloveni in polagoma pride v slovar.

TUJKE in SPOSOJENKE dobivamo takrat, kadar jih v pisavi, izgovoru, pregibanju in skladnji prilagajamo našemu jeziku (pica).
TUJKE so tiste prevedene besede, ki se slovenskemu jeziku niso popolnoma prilagodile ( sociologija, piano).
SPOSOJENKE so besede, ki so se slovenskemu jeziku docela prilagodile ( marksizem, disko, pisa, kokakola).
Razlogi za prevzemanje so odvisni od zgodovinske razgibanosti latinšeine in nemšeine, madžaršeine, italijanšeine; in danes anglešeine.

SLOGOVNO (NE)ZAZNAMOVANE BESEDE

Slogovna zaznamovane besede so tiste besede, s katerimi izražamo do oseb prezir, posmeh, ogoreenje, naklonjenost, eustveno prizadetost,..
Besede so eustveno, zvrstno ali easovno obarvane ali zaznamovane. V nasprotju s temi besedami pa so slogovno (stilno) nezaznamovane besede ali nevtralne besede. Te besede pa nimajo eustvenega prizvoka, ampak samo osnovni pomen. Uporabljamo jih v vsakdanjem govoru: doma, v šoli, v easopisju, v knjigah, v uebenikih. So temelj strokovnih in znanstvenih knjig, so splošno uporabne. K njim prištevamo tudi strokovne izraze. Njihova raba je omejena. Veliko strokovnih izrazov vsebuje tuj prevzeti koren: barok, digitalen, glosa,.. Drugi strokovni izrazi so iz domaeih korenov in so bolj razumljivi: elenek, elenonožec. Tuji izrazi so suhoparni. V strokovnih izrazih se uporablja nek doloeen izraz. Po dogovoru pomeni hišica, pokrit prostor na krovu ladje. S prozo prihajajo v naš jezik besede za katere nimamo pojmovanj: HITOM, ESPADA (bikoborec), MULA (dostojanstvenik v domaeem okolju), KAVBOJ (pastir na zahodu), ŠERPE (nosilci na Himalaji).

STILNO ZAZNAMOVANE BESEDE

To so besede, ki imajo vzporednice, ki pomenijo popolnoma isto, drži pa se jih posebno ozraeje, prizvok: roka roeica taca.
Stilno zaznamovane besede delimo:
1. EKSPRESIVNE ali EUSTVENO OBARVANE BESEDE: besede s katerimi elovek razodeva svoj odnos do pojmovanja, tako da stvari poimenuje s krepkejšim izrazom kot je potrebno ( veliko ljudi bataljon ljudi)
2. POJMOVANJE STVARI PO ENI IZSTOPAJOEI STVARI: hlaeman suh elovek
3. NAMESTO NEKEGA OBIEAJNEGA POMENA UPORABIMO OLEPŠEVALNO, OBLAŽILNO BESEDO: drobiti drobno hoditi
Pri veeini ?ustvenih besed lahko ugotovimo za katero eustvo gre:
1. Z LJUBKOVALNIMI BESEDAMI izražamo do nekoga naklonjenost. Manjšalne pripone dajejo stvarem ljubkovalni pomen. Krstna ljubkovalna imena z uporabo svoj pomen izgubijo ( Andrejka Andreja). Ljubkovalne besede delamo predvsem z desnimi priponami : Jože Jožek
2. S SLABŠALNIMI BESEDAMI izražamo nenaklonjen odnos do pojmovanega: evekanje prazno govorjenje. ee eloveka pojmuješ z nekim, kar pomeni neznatno, negativno gre za slabšalni pomen besede. Samostalnikom da pridih slabšalnosti srednji spol: tisto otroee, tisto ženšee. Tudi konenica na - un da pridih slabšalnosti: pisun (pisatelj), oderuh. ZMERJANKE in PSOVKE sploh kažejo slabšalni pomen: ee eloveku reeemo konj, to pomeni da je neroden
3. Z IRONI?NIMI BESEDAMI izražamo nenaklonjenost, neobvladovanje: To pa je res junaško pretepsti takega otroka.
Tisto kar je slabo zamenjamo za dobro, naš glas pa deluje negativno.

ETIMOLOGIJA
(nauk o izvoru besed)

Vedno nas pri besedah zanima njihov izvor. Ali so se pomeni spremenili skozi stoletja in tudi izgovor ali zapis besed. Zgodovina besed nam da podatke besed, mnogih pojavov v jeziku. Razvoj jezika nam pomaga razložiti tudi domovinsko zgodovino. ETIMOLOGIJO zanimajo besede, lastna in obena imena. Z njo se ukvarjajo jezikoslovci.

TERMINOLOGIJA ali STROKOVNO IZRAZJE
Terminologijoa proueuje termine ( strokovni izrazi besede, ki imajo en sam pomen, ki je toeno doloeen z definicijo v doloeeni stroki). Kadar nimamo svojih izrazov uporabimo prevzete besede.

SLOVAR SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA

GESLO - prva beseda, ki jo slovar obravnava. Nato sledijo slovniene oznake rodilniška oblika, spol, besedna vrsta. Potem sledi gnezdo oddelek v katerem je gradivo, ki obsega fraze v katerem se beseda uporablja. Nato je še cela vrsta kvalifikatorjev:
- SLOVNIENI
- POMENSKI, npr.: pren. (preneseni pomen)
- TERMINOLOŠKI, npr.: poljud. (poljudno)
- STILNO PLASTNI, npr.:knjiž. (knjižno), publ. (publicistieno)
- EKSPRESIVNI, npr.: ekspresivno ( moeno eustveno obarvano)
- EASOVNO FREKVENENI, npr.: raba peša, raba narašea, redko, star. (starinsko)
FRAZEOLOGELI stalna besedna zveza
Gesla so razvršeena v slovarju po abecednem redu. Vsako geslo vsebuje svoj slovarski elanek. Geslo je zapisano v osnovni obliki ( glagol v nedoloeniku). Tisto kar geslu sledi je glava in zaglavje; pouei nas o zapisu besede, obliki, izgovoru, o slovnienih znaeilnostih. Zaglavju sledi pomenski del, ki razlaga pomen gesla, rabo; vedno je podan v obliki slogovno nezaznamovanih besed. Pomenskemu delu sledi ilustrativno gradivo, ki je deljeno z erticami (/) v katerem so podani zgledi iz dejanske rabe gesel. Ee je potrebno, ima geselski elanek tudi t. i. gnezdo, je lahko frazeološko ali terminološko.
- FRAZEOLOŠKA tvorijo stalne besedne zveze rekla ali pregovor
- TERMINOLOŠKA prikazana je strokovna raba doloeenega gesla
Pri nekaterih geslih je razlaga dopolnjena s protipomenkami in sopomenkami.

STILNO ZAZNAMOVANE IN NEZAZNAMOVANE BESEDE
Stilno zaznamovane besede uporabljamo v okviru zvrsti s katero so besede prvotno povezane. ee damo ŠRAUFENCIGER (nevtralna) v umetnostni jezik dobi zaznamovani pomen.
Easovno zaznamovane besede so ali novo tvorjene besede ali zastarele besede ali starinske besede.
Nove besede imenujemo NEOLOGIZMI in na zaeetku se nam zdijo nenavadne in poeasi postanejo nevtralne, nekaterim pa to ne uspe.
ARHAIZEM: Eitatelj bralec ( stara ali zastarela beseda). Kadar imamo tako besedo v umetnostih besedelih, jim da svoj pridih.
KALKI so prevedene besede mikser (mešalec, mešalnik)

BESEDOTVORJE
(nauk o tvorbi novih besed)
Besedotvorje nas uei kako je besede treba tvoriti in kako jih razumemo. Besedotvorje je del besedoslovja. Pri besedotvorju nam pomaga besedna družina (z istim korenom in pomenom).

Tvorjenke so nove besede, ki so nastale iz znanega besedišea in tvorimo jih po pravilih za tvorbo besed. Tvorjenje besede poteka po besedotvornih postopkih. Iz podstave besede, tvorimo novo celoto.

Osnova besedotvornega postopka je skladenjska podstava. Iz nje izberemo oba dela nove besede. Pomensko jedro, ki ga imenujemo besedotvorna podstava, bo v novi besedi nosilec predmetnega pomena. Besedotvorna morfema sta besedotvorna podstava in obrazilo. Nove besede lahko tvorimo ne 4 naeine:

IZPELJEVANJE najbolj pogosto
ZLAGANJE
SESTAVLJANJE
SKLAPLAJNJE
Podstava je tisto kar je prvotno dano, in sicer je lahko enodelna (SIN), lahko pa je veedelna (DREVORED; izhaja iz skladenjske podstave red dreves). Skladenjska podstava predstavlja veeji del. Sledi pa ji besedotvorna podstava.
VEE + -ina Ž veeina

Veedelna podstava:

REJA KONJ skladenjska podstava

-E, -A besedotvorna podstava Ž KONJEREJA

S pomoejo OBRAZILA je iz prvotno danega napravljena nova beseda. Glasilo izrazimo z glasovi. Obrazila so:

GLASOVNA : -ica, -ina, -ka
NIETA: ee niso glasovno razvita: obup - A
Obrazila so lahko enodelna: fantek, bedarija; ali veedelna: poljedelski, utaboriti se.
Obrazila so lahko:

nenaglašena: tetka, vetrie
naglašena: mladost, boleeina
Glede na položaj so obrazila lahko:
za besedotvorno podstavo PRIPONA: tetica
pred besedotvorno podstavo PREDPONA: prelep
pred in za besedotvorno podstavo MEDPONA: ernolas
kot prosti morfem, ki se ne drži stavka: loviti se, premisliti si
Pripone najveekrat uporabljamo pri izpeljevanju. Pri zlaganju uporabljamo medpone, pri sestavljanju pa uporabljamo predpone.
IZPELJAVA
Tvorjenke, ki nastanejo z izpeljevanjem so izpeljanke( so najpogosteje). Izpeljujemo jih lahko iz vseh besednih vrst. Tvorimo jih lahko s pripono(sin sinko)

1.stopnja: skladenjska podstava: majhna nežna roka, prešerna volja, veekrat kaj razbiti

2. stopnja: besedotvorna podstava: roka, prešerna, razbiti

3. stopnja: obrazilo: -ica, -ost, -ja

4.stopnja: rokica, prešernost, razbijati

Tvorjenka ROKICA ima nenaglašeno obrazilo, ROEICA pa naglašeno

Pripone imajo tudi svoje vrednosti.

Pripone: -ar, -ae, -ilec, -alec izražajo nosilca stanja ali delujoeo osebo (kljueavniear).

Pripone: -ost, -ota, -oba, - stvo, -štvo oznaeujejo abstraktne pojme in lastnosti ( elan elanstvo, lepota, grenkoba, grobost).

Pripone: - lišee, -ljak, -nik oznaeujejo kraj, kjer kdo živi, dela

( zbirališee, pašnik, eebelnjak, kurišee)

ZLAGANJE
Zlaganje tvorba iz veebesedne podstave z vmesno medpono. Pri zlaganju nastane zloženka. KDOR VODI VLAK - VLAKOVODJA.

Zaporedje zlaganja veebesedne podstave: na prvem mestu je tista beseda, ki je skladenjski podstavi podrejena, na drugem mestu pa tista, ki je nadrejena.

Pravopisna pravila pri zapisovanju zloženke:

zloženke pišemo skupaj; eastihlepen, bistroglav, dveleten
izjeme: nekatere zloženke lahko pišemo skupaj ali narazen. Zloženke, ki izhajajo iz pridevnika in se ne sklanjajo z glasovnimi konenicami, sledi pa jim samostalnik: BRUTO TEŽA
pridevniške izpeljanke v katerih prvi del zaznamuje barvo ali barvni odtenek, drugi pa prav imenuje barvo pišemo lahko skupaj ali narazen: svetlo zelen
narazen jih pišemo kadar jih lahko primerjamo: krieeee rdee
vezaj pišemo kadar gre za priredno razmerje, ee so deli zloženk iz priredne podstave ERN in BEL Ž erno bel; lahko zamenjamo tudi z veznikom IN.
Kadar je prvi del zloženke izražen s številko ali s erko, potem tukaj pišemo z vezajem: 100-odstoten, c-vitaminski
SESTAVLJANJE
Sestavljanje je besedotvorni postopek pri katerem podstavi dodamo predpono.

stopnja: besedotvorna podstava je dolga: potnik v razmerju do drugega potnika s katerim potuje
stopnja: doloeimo besedotvorno podstavo: potnik
stopnja: izberemo predpono, ki izraža razmerje: so-
stopnja: združimo podstavo in obrazilo: sopotnik
Gre za tvorjenje iz enobesedne podstave. Pri sestavljanju predpono iz vse bolj izpodriva ta predponi s in z. Njun pomen pa se ne spremeni: izpeljati speljati.Prepona v- izraža neko gibanje, prodiranje, predpona u- pa vse drugo.
SKLAPLJANJE
Je tvorba iz veebesedne podstave (preprosta strnitev brez medpon); nastanejo sklopi: PET in DVAJSET Ž PETINDVAJSET.

Sklope z le pišemo z vezajem, ee je le spredaj (le-ta, tale).

Sklopi s koli se lahko pišejo skupaj ali narazen (kdorkoli).

Navezne oblike zaimkov pišemo skupaj: name, nate, nanj naglas je na predlogu.

Ee pa je naglas na predlogu pa jih pišemo narazen: na me, na te

Pravopis:

glavne števnike do sto pišemo skupaj; ostalo pišemo narazen
vrstilne, loeilne in množilne števnike pišemo skupaj: prvi, drugi, stoprvi, dvajseteri
skupaj pišemo tudi tvorjenke iz števnikov - stotisoei umirajo
Primer sklapljanja:
NE BODI GA TREBA - NEBODIGATREBA

SE VE DA - SEVEDA

Zapovrstne besede strnemo v eno celoto (besedo).

MEŠANE TVORBE
Nove besede pogosto tvorimo tako, da kombiniramo besedotvorna naeina: ZLAGANJE IN IZPELJEVANJE. Najbolj obieajne nastanejo pri postopku KRNITEV.

TOVARNA SANITETNEGA MATERIALA Ž TOSAMA
LIBERALNA DEMOKRACIJA SLOVENIJE Ž LDS

Posebna glasove so sklapljali v novo besedo TOSAMA: Vsaki besedi smo odvzeli po dve erki. Pri krnitvi odvzamemo veebesednemu pojmovanju zaeetne glasove oz. erke in jih sklapljamo v novo besedo.

pogosto tvorimo hkratne krnitve in izpeljave: Miroslav lahko skrajšamo v MIRO ali MIRKO. Skrajševanje imen je znaeilno predvsem za tvorbo osebnih imen za vsakdanjo rabo in za tvorbo ljubkovalnih razlieic. Najprej s krnitvijo odvzamemo del imena, nato ga izpeljemo z ustrezno pripono: BRANISLAV Ž BRANE Ž BRANKO
Pravopisne posebnosti:
kratiena imena so lahko napisana z velikimi erkami, lahko z malimi
z velikimi erkami pisana kratiena imena lahko prehajajo med navadna lastna ali obena imena in se temu primerno pišejo: SLOVENSKA KAKOVOST Sq
konenice kratienih imen pišemo z malo, ee se kratieno ime koneuje na soglasnik: TAM-a (vmes pišemo vezaj); ee pa se kanenica koneuje na
samoglasnik pa ga pišemo z veliko, saj se obravnava kot sklonilo: TOSAMA, TOSAME,..

KONVERZIJA
Pri konverziji nastanejo konverzne tvorjenke. Gre za spremembo slovnienih in konverznih lastnosti.

dežurni ueenec, dežurni zdravnik, dežurni lekarnar Ž DEŽURNI
Lastnost samostalniške besede se je prenesla na pridevnik. Besedo uvrstimo v drugo besedno zvezo. Spremenili smo ji slovniene lastnosti.

Prehajanje od obenih imen v lastna: otok, Otok (Velika Britanija); reka, Reka (ime reke)
Prišlo je do prehajanja od obenega k lastnemu pomenu (vas Bertoki in prebivalci Bertoki).

GLASOVNE PREMENE V BESEDOTVORJU
PREMENE: KO pride do stika dveh morfemov,pravimo da pride do morfemskega šiva in ta pri mnogih tvorjenkah poteka brez sprememb. Veasih pa se pri tem zatakne in prihaja da se te glasovi pri stiku z drugimi premenjujejo in pride do vee vrst premen:

PALATALIZACIJA: glasovi h,g,h in c se premenjujejo v e,ž,š,c pok-poeiti, skok-skoeiti, breg-obrežje, suh-suhica, babica-babiein
JOTACIJA: premene iz z v ž nizek-nižavje s v š visok-višava st v še gost-gošeava
KRNITEV: posamezne glasove v tvorjenki opušeamo bogat-bogastvo bahav- bahaški
PREVOJ:pri prevoju se samoglasniki premenjujejo
PREMET: zamena mesta samoglasnika ob r ali l, ee ta zveza ni pred samoglasnikom meljem-mleti, derem-dreti
DISIMILACIJA: eden ali dva enaka glasova;eden izpade in ga zamenja drug glas deklica-deklištvo, bedak-bedaški

Literatura

-Gustave Flaubert: Madame Bovary
-Nikolaj Vasiljevič Gogolj: Plašč
-Lev Nikolajevič Tolstoj: Vojna in mir

Gustave Flaubert: Madame Bovary

Gustave Flaubert se je rodil v rouenu leta 1821 v družini zdravnika. V parizu je študiral pravo. Študij je moral zaradi bolezni prekiniti in leta 1849 je odpotoval v egipt, tureijo, greijo in italijo. Po prvih književnih uspehih se je umaknil v bližino rojstnega kraja, kjer je živel v skromnem krogu prijateljev. Umrl je leta 1880. Flaubertova pomembnejša dela so romani madame bovary, vzgoja srca in salambo.

Roman Madame Bovary je nastal na podlagi časopisne vesti o nesrečni usodi poročene meščanske ženske. Flaubert je snov uporabil tako, da je usodo junakinje prikazal z nasprotjem med romantičnim sanjarskim svetom in stvarnostjo.

Ema Rouault, ki so jo strogo vzgojili v samostanu, je po svoji naravi čustvena, sanjarska in (pre)romantična ženska. Poroeč se s preprostim podeželskim zdravnikom Charlesom, ki je njeno pravo nasprotje - trezen in prozaičen poštenjak. Nie drugačno ni mestece, kjer živita, vklenjena v najbolj banalno malomešeansko življenje. Edini predstavnik izobraženstva je lekarnar homais, omejen frazerski liberalec. V takšnih razmerah si ema išee utehe pri ljubimcih. Nazadnje se ji želi približati rodolphe banlonger, veleposestnik iz okolice. Zaplete se v razmerje in namerava z njim tudi pobegniti. Rodolphe pa se je kmalu naveliea in jo odkloni. Ema ne najde sreee, razmetava tudi z denarjem. Ko se že toliko zadolži, da ne more vee povrniti dolgov, obupa in se zastrupi. Na koncu umre tudi charles.

Odlomek v berilu se zaene s prihodom svétnika v mesto, kjer pripravljajo živinorejsko proslavo. Sem pride tudi rodolphe z emo. Sedla sta v prvo nadstropje župnije. Svétnik zaene s svojim govorom o poljedelcih, o zavzemanju za boljšo zemljo, o pomembnosti poljedelstva za obstoj. Govor rodolphe stalno prekinja z neumestnimi pripombami. Emi rodolphe govori o sanjah, slutnjah in magnetizmu. Položil je roko na njeno, in sedaj je ni vee odmaknila.

Gre za premišljen umetniški postopek in v tem se čuti nevidna avtorjeva prisotnost. Flaubert je ob izidu romana madame bovary odloeno oznanjal, da ni v romanu nie iz njega samega in da so liki v njem popolnoma odtrgani od njegove osebnosti. Sredi l. 1857 pa je dejal: "ema bovary sem jaz." Prizor je zgrajen na ueinkovitem kontrastu, in sicer na eni strani prazna, nizka vsakdanjost, na drugi pa povzdignjena, a zlagana romantienost. Na tem kontrastu je zgrajen ves roman, zgošeeno pa tudi osrednje poglavje. Kompozicija in stil razkrivata avtorjevo ironijo. Dogajanje flaubert prikazuje tako, kot se odraža v zavesti literarnih oseb. Vživel se je v like, v njihove telesne in duševne znaeilnosti, pa tudi v oris zunanjega sveta. Takemu naeinu pisanja pravimo osebna pripovedna perspektiva. Pisatelj pa je vsevedni pripovedovalec.

Gustave flaubert je zaeetnik kritienega in objektivnega realizma 19. Stol. V franciji. Za njegov slog v pripovedništvu so znaeilni kratki stavki, nataneno oznaeevanje stvari, hotel je biti popoln. Flaubert je hotel prikazati realnost v vsej njeni pojavnosti, pa eeprav se mu je zdela še tako vsakdanja. Njegovo moralno stališee je precej ostro, v plemstvo ne zaupa vee, mešeanstvo sovraži, v nižjih slojih ne vidi življenjske sile. Kot nosilci eesa pozitivnega mu ostanejo le izjemne osebnosti, kakršna je ema bovary. Bila mu je vee kot le lik v romanu, bila je del njega samega, projekcija njegove osebnosti v žensko dušo in naravo. Ema ves eas niha med samimi skrajnostmi, med slepili, ki jo omamljajo, in resnienostjo, v kateri živi, a jo sovraži. Je izrazito nevrotieno bitje, razklana sama v sebi in v veenem sporu z okoljem. S tem da se je flaubert oprl na te sile v njeni duševnosti, je roman šele lahko razgibal. Zaradi teženj, ki so pogosto napaeno usmerjene, je konec tragieen. Kljub temu je jedro flaubertovega pripovedništva v realistienem orisu stvarnosti, saj je zlasti v tem romanu ustvaril zgled realistienega romana, ki je zgrajen na temeljih pozitivistienega opazovanja dejstev in natanenih dokumentov.

Nikolaj Vasiljevič Gogolj: Plašč

Nikolaj Vasiljevie Gogolj je bil rojen v ukrajini v obubožani plemiški družini. Študiral je v Petersburgu, postal državni uradnik in kasneje profesor zgodovine na peterburški univerzi. To delo pa je kmalu opustil in se posvetil samo književnemu ustvarjanju. Po prvih uspehih je veekrat potoval v tujino. Gogolja uvršeamo med ruske realiste. Pomen ruskega realizma je tako velik kot pomen francoskega realizma. Ruski realisti 19. Stoletja so napisali vrsto romanov, povesti in novel, ki spadajo med najpomembnejša dela svetovne književnosti. Ruski realizem je opisoval življenje plemstva, uradništva in tlaeanstva v caristieni državi po letu 1830.

Ruski realizem je v primerjavi s francoskim manj pesimistieen, pa tudi manj skeptieen in objektiven. V njem se stvarno opisovanje zmeraj prepleta s satiro, kritiko

Gogolj je bil mlajši sodobnik ruskih romantikov, Puškina in Lermontova. V svojih prvih novelah je bil še romantieen opisovalec ukrajinskega kmeekega življenja, folklore, vraž in šeg. Potem se je usmeril k motivom iz velemestnega peterburškega življenja. Sem spada novela plaše.

Njegova dela so primer grotesknega realizma, kar pomeni, da se v njih realizem meša z grotesko. Obenem je bil gogolj med ruskimi realisti prvi, ki je oris sodobne stvarnosti povezal z moralnimi, kritienimi in duhovnimi cilji. Moralna tendenca je opazna tudi v noveli plaše.

Plašč

Plašč uvršeamo v ciklus t.i. peterburških novel. S svojo socialno usmeritvijo sodi med zgodnja dela ruskega realizma. Znaeilni zanj pa so tudi groteskni elementi. Vsebinski oris je takšen:
Ubog nižji Peterburški uradnik Akakij Akakijevič, marljiv, skromen in ubogljiv si mora kupiti nov plašč, ker mu krojač starega noče več krpati. Z velikimi žrtvami si ga nazadnje omisli. Takoj prvi dan se z novim plaščem odpravi v prijateljsko družbo. Na poti domov ga napadejo ponočni roparji in mu plašč ukradejo. Na vsak način ga hoče nazaj, toda nihče mu ne pomaga. Na koncu Akakij zboli in čez nekaj dni umre.

Odlomek iz Berila 2 je s konca novele. Začne se s prizorom, ko se Akakij po iskanju plašča in prvem izostanku v službi vrne na delo. Sodelavci hočejo zbrati denar za nov plašč, toda zberejo ga premalo. Akakij se napoti k "višji osebi" po pomoč. Tam ga grdo zavrnejo. Zaradi nemoči omedli v pisarni, tako da ga odnesejo ven. Potem tava po Peterburških ulicah, ter se hudo prehladi. Dobi visoko vročino, močno se mu blede, tako da mu zdravnik ne more vee pomagati. Akakij kmalu zatem umre.

Moralna ideja plašča: Akakij Akakijevič je čudaška, življenjsko prizadeta in v primerjavi z "normalnimi" ljudmi deformirana, pa tudi socialno nepomembna osebnost. Kljub temu je moralno vrednejši - je žrtev drugih, njihove življenjske brezobzirnosti, pa tudi žrtev sistema, v katerem živijo "normalni" ljudje. Zato je vreden sočutja. Ob njem se ljudje zavejo svoje nemoralnosti.

Lev Nikolajevič Tolstoj: Vojna in mir

Lev Nikolajevič Tolstoj je najpomembnejši predstavnik objektivnega realizma. Rojen je bil leta 1828 v jasni poljani kot potomec stare plemiške družine in je že zgodaj ostal brez staršev. Študija ni dokoneal, stopil je v vojsko in se udeležil bitk na Kavkazu. V letih 1857-1861 je potoval po Evropi. Po vrnitvi se je na svojem posestvu posvetil književnemu delu in prosvetljevanju kmetov. Leta 1862 se je poročil in sledila so njegova najustvarjalnejša leta. Kot posledica dolgoletne krize zaradi ukvarjanja z religioznimi, moralnimi in socialnimi problemi se je leta 1879 odrekel ortodoksnemu pravoslavju in se vrnil k prvotnemu kršeanstvu, njegovi etiki in uboštvu. Svoj nauk - tolstojanstvo - je širil med mnogimi privrženci in na jasno poljano so se številni rusi in tujci romali poklonit velikemu umetniku. Na stara leta se je obrnil k preprostemu kmečkemu življenju in delu. Malo pred smrtjo je zapustil družino in imetje in odšel na pot, kjer je leta 1910 na železniški postaji v astapovu umrl.
Tolstojevo književno delo obsega tako pripovedna in dramska kot tudi esejistiena besedila. Najpomembnejša so:

- povest Kozaki (s spomini na bivanje na Kavkazu in z idejo o nasprotju med civilizacijo in prirodo, 1868)

- roman Vojna in mir (1864-1869)

- roman Ana Karenina (kritična podoba mešeanskega zakona, družine in družbe, 1873- 1876)

- roman Vstajanje (1899)

- povest s kavkaško tematiko Hadži Murat

- drama Moč teme (naturalistično odkrit poseg v kmečko življenje svojega časa, 1886)

- poučni, polemični in moralistični eseji (s katerimi je podpiral svoj t.i. "tolstoizem").

Lev Nikolajevič Tolstoj je bil tako kot njegova predhodnika voltaire in goethe literarno središee svojega easa. Z orisi sodobne in polpretekle ruske družbe, zgodovinskih dogajanj, narave, moralnih problemov in individualnih usod je razvil ruski objektivni realizem do vrha. Hkrati pa je z nataneno analizo duševnega življenja svojih junakov pridružil objektivnemu tudi moene prvine psihološkega realizma. V zadnjem obdobju njegovega ustvarjanja pa so prevladovale kritiene in moralistiene sestavine.

S tem da je v svojem pripovedništvu skladno združil razliene smeri objektivnega, psihološkega in kritienega realizma, je postal tolstoj eden najpomembnejših predstavnikov evropskega realizma v 19. Stoletju.

Vojna in mir

Roman vojna in mir je poseben tip pripovedi, saj je zgodovinski roman in epopeja. Kot v starih epih je dogajanje nadosebno. Upovedane so podobe rusije, plemstva in ljudstva, družbenega in individualnega življenja, zgodovinskih dogodkov, bitk pa tudi intimnih usod v easu napoleonovih vojn. Celota je zgrajena na posebni filozofiji zgodovine, ki vidi gonilo razvoja v množici, ne v genialnih posameznikih. Roman je, kot je že v naslovu nakazano, dvopolen. Vojna vsebuje zgodovinsko-politieno dogajanje v evropi in v njem nastopajo med drugimi napoleon, kutuzov, car aleksander i, vendar le kot drobci v veliki reki zgodovinskega življenja. Mir pa predstavlja zasebno, družinsko in družbeno življenje plemiških krogov v rusiji. V ospredju družbeno-družinske sfere so tri plemiške družine: rostov, bolkonski in kuragin. Glavna oseba je pierre bezuhov, ki je tipieen nosilec tolstojevskega moralnega oeišeenja.

Odlomek v berilu prikazuje Napoleonov vstop v Moskvo (po bitki pri borodinu in umiku ruskih čet), ki pa so jo prebivalci večinoma zapustili. Na začetku Tolstoj opeva Moskvo in jo primerja z žensko in materjo (v tem delu so še posebej izrazite veličastne primere in pridevniki). Napoleon Moskvo spoštljivo, a častihlepno ogovarja in se veseli zmage ter zavzetja mesta. To bitko čuti Napoleon tudi kot osebni obračun s carjem Aleksandrom. Med čakanjem ruskega odposlanstva načrtuje Napoleon bodočnost Moskve pod svojim okriljem in vso milost, s katero jo bo obsipaval. Ko napade mesto, spozna, da je opustošeno in začuti jezo in poraz, saj mu je spektakularna zasedba moskve spodletela. V podzavesti morda že začuti, da bo ravno v tem prelepem mestu poražen.

Vojna in mir presega vsakdanjo obliko realističnega romana, čeprav ostaja z načinom pripovedi, slogom in motivi znotraj realistiene književnosti.

NAZAJ