BARAGA Friderik Irenej (Mala vas pri Drobniču, 29.6.1797 – Marquette, Michigan, ZDA, 19.1.1868), misijonar in jezikoslovec. Po študiju prava na Dunajski univerzi (1816-21) je stopil v ljubljansko semenišče in bil 1823 posvečen za duhovnika. Bil je kaplan v Šmartinu pri Kranju (1824-28) in Metliki (1828-30). Natoje odšel v Ameriko in bil misijonar med severnoameriškimi Indijanci in kasneje vse številnejšimi belci v Arbre Crochu, Grand Riverju, La Pointu in L'Ansu. Leta 1853 je bil posvečen za škofa s sedežem v Sault Sainte Marie, od 1866 dalje v Marquettu.
Močno je vplival na razvoj verskega življenja med Slovenci v 19.st., v Ameriki pa se je uveljavil kot eden največjih misijonarjev 19.st. Med misijonarjenjem (1831-68) je pookristjanil večino Indijancev rodu Otava in Očipva (Ćipeva), hkrati pa poskrbel tudi za njihov duhovni ni gmotni napredek. Po zgledu paragvajskih jezuitov je gradil za Indijance redukcije, jih učil brati in pisati, navajal k delavnosti in abstinenci, jim omogočil, da so se izučili različnih obrti in se kulturno ter gospodarsko razvili.
BIBL.: Dušna paša, Lj 1830; Premišljevanje štirih poslednjih reči, Lj 1837; Zlate jabelka, Lj 1844; Nebeške rože, Lj 1846; A theoretical and practical Grammer of the Otchipwe Language, Detroit 1850; Katolik enamiad, Detroit 1850; A. Dictionary of the Otchipwe Language explained in English, Cincinnati 1853.
BEVK Jani: Rodil se je leta 1961. Sodi v mlajšo generacijo Metličanov, ki objavljajo svoje pesmi v Sodobnosti. Skupaj z Rudolfom Vlašičem je objavil tri zvezke Halucinacij. Samostojno pa je izdal še dve pesniški zbirki Potopljeno sonce in Izza upa. DULAR Jože(Vavta vas, 24.2.1915), pesnik, pisatelj in urednik. Leta 1941 je končal slavistiko, romanistiko in primerjalno književnost v Ljubljani. Sprva je deloval v založništvu kot prof., nato je bil direktor Belokranjskega muzeja v Metliki. V svojem pesništvu nadaljuje novo romantiko (Zveste menjave, 1941; Trepetajoča luč, 1945), v prozi pa realistično upodablja predvsem Dolenjsko (Ljudje ob Krji, 1943; Krka umira, 1943; Krka pa teče naprej, 1983). Ob svojem literarnem delu je tudi pomembni kulturni organizator in častni član Slavističnega društva v Ljubljani. GANGL Alojzij (Metlika, 8.6.1859 – Praga, 2.10.1935), kipar. Rezbarstva se je učil v delavnicah Jerneja Jereba v Metliki in Karla Poglajena v Šentupertu (Trebnje). Leta 1884 je delal pri J. Gschielu v Gradcu in hkrati obiskoval večerno obrtno šolo. S podporo deželnega odbora in F. Šukljeta je 1885-87 študiral na dunajski akademiji in eno leto v specialki pri K. Zumbuschu. Preživljal se je z naročili iz Slovenije. Leta 1892 je zbolel in se zdravil v Ljubljani, 1894 je tu prevzel pouk kiparstva na umetnoobrtni šoli in s prekinitvami zaradi bolezni poučeval do 1905, 1910-11 pa na obrtni šoli v Splitu. Med 1.sv.v. je živel na Dunaju, od 1917 v Pragi. Večji zbirki Ganglovih del hranita Narodna galerija v Ljubljani in Belokranjski Muzej v Metliki. Zaradi nadarjenosti in znanja je Gangl edini med pionirji slov. kiparske obnove lahko sprejel in realiziral naročilo za prvi slov. nacionalni javno spomenik - Spomenik Valentina Vodnika (1887-89) – in pozneja za Spomenik Janeza Vajkarda Valvasorja (1894-1903), oba v Ljubljani. Ustvarjal je tudi ahitekturno plastiko: 1890-92 je naredil kipa Veseloigra in Žaloigra ter skupino Genij, Opera on Drama za novo Deželno gledališče (zdaj Opera) v Ljubljani. Ta dela v neobaročnem slogu pomenijo uresničitev historičnega programa 19.st., z njimi pa je Gangl postavil tudi visoka kakovostna merila. Preostalo kiparsko dediščino obsegajo študije za alegorije, žanrske figure,nagrobna in sakralna plastika ter še posebej kvalitetni portreti, ki se prek neobaročnega sloga in akademskega realizma približujejo slikovitejši modealaciji v tradiciji J.B. Carpeauxa in A. Rodina.
GANGL Engelbert
(Metlika, 12.11.1873 – 25.2.1950), književnik in posvetni delavec. Leta
1892 je končal učiteljišče v Ljubljani in 1902 študij pedagogike na Dunaju.
Poučeval je v Budanjah, Ljubljani, Idriji in Trstu; 1919 se je preselil
v Ljubljano in postal višji šolski nadzornik. Kot pesnik (Iz luči in teme,
1897; Moje obzorje , 1914) se je zgledoval
po J. Cimpermanu in J. Stritarju. Njegove zgodnje drame so slabo motivirani,
naivno in pretirano melodramični posnetki evropskih naturalističnih vzorov
(Sin, 1899; Sad greha, 1901), v kasnejših igrah je manj pretiravanja (Dolina
solz, 1920; Sfinga, 1922). Pisal je
tudi povesti (Veliki trgovec, 1902; Mare, LZ, 1905) in kratko prozo (Beli
rojaki, 1911). Pomembnejši je kot mladinski pisatelj (Zbrani spisi za mladino
I-VII, 1909-23). Ustanovil je in 1900-29 urejal mladiski list Zvonček.
Bil je organizator slov. in jsl. Učiteljstva,
1904-24 urednik Učiteljskega tovariša in pobudnik ustanovitve Učiteljske
tiskarne (1906). Delal je v sokolskih društvih, bil od 1918 v vodstvih
slov. on jsl. Sokolske zveze; so 2.sv.v. je objavljal v sokolskem tisku
članke in domoljubne pesmi (Mladi sokolski rod, 1933).
JARC Miran (Črnomelj, 7.7.1900 – Pugled pri Starem Logu, 24.8.1942), pesnik, pisatelj in dramatik. Študiral je slavistiko v Zagrebu in Ljubljani (1918-22). Služboval je kot bančni urednik v Ljubljani; kot avtor, igralev, violinist in vodja je sodeloval v Slovenskem marionetnem gledališču M. Klemenčiča. Leta 1942 se je pridružil partizanom in prišel v Kočevski Rog; padel je med roško ofenzivo.
Pisati je začel v dijaških letih v umetniško razgibanem Novem mestu (A. Podbevšek, B. Jakac). Kot dijak se je oklenil antropozofije, spoznal budizem in se potem odločil za krščanstvo. Prvo pesem je objavil 1918 v Ljubljanskem zvonu, nato je sodeloval v številnih revijah, največ v Ljubljanskem zvonu in Domu in svetu. Ekspresionistično zbirko Skrivnostni roman je imel pripravljeno že 1920, v spremenjeni in dopolnjeni obliki je izšla 1927 v samozaložbi z naslovom Človek in noč. Zbirka velja za eno od glavnih del slov. ekspresionistične poezije. V njej razglablja o povezovanju človeka, zemlje in vesolja, izpoveduje kozmično grozo in bojazen pred katastrofo, občuti lastno nemoč in hrepeni po rešitvi. Tudi v pesmih v prozi (Bog in pustolovec, Slovenski narod, 1922; Pierrot in smrt, prav tam, 1924) govori o razklanosti človeka. Vsebinska disharmonija je skladna s formalno disharmonijo ritma. Zbirka Novembrske pesmi ohranja nekaj izraznih posebnosti ekspresionizma, vsebinsko in problemsko temelji na socialnih in družbenih vprašanjih kriznega časa tridesetih let. V Liriki razodeva poleg intimističnih izpovedi slutnjo vojne in domovinsko čustvo (cikel Slovenski soneti). Za Jarčevo razmišljanje in občutje razklanosti so značilne ekspresionistične igre: enodejanka Izgon iz raja (LZ, 1922), Ognjeni zmaj (DS, 1923) in nedokončan Vergerij (LZ, 1927, 1929; DS, 1932); v teh so v ospredju kontrasti med individualnem in kolektivnim, duhovnim in tvarnim, moškim in žensko, kontemplacijo in akcijo. Ti elementi se pojavljajo tudi ponekod v prozi. Najpomembnejši je roman Novo mesto z avtobiografskimi potezami in podobo srednješolskega rodu, iščočega v času 1.sv.v.mimo tradicije in meščanske ustaljenosti. Potopis Odmevi rdeče zemlje I-II (1932) je nastal po pismih B. Jakca. Jarc je napisal več lutkovnih iger (Razbojnik Motoz, 1925; Kraljevoč Tugomil, 1926). Bil je pomemben književni kritik (med prvimi pri nas je pisal o F. Kafki, M. Proustu, D.H. Lawrencu idr.) in tudi prevajalec.
KOŽELJ Jože (Metlika, 25.3.1931), arhitekt. Diplomiral je 1958 na oddelku za arhitekturo FAGG v Ljubljani in doktoriral 1977 v Skopju. Sodeloval je v arhitekturnem biroju H. Schmidta na Dunaju in v projektni skupini E. Ravnikarja za gradnjo Trga revolucije v Ljubljani. Od 1960 dela na FAGG v Ljubljani, od 1978 kot izredni in od 1984 kot redni prof., od 1989 je dekan. Leta 1989 je prejel zlato plaketo ljubljanske univerze. Uveljavil se je z vrsto javnih in stanovanjskih stavb v Ljubljani: trgovsko-poslovna stavba Agroprogresa (1967, nadzidava 1988-89), poslovno-parkirna hiša ob Miklošičevi cesti (1971-73), Ekonomska fakulteta (1973-75), študentski domovi za Bežigradom in Rožni dolini ter trgovsko-stanovanjska hiša v Igriški ulici (1981-83).
KRAKAR Lojze (Semič, 21.2.1926), pesnik, prevajalec, esejist in literarni zgodovinar. Kot gimnazijec je bil leta 1943 zaprt; bil je v it. zaporih (Koper, Perugia) in nato v nem. taboriščih (Dachau, Buchenwald). Diplomiral je 1954 iz slavistike na FF v Ljubljani, bil je urednik pri Tovarišu, Cicibanu, pri RTV Ljubljana in Cankarjevi založbi. Leta 1959/60 je študiral polonistiko na varšavski univerzi, 1965/75 je delal na univerzi v Frankfurtu; tu je 1970 doktoriral (Goethe in Slovenien, München 1970). Od 1976 je bil prof. za slov, jezik in književnost naFF v Zadru.Objavljati je začel 1946 v Mladinski reviji. V prvi zbirki V vzponu mladosti prevladujeta taborišča in graditeljska tematika, ki se kljub osebni noti včasih ujemata s poetiko socialističnega realizma. Knjiga Cvet pelina pomeni prehod v osebno tematiko in v skeptično, tudi disonantno razmerje do sveta. Iz kriznega položaja vodi ena pot v aktualno satiro, druga v meditacijo. Od retoričnega se premakne v realistično drastiko ali v simbolizirano abstrakcijo. V zbirki Med iskalci biserov pride do notranje zbranosti in slogovne izčiščenosti. V središču je sizifovsko iskanje in izgubljanje idealitete (“bisera”) v svetu, v katerem zmagujejo uničevalne sile. Problem je sodobno izostren, vendar navezan na tradicijo simbolizma in humanizma pa tudi oblikovno stroge verzne kulture. Zbirki Noč, daljša od upanja (1966) in Vdanost (1970) kažeta nadaljnjo pot Krakarevega duhovnega nomadstva med porazi in vzponi; vmes objavi izbora Umrite, mrtvi in Krik. Spopad med voljo in obupom traja še naprej in se pod pritiski sodobne dehumanizacije večkrat izteka v resignirano vdanost ali pa satiro (Predlogi). Vendar teče glavna črta Krakarjevega pesnjenja še naprej v lirsko meditacijo. V zbirkah Nekje tam čisto na robu in Sporočilo se položajem poraženosti pridružijo poskusi vračanja k tradicionalnim vrednotam, k starodavnemu etosu in naravi (h “kmetiji v sebi”); to se kaže tudi v vračanju k preprosti besedi. V zbirki Romanje v Kelmorajn opisuje pomiritveno romanje v poduhovljeno naravo, prečiščeno v jeziku osebnega simbolizma. Toda Klinopisi z znamenji grozljive arhaike spet razdrejo mirna stanja sredi poetične metafizike in odprejo nova razglasja. Najsvetlejša stran Krakerjevega pesništva se je pokazala v zbirki za otroke Sonce v knjigi (1962).
Obsežno njegovo prevajalsko delo, predvsem iz polj.; najvidnejši sta antologiji Poljska lirika dvajsetega stoletja (1963) in Sodobna mongolska lirika (1979). Napisal je več literarno zgodovinskih razprav in esejev (J.W.Goethe, M.J.Lermontov, J.Kochanowski, mongolski pesnik B.Javuhulan, slov. avtorji 19.st.) ter jih izdal v Prepletanjih. V knjigi Od tod so bežale še ptice je zbral dokumente iz nacističnih koncentracijskih taborišč. Leta 1977 je dobil Prešernovo nagrado.
ŠTRAJN Darko:
Rojen je bil v Titovem Velesu leta 1949. Mlada leta je preživel v Črnomlji
in obiskoval Gimnazijo. Diplomiral je na filozofski fakulteti v Ljubljani
in tam tudi doktoriral iz filozofije. Delal je v uredništvih Mladine, Problemov
in Časopisa za kritiko znanosti. Danes je v Ljubljani predstojnik Pedagoškega
inštituta pri ljubljanski univerzi.
Obenem je na filozofski fakulteti docent za marksologijo in teorijo medijev
v množični kulturi.Število njegovih člankov in razprav gre na stotine (v
Tribuni, Problemih, Ekranu, Athroposu, Mladini in drugod). Leta 1987 je
izšla njegova knjiga Subjekt svobode
(o fichtejevskem subjektu), sodeloval pa je tudi v delu Pričevanja študentske
pomladi (1986).
ŠUTEJ Josip:
V Vinici se je leta 1920 rodil Josip Šutej, operni pevec. V Zagrebu je
študiral agronomijo in pravo, zasebno pa tudi petje. Prvič je javno nastopil
leta 1944 v Osijeku in bil v naslednjih letih lirski tenorist v zagrebški
operi. Nekaj časa je pel na Reki, nato pa spet v Zagrebu, kjer živi v pokoju
še danes.
TOMIČ Violeta:
Metličanka rojena leta 1963 v Sarajevu. Odločila se je za igralstvo. V
Ljubljani je diplomirala na igralski akademiji, na oddelku za dramsko igro.
Svojo prvo vlogo je odigrala kot Jacinta v Cankarjevem Pohujšanju v dolini
šentflorjanski. Danes je članica Mestnega gledališča ljubljanskega.
VRŠČAJ Jože:
V Črnomlju in Ljubljani dela kipar Jože Vrščaj rojen leta 1950. Diplomiral
je na ljubljanski akademiji za likovno umetnost. Ustvarja predvsem v pleksi
steklu, kjer z barvo in lepljenjem posameznih ploskev dosega rahlo zamegljenost,
hkrati pa izredno plastičnost. Za te stvaritve je prejel vrsto priznanj
in nagrad. Njegovo delo je tudi spomenik Viniški republiki v Vinici.
ŽABKAR Lojze:
V
Črnomlju je dolga leta živel duhovnik križniškega reda Lojze Žabkar, rojen
v Mikotah pri Raki (1910-1983). V mladosti pa vse do konca življenja je
po malem pisal poezijo in prozo. Medvojna leta je preživel v Črnomlju in
takrat tudi poučeval na partizanski gimnaziji. Mnoga pretresljiva doživetja
tistega časa je kasneje občutno predstavil v svoji edini pesniški zbirki
Brevir moj v travi (1981).
ŽAGAR Janez Mihael:
Rodil se je v Damlu v 18. stoletju (1732-1813), bil je doktor medicine,
fizik okrožja Jihlava na Moravskem, medicinski pisec, nozološki sistematik
in član nemške akademije Naturae Curiosorum. Napisal je več medicinskih
in drugih knjig v nemščini in latinščini. Umrl je v Pragi, kjer je tudi
pokopan.
ŽUPANČIČ
Oton: Pesnik, dramatik, prevajalec Oton Župančič (Vinica pri Črnomlju,
23.1.1878 – Ljubljana, 1.6.1949) je hkrati s Cankarjem izdal svojo prvo
pesniško zbirko Čaša opojnosti (1899). Penil je pod vplivom evropskih slovstvenih
smeri (impresionizma, simbolizma) in si postopoma izoblikoval svoj pesniški
slog. Njegove pesmi so ljubezenske, domovinske, socialne, življenjskoizpovedne
itd. Po prvi je objavil še zbirke Čez plan, Samogovori, V zarje
Vidove in (po drugi svetovni vojni) Zimzelen pod snegom. Precej je napisal
za mlajši rod, zlasti so priljubljene pesmi o Cicibanu (pesniške zbirke:
Pisanice, Lahkih nog naokrog, Sto ugank, Ciciban in še kaj). Slovensko
dramatiko jo obogatil s tragedijo Veronika Deseniška, poleg tega je veliko
prevajal, zlasti Shakespeara.
Bil je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti Novem mestu in Ljubljani, na Dunaju pa je študiral zgodovino in zemljepis. Veliko je potoval po zahodni Evropi, bil je domači učitelj v Nemčiji; po vrnitvi v Ljubljano je bil nekaj časa dramaturg, po Aškerčevi smrti pa mestni arhivar. Po 1. sv. v. je postal dramaturg SNG in nato upravnik. Med 2. sv. v. je precej bolan na okupiranem ozemlju (v Ljubljani) spremljal boj za slovensko in vsesplošno oblast ter ob tem spesnil prenekatero pesem, s katero je izrazil sočutje, svojo bolečino ob trpljenju ljudi..
