Zgodovina

Kulturna
dediščina
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

Belokranjski kraški ravnik je skop s tekočo vodo, saj prevladujejo podzemni tokovi. Na površju so tako le večji vodotoki, med katerimi na ozemlju krajinskega parka izstopa Lahinja, ki je edina oblikovala širše porečje. Vendar pa v nasprotju z ostalo Belo krajino v Krajinskem parku Lahinja najdemo veliko tekoče vode, ki pokrajini daje pestrost.
Kraški izviri in studenci zaradi razmeroma stalnih razmer naseljujejo sicer maloštevilno, vendar raznolike živalske vrste, med katerimi najdemo ob visoki vodi tudi jamske živali (npr. črnega močerila, ki je podvrsta človeške ribice). Domačini so znali ceniti še tako skromne vodne vire, zato so mnogi izviri urejeni in dostopni.
Topli izviri so prisotni ob manjših lokalnih prelomnicah ob strugah vodotokov. Temperatura njihove vode znaša okoli 18-19°C, pogosto pa se v vrhnjih plasteh meša s hladnejšimi vodami. Eden večjih je Topličica.
Reka Lahinja izvira pod vasjo Knežina. V povirnem delu struge je reka plitva, strmec minimalen, zvijuganost pa izrazita. Reka nudi življenjski prostor mnogim živalskim in rastlinskim vrstam. Med ribami najpogosteje najdemo pripadnike družine krapovcev (klen, rdečeoka, platinica, zelenika in podust. Med plenilci je najpomembnejša ščuka, ribiči pa vnesli tudi druge za ribolov pomembne vrste.
Nerajčica je prvi večji pritok Lahinje in prihaja na dan kot močan kraški izvir Okno. Bregove Lahinje in Nerajščice porašča bujna vegetacija. Prevladujejo različne vrbe in črna jelša.

Kraški pojavi

Med kraškimi pojavi v Krajinskem parku Lahinji zaslužijo posebno mesto jame Pečina, Pečina (pri mlinu) in Djud ter vrtača Glušenka.
Jama Pečina se odpira v strmem bregu na višini reke, zato je skorajda v celoti zalita in je brez potapljaške opreme ni mogoče raziskati. Radovedni obiskovalci pa lahko vseeno pokukajo skozi razpoko in občudujejo jezerce. Zgodba pravi, da je v jamo hudič skril ukradeni zvon z bližnje cerkve, menda pa se še danes kdaj pa kdaj zasliši oddaljeno zvonjenje. Dobrih sto metrov niže najdemo drugo jamo, Pečino pri mlinu, iz katere je nekdaj v Lahinjo pritekala podzemna voda. Izvir se je prestavil niže in za sabo pustil deset metrov dolg rov. Po ljudskem izročilu je bila jama nekoč daljša in je vodila do slab kilometer oddaljenega Metinega gradu pri Brdarcih (ki je danes v ruševinah) in so se po njej med turškimi obleganji reševali prebivalci gradu Pusti Gradac.
Jama Djud je edina "prava" jama v krajinskem parku. Znana je tudi pod imeni Džut, Zjot in Zjut, omeniti pa velja, da je v Beli krajini še vrsta jam, ki se prav tako imenujejo zjut ali džut. Te jame so običajno vodoravne  s širokim (zjot) vhodom. Jama Djud je značilna vodna jama, ki jo je izoblikoval podzemni tok, ki kot podzemska voda prihaja na dan v izviru Stepanjec.
Pri obisku jame se moramo v vhodne delu plaziti po nizkem rovu, ki se spusti do plitvega sifonskega prehoda (sifon: z vodo do stropa zalit del rova, kraške jame). Vodna gladina je le nekaj decimetrov oddaljena od stropa, včasih pa je sifon celo popolnoma zalit. Kmalu se rov spet dvigne in pripelje v osrednji del jame, daljšo podzemno dvorano. Dvorana se na koncu zoži v ozek rov, po katerem se je moč splaziti do ozkega vodnega rova, ki pa je popolnoma zalit. S primerno opremo lahko nadaljujemo pot še kakšnih 12 metrov, potem pa se rov konča.
V bližini jame Djud najdemo udorno vrtačo Glušenko, ki prihaja v stik s podzemno vodo. Z roba široke vrtače se vidi dno z vodnim očesom dolgim okoli pet metrov. V vodi je mogoče opaziti celo nekaj rib.

Luge in mlake

Posebnost Krajinskega parka Lahinje so pestre močvirne združbe.
Lahinjske luge so nastale v depresiji tik pod izvirom Lahinje. Njihovo dno je uravnano in v celoti zamočvirjeno.
Nerajske luge se nahajajo pod sotočjem Lahinje in Nerajščice in so nastale ob nekdanjem rečnem okljuku.
V lugah (večjih močvirjih in mokrotnih travnikih) najdemo šaše (travam podobne rastline), ločje, razne zlatice, navadni trst, praprot in šipek.
Mlaka je manjši močvirski biotop, ki se je oblikoval v manjši glineni depresiji. Njegov nastanek je omogočilo zaostajanje vode, zaradi česar gladina niha, voda pa se večkrat steka čez rob. Močvirno rastje, ki tu uspeva je pravi raj za mnoge živalske vrste. Najdemo mnoge žabe, krastačo in menda lahko najdemo celo želvo močvirsko sklednico. V krajinskem parku živijo mnoge ptice, med njimi raca mlakarica, siva čaplja, pisani vodomec, mali slavec in siva pastirica.