ČREVESNI KATAR

Črevesni katar je pogosto povezan z želodčnim katarjem. Najbolj značilen znak je driska. To je posledica pospešenega gibanja črevesa, povečanega izločanja iz vnete črevesne sluznice in zmanjšane sposobnosti za sprejemanje tekočin in v njih raztopljene snovi iz črevesa v telo. Vsaka driska ni znak črevesnega katarja, saj poznamo še druge vzroke, naprimer živčne, čezmerno delovanje ščitnice, alergije, infekcije in še marsikaj. Drisko pri črevesnem katarju je smiselen in koristen obrambni ukrep organizma, zato je ne poskušamo zmeraj preprečiti že na začetku, pač pa se postimo, pijemo čaj, uporabljamo toplotno in šele počasi in postopoma začenjamo jesti. Začnemo s tekočo, kašasto hrano, z nje pa pridemo na trdo. Pri otrocih in odraslih se je za zdravljenje črevesnega katarja dobro uveljavila jabolčna dieta. Dnevno pojemo po 1,5 kg naribanih svežih jabolk po majhnih obrokih ali pa ustrezno količino banan. Poleg jabolk ali banan smemo uživati samo še nesladkan čaj poprove mete. Vsaka druga hrana lahko uspeh zdravljenja ogrozi. Ko so škodljive snovi iz črevesa odstranjene, je driska svoje koristno delo opravila in jo je treba ustaviti. Pri tem si lahko pomagamo z nekaterimi zdravilnimi rastlinami: Večina zdravilnih rastlin, ki jih uporabljamo zoper driske, vsebujejo čreslovine. Te čreslovine sluznico skrčijo, s tem pa se zmanjša izločanje sokov in črevo zapre. Za ta namen sta najbolj cenjeni srčna moč in gosja trava.


CELIAKIJA

Pri tej bolezni poškoduje sluznico tankega črevesa beljakovino, ki jo najdemo v pšenici, rži in drugih žitaricah. Celiakija se navadno pojavi v zgodnjem otroštvu, lahko pa prizadane tudi odrasle. Znaki bolezni so: obilno blato, driska, hujšanje, občutek napetosti v trebuhu in utrujenost. Pri odraslih se pojavi tudi depresija, neplodnost, spremembe na koži, ustne razjede in zaprtje. Bolezen je pogosto dedna, lahko pa se razvije tudi po napadu gastroenteritisa (vnetje črevesne in želodčne sluznice). Pri bolniku lahko opazimo tudi zastoj pri rasti v višino in ima hipervitoninozo (predvsem v maščobah topnih vitaminov A, D, E in K). Bolnik s celiakijo ima tudi bolj ali manj izražene psihične spremembe. Te spremembe se izražajo v njegovi razdražljivosti, neprilagodljivosti, torej v njegovem negativističnem vedenju. Edina in uspešna terapija pri celiakiji je specifična brezglutenska dieta. Včasih je treba iz celiakijske diete izločiti tudi kravje mleko in navadne maščobe. Namesto kravjega mleka dajemo sojino mleko, namesto navadnih naravnih maščob pa maščobe s srednje dolgimi verigami maščobnih kislin oziroma MCT olja.
Ko zdravnik ugotovi celiakijo mora bolnik do konca življenja uživati hrano brez glutena in vitaminske dodatke.

KRONIČNO VNETE ČREVESNE BOLEZNI

Kronično vneta črevesna bolezen, je bolezen prebavil, ki jo delimo v dve skupini: · Kronični nespecifični ulcerativni kolitis · Crohnova bolezen
a) Ulcerativni kolitis Je nespecifična bolezen, zanjo je značilno blato, v katerem so velike količine sluzi, gnoja in krvi. Prava oblika bolezni prizadane samo debelo črevo, le redko kakšen centimeter zadnjega dela tankega črevesja. Vedno je prizadeta danka, bolezen pa v različne stopnje prizadane preostale dele debelega črevesa, v najhujšem primeru celotni del debelega črevesa. Za to boleznijo najpogosteje zbolevajo mladi med 20. in 25. letom. V spodnjem delu trebuha se navadno pojavljajo rahli, krčim podobne bolečine. Poleg tega bolnik nima teka, ima pa vročino in občutek splošne obolelosti, izgublja telesno težo in sposobnost za delo. Nevarna zapleta bolezni sta: onemijo zaradi izgube krvi in prehajanje taksinov iz črevesa v krvni obtok. Bolezen lahko vodi v rakovo obolenje črevesa. Pri tej bolezni je treba počivati v postelji in uživati z vitamini obogateno dietno hrano. Vsebovati ne sme mleko, mlečnih izdelkov in pšenice. Dovoljeni pa so riž, oves in ječmenova sluz. Potem je treba počasi začeti z naravno polnovredno hrano. Če je potrebno, predpiše zdravnik tudi zdravila. Navadno predpiše ustrezno dieto in steroidna zdravila, ki zmanjšujejo vnetje. Včasih je potrebno introvenozno hranjenje ali post, da si črevo odpočije. Operativna odstranitev prizadetega dela debelega črevesa je ukrep v skrajni sili. Težave blažijo in pomagajo zdraviti topli obkladki na trebuh, senena vreča na trebuh in križ.
b) Crohnova bolezen Je kronična vneta bolezen prebavnega traka, ki najpogosteje prizadane končni del tankega črevesa, vendar pa bolezenski proces lahko zajame tudi celo prebavno cev od ust do zadnjila.. crohnova bolezen je ena od dveh oblik vnete bolezni črevesa. Prvič je bila omenjena leta 1932. Ta bolezen postaja na Zahodu vse pogostejša; največkrat so prizadete osebe med 5. in 35. letom. Za bolezen je značilno, da se menjavajo zdravi deli sluznice prebavne cevi z vnetimi deli, rane, ki nastajajo, so globoke in se celijo z brazgotinaami, ki zaužijejo prizadeto črevesno cev. Bolezen povzroča krčevite bolečine, napenjanje, pomankanje vitaminov in mineralov, bolnik je slaboten in hujša. V najhujših primerih se črevesne stene močno zadebelijo in povzročajo zaporo. Vnetje lahko prizadane tudi sklepe, kožo in oči. Crohnova bolezen je verjetno avtoimenska reakcija, pri kateri telo v boju proti okužbi napade svoja lastna tkiva, lahko pa je tudi odgovor telesa na stres ali neznane dejavnike okolja. Povezujejo jo tudi s cepivom proti ošpicam in preobčutljivosti na hrano. Vzrok bolezni je lahko tudi genetski, saj se pogosto pojavlja v družinah. Okužbo in vnete spremembe zdravimo z antibiotiki in kortikosteroidi. V hujših primerih je treba prizadeto tkivo operativno odstaniti. Zdravljenje se osredotoča na čiščenje črevesja ter dieto s sokovi, ki naj jo postopoma nadgrajuje dieta z živili, bogatimi s topnimi vlakninami (najdemo jih v svežem in suhem sadju in zeleni listnati zelenjavi). Koristni so tudi dodatki vitaminov, rdninskih snovi in prebavnih encimov. Po podatkih britanske bolnišnice Addenbrooke v Eambridgeu je več kot 50 odstotkov pacientov s Crohnovo boleznijo pomagala zdravniško nadzorovana metodo izključevanja osumljenih živil iz prehrane. Najpogostejši krivci so mlečni in žitni izdelki. Posebno nevarna je bakterija, ki ostane v mleku tudi po posterizaciji, zato je treba iz jedilnika mleko popolnoma izločiti.


VRENJE IN GNITJE V ČREVESJU

Vrenje in gnitje sta poleg zaprtja najpogostejša vzroka samozastrupitve. Ta se na zunaj lahko pokaže prav različno: omotica, hitra utrujenost, nespečnost, obolenje živcev, tiščanje v glavi, glavobol, prebavne motnje in še v številnih drugih pojavih. Vrenje nastane zaradi nezadostne razgradnje zaužitih sladkorjev in drugih ogljikovih hitratov. Nezadostna razgradnja pa je posledica splošne prebavne slabosti, to pa je neredko posledica podedovane manjvrednosti prebavnih organov. Lahko je nezadostna razgradnja tudi posledica preveč zaužitih ogljikovih hidratov, kot na primer pri prehodu na surovo hrano ali uživanje pokvarjenega kruha, zelenjave, sadja piva, mašta, ki vre in drugega. Posledica vrenja ogljikovih hidratov v črevesju sta slabost in bruhanje, bolečina v trebuhu, močno napenjanje in morebitna driska. Prekomerno gnitje v črevesju je posledica nepravilnega razgrajevanja beljakovin. Ta motnja se navadno začne s tem, da zaužijemo preveč beljakovin (predusem mesa, jajc in sira), teh pa prebavni sokovi ne morejo razgraditi brez ostanka in jih spremeniti v snovi, ustrezne za telo. Motnje pa lahko povzročajo tudi prevelike količine prebavnih sokov, ki imajo že sami po sebi veliko beljakovin; to se dogaja zaradi neprimerne prehrane. Ta preobilica prebavnih sokov je potem osnova za gnitje. Snovi, ki povzročajo izločanje prevelikih količin prebavnih sokov, so med drugimi: preveč začimb, pikantne pečenkine omake in pikantni siri, mnoge prekajene jedi, pa tudi številna nasladila in zdravila. Pri gnitju beljakovin v črevesju se pojavljajo v bistvu enake težave kot pri vrenju, vendar so prav presnovki beljakovin tisti, ki polagoma vodijo v samozastrupljanje organizma. Kadar gre za gnitje beljakovin v črevesju, blato zelo neprijetno zaudarja. Tega neprijetnega pojava se najzanesljiveje obvarujemo z razumnim, naravnim življenjem in predusem s pravilno in naravno hrano, ki naj obsega zmerne količine beljakovin. Potrebno pa je tudi paziti na redno dnevno iztrebljenje. Vnetje in gnitje v črevesju najbolj uspešno zdravimo z večdnevnim postom, pri tem pijemo samo zeliščne sokove ali čaje, ki delujejo, ki delujejo proti gnitju. Tako prihajajo v poštev: sok česna, čebule in brina, izmed zeliščnih čajev pa čaj janeža in kumine. Strupene snovi pa vežejo tudi živalsko oglje, bela glina in zdravilna zemlja in jih delajo neškodljive. Poleg tega pa je treba vzpodbuditi iztrebljenje in poskrbeti za temeljito izpraznjevanje črevesa. To najlepše dosežemo s klistirji; tem dodoajamo zvorke kamilce, ki preprečujejo gnitje. Neprenehoma je treba skrbeti tudi za ustrezno sestavljeno hrano, v njej naj bodo pravilne količine in vrste ogljikovih hidratov ter beljakovin.