Brestanica (Reichenburg) in njegova zgodovina

Brestanica , ki jo odlikuje slikovita geografska lega v ozki dolini med grajsko vzpetino in Mohorjevim hribom, po kateri se je njeno zaledje, segajoce do obronkov Bohorja, od nekdaj povezovala s savsko dolino in sirsim slovenskim prostorom, skriva v sebi bogato zgodovino.  Omembe  kraja segajo v leto 895, vendar se je razvoj Brestanice zacel ze veliko prej, saj so našli tri milne kamne, ki dokazujejo obstoj rimljanske magistralke med mestoma Celeia (Celje) in Neviodunum (danes Drnovo pri Krskem). Prvi miljnik je iz let vladavine cesarja Maksimina Traksa, nastal je v letih 235-238. Drugi miljnik je ima posebno vrednost, saj je miljnikov iz tega obdobja zelo malo. Pripada pa casu od 1. maja 305, ko sta Sever in Maksiminus Daza dobila cesarsko cast, do 25. julija 306, ko je umrl Konstancij Klor in je bil Severus imenovan za Avgusta. Tretji miljnik so postavili za casa vladanja M. Avrelija Klavdija ter ga lahko podrobneje casovno uvrstimo v leto 268, se pravi v prvo leto njegove vladavine.
  Trdnjava Reichenburg izvira po vsej verjetnosti iz casa bolgarskih vdorov ob Dravi in Savi (827-829). Vzhodnofrankovski kralj je zelel proti koncu 9. stoletja ojacati obrambo na Savi, zato je fevd, izroceno reichenbursko posest, spremenil v lastnino dotakratnega hasnovalca. Leta 1043 je bila podarjena salzburškemu nadskofu. V zvezi s tem  nastala darovnica izpricuje zacetek skoraj poltisocletne obsirne zemljiske posesti salzburske nadskofije med Savo in Sotlo od Sevnice do Pisec. Proti sredini 12. stoletja so se pojavili  v brestaniskem  gradu, obnovljenem po vojnah z Ogri, Reichenburski. Do zacetka 15. stoletja so izumrli, prav tako so izumrli vsi njihovi sorodniki, ki so ziveli po bliznjih gradovih. V vojnih letih 1306 – 1308 je vzel stajerski vojvoda koroskemu dezelnemu knezu vazne postojanke tudi v savinjski mejni grofiji, ki jo je severno od Save hitro za tem prikljucil k Stajerski. Tako so se Habsburzani nevarno priblitali salzburski zemlji ob Savi. Po nadskofovem narocilu v letu 1309 nastali urbar naj bi prikazal resnicno, ceravno vznemirljivo stanje, in omogocil zdravljenje nadvse tezavnih razmer v nadskofijskem Posavju.  Sredi 14. stoletja pa je ze vezal brod ljudi na obeh bregovih Save, pod gradom je nastal ob sticiscu poti v razne smeri, kjer je  leta 1432 prvic omenjen trg. Leta 1479 so vzeli salzbursko Posavje Ogri, izpraznili so ga leta 1491. Brezice so postale za tem habsburske. Pred letom 1497 so jih zaceli upravljati Reichenburski, prav tako tudi salzbursko Sevnico. S tem so Reichenburski tako ali drugace obvladali stajerski obsavski svet od Savinje do Sotle. Tako imenitnemu Reichenburgu je vladar priznal leta 1497 pravico do visokega sodstva. V casu prvega slovenskega kmeckega upora leta 1515 so Reichenburski posestvovali v slovenskem spodnjem Posavju. Ker so se mocnejša zemljiska gospostva kmeckemu valu lazje upirala, je tu zavrelo sele proti sredini junija, ko se je zbralo okoli 9000 upornih kmetov – toliksne mnozice se niso sesle na Slovenskem nikoli prej in zatem sele na taborih od leta 1868 dalje. Zavzeli so mesto in Breziski grad, pa tudi Richenburski grad. Po zlomljenem kmeckem uporu so obnavljali kmetije in  ustvarjali nove polovicne, osebnjaki so se mnozili. Leto 1526 je bilo za Brestanico pomembno. Habsburzanom je prineslo ogrskohrvatsko krono, s tem je Brestanici bolj odprto na vzhod, Hrvatom vec stikov z zahodom, kamor jih je tudi sicer usmerjal turski pritisk. Leta 1522  po smrti Hansa V. je prevzel njegove posesti bratranec Jurij V., ki je po ocetu ze imel Brezice. Sledila sta mu najprej edini sin in nato brat. Zadnjemu Reichenburskemu Hansu Rajnprehtu so za casa mladoletnosti odtujili zemljiski gospostvi Riegersburg in Brezice. Preminul je mlad in komaj ozenjen leta 1570. Pred smrtjo je razpolagal le z Brestanico, Kozjem in s pridobljenim Stolpom ob Savi.
            Brestaniski grad je v preteklosti cesto menjal lastnike. Eden od njih je bil od leta 1874 dalje baron Filip Kristijan Esebeck. Od njega je grad s posestvom leta 1881 kupil bogat tovarniski dedic Francoz  Gabriel Giraud (Ziro) in ga podaril francoskim menihom trapistom za njihov konvent. Njegova zelja je bila tudi, da postane menih, vendar to ni mogel postati, ker je bil imetnik premozenja. Zato je postal le castni brat (Obrat). Pravi trapisti so bili izkljucno Francozi, kasneje pa so kadrovali v svoje vrste tudi slovensko mladino, predvsem kmecko. Delili so se v patre (duhovnike)in brate obrtnike in delavce. Prvi so nosili bele kute, preko njih pa crne kapuce, podaljsane spredaj in zadaj do kolen, ter siroke usnjene pasove. Bratje so imeli enak kroj, samo da so bila oblacila rjave barve. Obuvala so bila po vecini cokli. Za svoje potrebe so uporabljali lastno gimnazijo, ki je vzgajala kandidate za duhovnike. Redovniki so imeli sicer strogo razdeljena opravila, vendar so pri vecjih kmeckih opravilih sodelovali slozno po geslu '' moli in delaj ''. V gospodarskem pogledu so bili za takratne razmere izredno napredni. Na grajski pristavi za gradom so leta 1888 uredili hlev za rejo govedi, konj in prasicev. Leta 1896 so usposobili tovarno cokolade in likerjev. Na sremiškem juznem pobocju Grmade so menihi imeli obsezne vinograde in precej veliko sodobno  urejeno vinsko klet z gospodarskim poslopjem. Za lastne potrebe so imeli se kovacnico, mizarsko delavnico, tesarnico, zago, mlin, mlatilnico itd.- vse na elektricni pogon, saj so od leta 1894 namrec ze imeli svojo hidrocentralo ob potoku Brestanica. Imeli so celo tiskarno. Njihovo organizirano mirno zivljenje so prekinili leta 1941 okupatorji, ki so samostan spremenili v taborisce za slovenske izgnance. Nekateri clani samostana so ostali v kraju kot civilisti, drugi pa so se preselili v samostan v Banjo Luko
 Leta 1941 so v Brestanico prišli nacisti, izgnali trapiste in v gradu, takratnem samostanu,  ustanovili preselitveno taborisce. Grad Reichenburg v Brestanici je bil med drugo svetovno vojno najvecje nacisticno preselitveno taborisce. Ne vemo za noben drugi kraj, skozi katerega bi slo na trnovo pot izgnanstva vec ljudi kot skozi ta grad, zato so ga  po vojni upraviceno izbrali za Muzej slovenskih izgnancev. Med temeljitimi ukrepi nemskega okupatorja za unicenje slovenskega naroda je bilo mnozicno izganjanje Slovencev ali vsakega tretjega pod nemsko okupacijo. Skozi taborisce v Brestanici je slo okrog 41.200 oseb, najvec (okrog 37.000) v Nemcijo, manj na Hrvasko in Srbijo.