Brestanica (Reichenburg) in njegova zgodovina
Brestanica , ki jo odlikuje slikovita
geografska lega v ozki dolini med grajsko vzpetino in Mohorjevim hribom,
po kateri se je njeno zaledje, segajoce do obronkov Bohorja, od nekdaj
povezovala s savsko dolino in sirsim slovenskim
prostorom, skriva v sebi bogato zgodovino. Omembe kraja segajo
v leto 895, vendar se je razvoj Brestanice zacel ze veliko prej, saj so
našli tri milne kamne, ki dokazujejo obstoj rimljanske magistralke med
mestoma Celeia (Celje) in Neviodunum (danes Drnovo pri Krskem). Prvi miljnik
je iz let vladavine cesarja Maksimina Traksa, nastal je v letih 235-238.
Drugi miljnik je ima posebno vrednost, saj je miljnikov iz tega obdobja
zelo malo. Pripada pa casu od 1. maja 305, ko sta Sever in Maksiminus Daza
dobila cesarsko cast, do 25. julija 306, ko je umrl Konstancij Klor in
je bil Severus imenovan za Avgusta. Tretji miljnik so postavili za casa
vladanja M. Avrelija Klavdija ter ga lahko podrobneje casovno uvrstimo
v leto 268, se pravi v prvo leto njegove vladavine.
Trdnjava Reichenburg izvira
po vsej verjetnosti iz casa bolgarskih vdorov ob Dravi in Savi (827-829).
Vzhodnofrankovski kralj je zelel proti koncu 9. stoletja ojacati obrambo
na Savi, zato je fevd, izroceno reichenbursko
posest, spremenil v lastnino dotakratnega hasnovalca. Leta 1043 je bila
podarjena salzburškemu nadskofu. V zvezi s tem nastala darovnica
izpricuje zacetek skoraj poltisocletne obsirne zemljiske posesti salzburske
nadskofije med Savo in Sotlo od Sevnice do Pisec. Proti sredini 12. stoletja
so se pojavili v brestaniskem gradu, obnovljenem po vojnah
z Ogri, Reichenburski. Do zacetka 15. stoletja so izumrli, prav tako so
izumrli vsi njihovi sorodniki, ki so ziveli po bliznjih gradovih. V vojnih
letih 1306 – 1308 je vzel stajerski vojvoda koroskemu dezelnemu knezu vazne
postojanke tudi v savinjski mejni grofiji, ki jo je severno od Save hitro
za tem prikljucil k Stajerski. Tako so se Habsburzani nevarno priblitali
salzburski zemlji ob Savi. Po nadskofovem narocilu v letu 1309 nastali
urbar naj bi prikazal resnicno, cer
avno
vznemirljivo stanje, in omogocil zdravljenje nadvse tezavnih razmer v nadskofijskem
Posavju. Sredi 14. stoletja pa je ze vezal brod ljudi na obeh bregovih
Save, pod gradom je nastal ob sticiscu poti v razne smeri, kjer je
leta 1432 prvic omenjen trg. Leta 1479 so vzeli salzbursko Posavje Ogri,
izpraznili so ga leta 1491. Brezice so postale za tem habsburske. Pred
letom 1497 so jih zaceli upravljati Reichenburski, prav tako tudi salzbursko
Sevnico. S tem so Reichenburski tako ali drugace obvladali stajerski obsavski
svet od Savinje do Sotle. Tako imenitnemu Reichenburgu je vladar priznal
leta 1497 pravico do visokega sodstva. V casu prvega slovenskega kmeckega
upora leta 1515 so Reichenburski posestvovali v slovenskem spodnjem Posavju.
Ker so se mocnejša zemljiska gospostva kmeckemu valu lazje upirala, je
tu zavrelo sele proti sredini junija, ko se je zbralo okoli 9000 upornih
kmetov – toliksne mnozice se niso sesle na Slovenskem nikoli prej in zatem
sele na taborih od leta 1868 dalje. Zavzeli so mesto in Breziski grad,
pa tudi Richenburski grad. Po zlomljenem kmeckem uporu so obnavljali kmetije
in ustvarjali nove polovicne, osebnjaki so se mnozili. Leto 1526
je bilo za Brestanico pomembno. Habsburzanom je prineslo ogrskohrvatsko
krono, s tem je Brestanici bolj odprto na vzhod, Hrvatom vec stikov z zahodom,
kamor jih je tudi sicer usmerjal turski pritisk.
Leta 1522 po smrti Hansa V. je prevzel njegove posesti bratranec
Jurij V., ki je po ocetu ze imel Brezice. Sledila sta mu najprej edini
sin in nato brat. Zadnjemu Reichenburskemu Hansu Rajnprehtu so za casa
mladoletnosti odtujili zemljiski gospostvi Riegersburg in Brezice. Preminul
je mlad in komaj ozenjen leta 1570. Pred smrtjo je razpolagal le z Brestanico,
Kozjem in s pridobljenim Stolpom ob Savi.
Brestaniski grad je v preteklosti cesto menjal lastnike. Eden od njih je
bil od leta 1874 dalje baron Filip Kristijan Esebeck. Od njega je grad
s posestvom leta 1881 kupil bogat tovarniski dedic Francoz Gabriel
Giraud (Ziro) in ga podaril francoskim menihom trapistom za njihov konvent.
Njegova zelja je bila tudi, da postane menih, vendar to ni mogel postati,
ker je bil imetnik premozenja. Zato je postal le castni brat (Obrat). Pravi
trapisti so bili izkljucno Francozi, kasneje pa so kadrovali v svoje vrste
tudi slovensko mladino, predvsem kmecko. Delili so se v patre (duhovnike)in
brate obrtnike in delavce. Prvi so nosili bele kute, preko njih pa crne
kapuce,
podaljsane
spredaj in zadaj do kolen, ter siroke usnjene pasove. Bratje so imeli enak
kroj, samo da so bila oblacila rjave barve. Obuvala so bila po vecini cokli.
Za svoje potrebe so uporabljali lastno gimnazijo, ki je vzgajala kandidate
za duhovnike. Redovniki so imeli sicer strogo razdeljena opravila, vendar
so pri vecjih kmeckih opravilih sodelovali slozno po geslu '' moli in delaj
''. V gospodarskem pogledu so bili za takratne razmere izredno napredni.
Na grajski pristavi za gradom so leta 1888 uredili hlev za rejo govedi,
konj in prasicev. Leta 1896 so usposobili tovarno cokolade in likerjev.
Na sremiškem juznem pobocju Grmade so menihi imeli obsezne vinograde in
precej veliko sodobno urejeno vinsko klet z gospodarskim poslopjem.
Za lastne potrebe so imeli se kovacnico, mizarsko delavnico, tesarnico,
zago, mlin, mlatilnico itd.- vse na elektricni pogon, saj so od leta 1894
namrec ze imeli svojo hidrocentralo ob potoku Brestanica. Imeli so celo
tiskarno. Njihovo organizirano mirno zivljenje so prekinili leta 1941 okupatorji,
ki so samostan spremenili v taborisce za slovenske izgnance. Nekateri clani
samostana so ostali v kraju kot civilisti, drugi pa so se preselili v samostan
v Banjo Luko
Leta 1941 so v Brestanico
prišli nacisti,
izgnali trapiste in v gradu, takratnem samostanu, ustanovili preselitveno
taborisce. Grad Reichenburg v Brestanici je bil med drugo svetovno vojno
najvecje nacisticno preselitveno taborisce.
Ne vemo za noben drugi kraj, skozi katerega bi slo na trnovo pot izgnanstva
vec ljudi kot skozi ta grad, zato so ga po vojni upraviceno izbrali
za Muzej slovenskih izgnancev. Med temeljitimi ukrepi nemskega okupatorja
za unicenje slovenskega naroda je bilo mnozicno izganjanje Slovencev ali
vsakega tretjega pod nemsko okupacijo. Skozi taborisce v Brestanici je
slo okrog 41.200 oseb, najvec (okrog 37.000) v Nemcijo, manj na Hrvasko
in Srbijo.