Začetek

Čebelariti sem začel spomladi leta 2001 ob času cvetenja breskev, ko sem najprej kupil dve, mesec dni kasneje pa še dve družini. Prva čebelarska knjiga, ki sem jo prebral, je bila F.Lakmayer: Umni čebelar iz začetka prejšnjega stoletja.. Morda niti ne bi začel, toda žena me je za novoletno darilo včlanila v ČZS, Čebelarsko društvo Črnomelj. Martin Adlešič, dolgoletni belokranjski čebelar in inovator, mi je na mojem prvem občnem zboru čebelarskega društva posodil dva letnika Slovenskega čebelarja (1999 in 2000).

Takole sem jo tisto popoldne marca 2001 odmahal k Jožetu Severju po prve čebele :

Panje sem prazne pripeljal nazaj, zraven pa še dva njegova devetsatarja za export, polna čebel. Tadva sem potem vtaknil cela v moja dvanajstsatarja in počakal kak teden, da so se čebele vletele. Nato pa je prišel Jože, prestavil satje ter odpeljal svoja panja.
    Te čebele so mi potem že oprašile breskve in nektarine.
    Kak mesec kasneje ob času  cvetenja jablan sem šel kupil še dva AŽ nakladna panja. Po čebele pa sem se odpravil k sosedu Stankotu Adlešiču v Purgo. Tedaj sem prvič videl čebelarja pri delu. Medtem ko sem jaz kljub klobuku s pajčolanom in rokavicam(!) bojazljivo stal na varni razdalji, je Stanko brez vsega jemal satje iz gnezda na kozico in iskal matico. In pri vsakem piku zamrmral: "Joj, kako si poredna."  Ampak po nekaj pikih si je tudi on nataknil pajčolan. Od njega sem dobil dve zelo močni družini, a precej čebel je imelo rjave obročke na zadku - najbrž so bile mešanica z italijansko čebelo. Izkazale so se za zelo delavne.
    Čebelarjenja sem se učil iz knjig, z nasveti so mi pomagali  člani  internetne skupine cebelarji, obiskali pa so me tudi belokranjski čebelarji Jože Sever, Stanko Adlešič, Vlado Auguštin, Stane Plut in mi pomagali z nasveti. Stojišče panjev imam na Veliki Plešivici pri Adlešičih. V okolici je vsaj 6 velikih čebelarjev. Moj najbližji čebelarski sosed pa je Ivan Horvat, s katerim si izmenjujeva izkušnje ter sodelujeva.

    Tole pa je spomladanska  slika mojega stojišča panjev leto kasneje. Na levi je 6 AŽ nakladnih panjev in trije AŽ panji. Vseh devet družin je uspešno prezimilo.  V neposredni okolici čebelnjaka je precej leske, čebele so na njej žev sončnih dneh sredi februarja. Sicer pa je spomladanska paša sadno drevje, divja češnja, regrat, spomladanske rože. Sledijo maja črni trn, glog, javor, jesen, akacija, junija kostanj in lipa, julija in avgusta rože v otavi, septembra bršljan in jesenska resa.  Avgusta in septembra čebelam pomagam s setvijo medovitih rastlin - do sedaj sončnice in facelija, v prihodnosti pa tudi ajda. Glavni paši sta akacija (če ne pozebe) ter kostanj in lipa.

    Letos (2002) spomladi sem se s še dvema čebelarjema iz ČD Črnomelj, Martinom Adlešičem in Vinkom Vraničarjem udeležil tečaja za rejce matic v Novem mestu. Vodil ga je dr. Janez Poklukar.  Poleg obveznega spoznavanja biologije čebele smo teoretično obdelali zrejo matic, nato pa poskusili praktično še s precepljanjem ličink in označevanjem matic. Trenirali smo seveda na trotih. Nekaj tega dela smo imeli še doma, kjer nas je zbral Martin Adlešič. Zaradi svojih dolgoletnih izkušenj z nabiranjem matičnega mlečka pri Medexu je pravi strokovnjak za precepljanje in na naših vajah v  Metliki smo se prepričali , da ni na spretnosti nič izgubil. Od tam je tudi spodnja slika
(kliknite nanjo, da se poveča) Od leve proti desni so na sliki Vinko Vraničar, Martin Adlešič, Jože Veselič, Vlado Auguštin in Peter Guštin.

Sam sem bil na začetku prav frustriran, saj mi presajanje nikakor ni šlo od rok. Izkazalo pa se je, da zato, ker preslabo vidim. Po nabavi naglavne lupe  mi gre tudi presajanje. Vendar letos s presajanjem nisem vzgojil še nobene matice; precej pa sem jih z matičniki. Tako bo to počakalo za naslednje leto.
    Spodnja slika pa kaže čebelarja pri spomladnem delu (klik nanjo je povečava). V ospredju stojišča je napajalnik s tekočo vodo in hrastovo desko. Čebele dajo nekaj na tanin.