TOPONIMI

Pri rekonstrukciji paleokrajine zgodnjega srednjega veka so v veliko

pomoè toponimi. Uporabnost le-teh gre pripisati dejstvu, da so se ohra-

nili do danes v bolj ali manj nespremenjeni obliki.

Edino slovensko delo, ki celostno obravnava toponomastiko, je Ljud-

ska geografija. Avtor Rudolf Badjura (1953)je skušal vzpostaviti sloven-

sko izrazoslovje za fizično geografijo, tloslovje. Pri tem je črpal izraze iz

ljudske zakladnice: Naši davni pradedi in dedi, ki so nam s terenskimi

izrazi ustvarili podlago za naš krajepisni jezik, so bili preprosti pastirji,

drvarji, kmetje, tovorniki ipd. Kot taki kajpak niso mogli biti znanstveno

izobraženi. To pa je res in o tem prav jasno priča naše imenoslovje, da

so bili natančni, zelo bistroumni opazovalci narave, obdarjeni s čudovito

tankim čutom za izražanje najraznovrstnejših terenskih oblik in pisano-

sti površinske odeje našega sveta. Na dolgi svoji poti čez Krpate in Podu-

navje do Grčije, Egejskega in Jadranskega morja pa skozi Vzhodne Alpe

skoraj tja do švicarske meje in Padske nižine, so se prebijali skozi izre-

dno mnogoličen svet in tako je bilo mogoče, da so si v teku stoletij izo-

blikovali bogat besedni zaklad gibljivih, najraznovrstnejših geografskih

in drugih še nadrobnejših tlopisnih izrazov (Badjura 1953, 15). Iz tega

navedka jasno razberemo avtorjevo mnenje o tem kdaj (ob prihodu v

določen prostor)in s kakšnim namenom (natančen opis in kartiranje

prostora)so toponimi nastajali. Delo /Ljudska geografija/sem bral kot

nekakšen dvosmerni slovar toponimov .

Pri tem velja omeniti tudi vodna imena. Mnogo toponimov namreč

izvira iz vodnih imen, ta pa so pogosto izpovedna tudi sama. Pri pre-

poznavanju vodnih toponimov sem uporabljal delo Slovenska vodna

imena,katerega avtor je France Bezljaj (1956).

Bogato tradicijo ima uporaba toponimov, predvsem pa krajevnih

imen,v zgodovinopisju (Kos 1960;za literaturo do leta 1960 glej Kos

1966)in historični geografiji (npr. Ilešič 1950). Tako krajevna imena,

tvorjena iz vas ali selo ,predstavljajo starejša naselitvena jedra ,pri

čemer avtor misli na dobo,ko je z 9. stoletjem,zlasti pa po prenehanju

madžarskih navalov v drugi polovici 10.stoletja,začelo intenzivnejše

notranje izgrajevanje kolonizacije ...(Kos 1966,81).Imena,tvorjena z

vas se na Koroškem v pisnih virih pojavljajo že od 9.stoletja,na ozem-

lju Kranjske in Štajerske južno od Drave pa od 11.stoletja dalje.Pri

tem so (relativno)najstarejša imena tvorjena na način osebno ime-vas

in vas-pridevnik 39 .Podobno velja za krajevna imena s selo ,saj kaže,

da na slovenskem prostoru ni bilo razlik med uporabo obeh;razlika je

le pomenska,saj selo predstavlja manjši kraj,lahko le eno kmetijo ali

dvor (Kos 1966).

O uporabi toponimov v slovenski arheologiji je prvi pisal Franc Tru-

hlar (npr.1979;1980;1983).Toponime je razdelil na poimenovalne

in indikacijske.Svojo pozornost je,nasprotno kot R.Badjura,usmeril

predvsem na indikacijske,katerih najznačilnejši so:izpeljanke od Ajd,

(V)lah in gomila ter gradišče.Svoje delo je poimenoval /Toponomastika

v službi arheologije/(Truhlar 1979).Pri tem je predvsem iskal povezave

med toponimi in arheološkimi najdišči,ni pa teh povezav skušal razlo-

žiti.Gradivo indikacijskih toponimov je bilo kmalu izčrpano.

Sistematična uporaba toponomastike v arheologiji je redka (Pleter-

ski 1986;Slapšak 1995).Poučen je primer Pleterskega,ki je s pridom

èrpal podatke tudi iz poimenovalnih toponimov.Natanèneje,na podlagi

toponimov,ki označujejo gozd,je skušal rekonstruirati obseg gozda v

Blejskem kotu v zgodnjem srednjem veku (Pleterski 1986,125ss).

Pri uporabi toponimov je potrebno paziti na nekaj pravil.Prvo je,da

so toponimi izvirno navadno imenovali večje ledine,do danes pa so se

ista ledinska imena v nekaterih primerih ohranila le na površini posa-

meznih parcel (Pleterski 1986,12).Drugo je t.i.premikanje toponima.

Ta se lahko dogaja v času modernega kartiranja 40 ali že pred tem 41 .Tretji

problem je časovna nedoločljivost.V mislih imam seveda relativen èas.

Časovni problem zahteva nekoliko več besed.V idealnem primeru

je primarno mentalno kartiranje zajelo celoten prostor.Takrat je dina-

miki paleokrajine (v našem primeru srednjeveški kolonizaciji)moč sle-

diti.Vas,ki se imenuje Brezovica pri Dobu,je zelo verjetno nastala

na prvotnem območju brezovega in hrastovega gozda.Ledina Mala

poljana sredi hribovite in gozdnate pokrajine ob naselju Dobeno pa je

verjetno produkt krčenja gozdnih površin v času srednjeveške notranje

kolonizacije.Ali ne?

Sam sem toponomastično gradivo uporabil na način,kot ga je opisal

Andrej Pleterski.Pri tem sem bil manj natančen,saj sem kot vir upo-

rabljal moderne zemljevide DTK 1:25.000 (1996,listi 96,116 in 117;

1998,list 97).Vzroka sta prihranek časa in neusposobljenost za delo z

zgodovinskimi viri,opravičilo pa merilo raziskav.Na rasterski podlagi,

kjer meri osnovna celica 100x100m,bi bilo določevanje parcel po (zgo-

dovinskih in modernih)katastrih nesmotrno.

V primeru natančnejših raziskav,na primer pri uporabi rasterske

podlage z osnovno celico 25x25m,bi veljalo prilagoditi tudi kartiranje

toponimov.Poleg uporabe zgodovinskih katastrov bi bila uporabna tudi

metoda anketiranja lokalnega prebivalstva.

Toponime sem razvrstil v pet kategorij:poljski,vodni,gozdni,kul-

turni in drugo. Kot temeljni napotek mi je služilo delo

A.Pleterskega.Poljske in gozdne toponime sem uporabil kot dejstvo.

Torej,ledina z gozdnim toponimom je bila v času poimenovanja,men-

talnega kartiranja pokrajine, gozd.Polja s tem imenom so najstarejša.

Vodni toponimi so mi bili v pomoč pri rekonstrukciji paleohidrološke

slike. Pod oznako drugi so večinoma topografski toponimi.

Osnovni namen je bil rekonstrukcija fizične paleokrajine,natan-

čneje obseg gozda. Pojem gozd sem obravnaval v najširšem pomenu

besede. To pomeni,da vsebuje ‘pravi ’ mešani gozd, grmičevje in seno-

žeti. Slednje sem vključil med gozdne površine z namenom razlikovanja

od kategorije poljskih površin.

SLIKA

Sl. 1:Vrste kartiranih toponimov.

Rezultat kartiranja gozdnih in poljskih toponimov (Glej sl. 2)kaže,

da je bilo Mengeško polje obdano z vseh strani,razen proti severu, z

gozdom.Na jugu poteka gozdna meja približno na liniji današnje ceste,

SLIKA

Sl. 2: Kartirani toponimi,ki označujejo gozdne in poljske

ki teče v ravni črti v smeri vzhod -zahod med industrijsko cono Trzin in

južnim obrobjem Domžal (Študa). Gozdna meja se na vzhodu približno

pokriva z današnjo strugo Kamniške Bistrice, na zahodu pa z današ-

njo gozdno mejo oziroma s hribovitim svetom med Taborom,Straškim

vrhom, Žečkom in Marin hribom. Le na severu Mengeško polje ni ome-

jeno z gozdom, temveč meji na Homško polje in Drnovo. Kraji Kamnik,

Komenda in Mengeš torej vsi ležijo na robu odprtega, poljskega sveta.

Vodice ležijo na vzhodnem robu poljskega sveta,ki se razprostira proti

Repenjskemu hribu.To ‘vodiško polje ’ je z gozdom ločeno od Kapelj-

skega polja.

Naslednje poljsko območje se razprostira južno od zaselka in naselja

Koseze. Imenoval ga bom ‘koseško polje ’. Z vseh strani,razen z zaho-

dne je na zemljevidu toponimov omejen z gozdom. Zahodni rob je žal

tudi meja območja, kjer sem kartiral toponime. Vseeno pa pogled na

moderni zemeljevid pokaže, da tudi na zahodu meji na sklenjen gozd.

SLIKA

Sl. 3:Kartirani toponimi,ki označujejo drevesne vrste.

 

Omeniti velja še poljske toponime, ki ‘kvarijo ’ homogenost slike. To

sta najprej Velika in Mala poljana vzhodno od vasi Rašica, ki pripadata

vasi Dobeno. Ta leži na položnih policah vzhodnega pobočja Rašice in

jo pripisujem obdobju srednjeveške notranje kolonizacije.

Rampolje in Zapolje sta toponima ledin jugovzhodno od Nevelj.

Ležita na platoju med dvema vrhovoma na nadmorski višini nad 700m.

Rampolje si morda lahko razlagamo kot skovanko od ramasta ali

slemenasta gora in polje (Badjura 1953, 35 in 50). Zapolje leži za

(ram)poljem. V vsakem primeru tudi dotična toponima povezujem s

srednjeveško notranjo kolonizacijo.

Poleg razprostranjenosti gozdov lahko s pomočjo kartiranja toponi-

mov delno rekostruiram tudi sestavo gozdov (Glej sl. 3).Toponimi

na prehodu pobočij v ravnino.

Kartiranje toponimov ima še več implikacij. V pomoč je pri rekon-

strukciji ne samo fizične, ampak tudi zaznavne pokrajine.