Sveto pokrajino predstavljajo tri kultna mesta, ki so povezana z omenjenimi božanstvi in  povezujejo mitološki in stvarni svet. Kultna mesta imajo vlogo 'vertikalne svetovne osi'. Preko obredov omogočajo stik s svetom božanstev in tako v prostor vnašajo ravnovesje ter skupnosti omogočajo blagostanje.

Vrnimo se k terminu slovenska poganska sveta pokrajina. Zakaj slovenska? Večina mitoloških referenc, ki jih uporabljamo, se nanaša na praslovansko mitologijo. Vendar na tem mestu ne želimo podajati določnih izjav o nosilcih religioznih predstav. Za celoten slovenski prostor je v zgodnjem srednjem veku značilno prepletanje različnih kultur. Nazoren je primer izročila iz okolice Rodika, ki ga navajamo v nadaljevanju, kjer se na mestu rimskodobnega grobišča v krščanski preobleki odvija poganski obred. Izraz slovenska torej uporabljamo v geografskem pomenu. Nanaša se najprej na področje študijskega primera, vzhodno Gorenjsko. Verjamemo pa, da bodo nadaljne raziskave prikazale podobno sliko na celotnem modernem narodnostnem ozemlju Slovencev.

Pojem pogan, poganska je uveljavljen v literaturi za predkrščanske zgodnjesrednjeveške religije, tudi praslovanske in slovanske. Pojem je religiozno obremenjen (izraža pogled kristjana), čemur se sicer v prispevku izogibamo. Vendar pojem poganska, zaradi razširjenosti v strokovni literaturi, uporabljamo.

Sveta pokrajina (ang. sacred landscape) je v arheološki literaturi uveljavljen termin. Pokrajino tudi mi smatramo za "landscape is an entity that exists by virtue of its being perceived, experienced, and contextualized by people." Ta pogled nam omogoča, da si predstavljamo sveto pokrajino: "And whereas ... landscape might also be a 'sacred' landscape, it is also a stage constructed in the mind to convey meaning to those who inhabit it." Gradniki takšnih pokrajin so lahko templji in cerkve, dramatične pokrajine ali zgolj kraji, katerih religiozen pomen je posledica obredov, torej skrit v mitih.

Pojem sveta pokrajina, kot ga uporabljamo, ima še drugi pomen, ki ga lahko razložimo z besedami Z. Šmitka. Svet sestavljajo tri horizontalne sfere, in os, ki jih povezuje. Horizontalne sfere so nebo, zemlja in podzemlje. Os, ki jih povezuje, simbolizira gorski vrh, votlina v gori ali kozmično drevo. Vendar človeški svet obsega le del zemeljske plošče, nadzemska in podzemska sfera pa pripadata bogovom, demonom in dušam umrlih. Sveta pokrajina je torej horizontalni ‘zemeljski svet’, v katerem imajo posebno vlogo določena kultna mesta, kjer vertikalna os povezuje vse tri svetove.

Na kultnih mestih so se odvijali obredi, katerih namen je bil povezovati vse tri svetove. Tako se je ohranjevalo ravnovesje v vseh treh sferah, kar je omogočalo blagostanje na zemeljskem svetu.

Krščanstvo in poganstvo sta se v zgodnjem srednjem veku prepletala in nista bila tako jasno definirana, kot se zdi danes: »Yet it is clear as the day is long that early medieval Christianity was fluid. It was not clearly defined.« Zato ne moremo govoriti o kristjanih, poganih in sinkretizmu med obojim.

Ali drugače, ne govorimo o kristjanih in tistih, ki niso bili krščeni ter so ostali pogani. Govorimo o (vsaj dveh) različnih verah, ki sta obstajali sočasno. Skrajna pola teh predstav danes zaznavamo kot krščanstvo in poganstvo. Predpostavljamo pa, da je ta družba uporabljala enoten sistem simbolov in (vsaj nekaterih) obredov, ki mu je vsak posameznik pripisal svojo vsebino.

 Pojasnili bi radi še termin obred, kot ga uporabljamo. V osnovi gre za sopomenko izraza ritual (lat. ritus); zgovorna je tudi slovanska etimologija izraza obred: nekaj, kar je v redu. Pomembna za naše razumevanje pa je spremenljiva narava obreda. S časom lahko obred spremeni obliko, vsebino ali oboje. To pomeni, da so v ‘ljudskih običajih’ skrite oblike (forme) obredov, katerih vsebina (mitologija) je izgubljena. Tudi toponimi so lahko, kot poimenovanja kultnih mest, ohranjeni fragmenti obredov.

Vsaj na prostoru Bistriške ravni je zgodnjesrednjeveška pokrajina na ravni skupnosti urejena po naslednjem ključu: kultno mesto Peruna predstavlja upravno vojaško središče (Grad na Gradišču in kamniški Stari grad; ne pa Štefanova gora). Kultno mesto Velesa je povezano z ekonomskim (kmetijskim) središčem (Mengeš, Nevlje, Velesovo). Za kultno mesto Mokoši v prostoru skupnosti, poleg religiozne, nismo odkrili nobene posebne vloge.

Takšna ureditev pokrajine je, vsaj na obravnavanem področju, vplivala tudi na poznejšo ureditev srednjeveške fevdalne pokrajine. Kultno mesto Peruna je ostalo upravno vojaški center (mesto bellatores: Gradišče pri Lukovici, Kamnik - stari grad; na pa Štefanova gora). Kultno mesto Velesa je postalo center religiozne organizacije (mesto oratores: Mengeš in Nevlje; ne pa Velesovo). Tretje mesto, kultno mesto Mokoši, postane romarsko središče (Homška gora, ženski samostan v Velesovem). Uporaba upravno vojaškega centra je pogojena že z okoljem (strateška lega Kamnika, Perunovega kultnega mesta). Vendar nadaljna uporaba Mokošinega kultnega mesta priča, da so se v krščansko fevdalni visoki srednji vek prenesli tudi elementi svete pokrajine.