KOBARID

Že sama pot čez idrijsko je bila zanimiva in lepa ter je razkrivala zopet drugačen obraz naše dežele. Oba sva uživala, kljub temu, da je Matija po ožjih in ovinkastih cestah moral malo bolj garati in manj opazovati okolico. Že v mraku sva opazila oznake za kamp Koren in vanj zavila. Večer je bil namenjen klepetu s simpatično lastnico kampa in nekaterimi gosti ter srečanju s posebnežem iz Italije, ki na, za nas, zelo čuden način preživlja dneve v kampu. Sicer pa se tu zbirajo predvsem kajakaši, najdejo pa se tudi mimohodniki, predvsem tujci, ki so na potepu med drugim tudi po Sloveniji.

Sobota in nedelja sta bili namenjeni odkrivanju Kobarida in okolice. Posledica tega je, da nama je ta kotiček močno prirastel k srcu. Že samo mestece s svojo tipično primorsko-alpsko arhitekturo, gotsko cerkvijo ter spomenikoma pesnika Simona Gregorčiča in skladatelja Hrabroslava Volariča ter seveda z vsem znanim muzejem I. sv. vojne v Mašerovi hiši je očarljivo. V barčku blizu muzeja pa lahko spiješ res pravo, dobro kavico in prijetno poklepetaš z lastnikom.

Prvi dan sva zavila na grič Gradič, kjer je kostnica 7014 italijanskih vojakov, ki so padli v prvi svetovni vojni v zgornjem Posočju. Kostnica je postavljena okoli cerkvice sv. Antona iz 1696. leta. Otvoril jo je Mussolini leta 1938. Ob branju imen (tudi slovenskih) se v človeku še močneje oglaša zavest o nesmiselnosti in nepotrebnosti vojne, o vseh grdobijah in bolečinah, ki jih ta prinaša. Slednje le še potrdi obisk muzeja. Človeku ob vsem tem leže na srce kamen in, ker je z njim težko živeti, se ga poizkusiš kar takoj znebiti. Kot nalašč je sprehod ob kanjonu Soče, mimo kampa Lazar, preko 51 m širokega visečega mostu čez reko. Tu zaradi bližajočrga se večera obrneva desno v smeri kampa. Pa kaj, ko te zopet sreča vojna preteklost in te vabi na ogled ostalin iz teh težkih časov. Obrambna črta iz časov soške fronte je tekla tod in seveda si je bližji del greš pogledat (mitralješko gnezdo, ostanki utrdbe, opazovalnice, zavetišča - kaverne). (O soški fronti je pisal Ernest Hmingway v romanu Zbogom orožje.) Sledi zopet prijeten sprehod po deloma gozdni, deloma travnati potki. Uživanje v naravi še popestrijo pogledi na tirkizno lepotico Sočo. Še skok je do Napoleonovega mostu, ki tudi nosi svojo zgodovino vezano na vojne čase. Prvotni most so podrli benečani že 1616. leta, napoleonov pa je bil postavljen 1750. leta. Porušili so ga avstrijski vojaki 1915. leta. Novega najprej lesenega, kasneje pa kovinskega so postavili Italijani. Med drugo svetovno vojno so okoli mostu potekali boji med partizani in Nemci za Kobariško republiko.

Kar sva uspela videti prvi dan, naju je vzpodbudilo, da sva se drugi dan odločila in krenila po KOBARIŠKI ZGODOVINSKI POTI. Začela sva jo po svoje, za kampom mimo že omenjenih ostalin I. sv. vojne in nadaljevala proti slapu Veliki kozjak. Pot do slapa je enostavna in lepa, malo pred koncem pa te preseneti še s kamnitim mostom in divjim bučanjem potoka pod njim, ki tudi naredi majhen, a videnja vreden slap. Veliki kozjak je doživetje, ki bi ga opisala kar kot temačno veličastje. In kadar le imava priložnost popeljeva prijatelje ali sorodnike do njega. Še nihče ni bil razočaran!

Pot naju nato vodi po italijanski obrambni črti, mimo strelskih jarkov, utrdb in zgradb, ki so bile namenjene obrambi prehoda čez Sočo in cest na desnem bregu reke. Nadaljujeva strmo v hrib in čez glavno cesto po tudi strmih stopnicah proti Tonacovemu gradu. Tu so arheološka najdbišča iz srednje kamene dobe pa vse do poznega srednjega veka. Tonacov grad je eno najpomembnejših in najbolje ohranjenih višinskih poznoantičnih utrdb v vzhodnih Alpah. Prostor je primeren, da malo posediš in se predaš čudovitim razgledom na Kobarid in okolico. Po prijetnem jesenskem gozdu te pot vodi proti kostnici in v Kobarid. Za ta del KOBARIŠKE ZGODOVINSKE POTI si je potrebno vzeti vsaj 3 ure časa. Midva jo zaključiva v barčku ob muzeju s kavico in poizkušnjo tepkovca.

Žal je bila že nedelja in odriniti je bilo treba proti domu, ker pa se nama ni in ni dalo ločiti od krajev ob Soči, sva zavila proti Trenti, tako je pot domov izzvenela kot izlet v občudovanju Trente, belih zasneženih vršacev strmo nad njo, postanka pri Sergeju v "najinem" poletnem kampu, pa čez Vršič in skozi Kranjsko Goro proti Ljubljani.

V Kobarid sva se še in se bova še vrnila, še posebno če bodo, kot obljubljajo še razširili in uredili zgodovinsko pot po sledeh soške fronte.

PRED KOSTNICO

PO SOŠKI OBRAMBNI ČRTI

GLOBOKO SPODAJ SE ISKRI SOČA

PO POTEH SOŠKE FRONTE-DRUGIČ.

V DOLINI V GOZDU JASICA IN KAMP KOREN- POGLED S TONACOVEGA GRADU

KOBARIŠKA RAZGLEDNICA S TONACOVEGA GRADU

OB SLAPU VELIKI KOZJAK-KAJ ZMORE NARAVA!