Zapri oči in si predstavljaj, da živiš nekje v Severni Ameriki, med Indijanci pred nekaj sto leti. Vsa tvoja obleka, tvoje bivališče in tudi hrana izhajajo iz narave, okolja, v katerem živiš. Če postaneš lačen, ne moreš steči v bližnjo trgovino po žemljico. Preživeti moraš vroča poletja in mrzle, ostre zime. Indijanci so zato morali poznati letne čase in vedeti, kdaj in kako morajo poskrbeti za zalogo hrane. Morali so se naučiti lova na bizone in jelene.

Verjeli so, da imajo vsa živa bitja svoje mesto v ritmu narave in da so tudi oni sami del njega. Mnoge njihove molitve so bile prošnje duhovom, živalim, še posebno orlom.

Orli imajo moč in ponos. Plenijo z neba, saj plen vidijo že iz izjemne oddaljenosti.

Indijanci so uporabljali perje planinskega in gologlavega orla za svoja oblačila ter  za razne obrede, ne le v okras, temveč je imelo to globlji pomen. 

Vsako pero je predstavljalo junaško dejanje. Pritrjena so bili z jermenom iz nestrojene kože, in sicer tako da se je vsako pero lahko premikalo in tako oponašalo pravo orlovo perutnico. Orlova peresa so Indijanci nosili tudi na glavi. Verjeli so, da jih to obvaruje pred nevarnostmi. Tudi v svojih plesih so oponašali gibanje orla - kroženje.

Na pipah, ki so jih kadili ob različnih obredih so bila nameščena orlova peresa. Indijanska plemena, imenovana Siouxi, so iz orlove nožne kosti izdelovali piščalke, iz katerih so izvabljali čudne, hipnotične zvoke med svojimi obredi. Zaradi posebne zgradbe ptičje kosti lahko postanejo piščalke. Ko boš jedel piščančje bedro, razpolovi kost in poglej v notranjost. Kaj boš videl?

Nekatera indijanska plemena živijo še danes, plešejo svoje plese in v obredih častijo živali.