TOREK 20.7.1999
ODHOD: 7:00
PREVOŽENI KILOMETRI: 107,5
ÈAS VOŽNJE: 5h 40 min  
MAKSIMALNA HITROST: 50,9
KONEC VOŽNJE: 20:00
ŠTEVILO OKVAR: 5

Kot vedno je bil odhod »prestavljen« zaradi objektivnih razlogov, kot so  nezavedanja snosti položaja in pomanjkanja timskega duha, kar sva a svojo zamudo z Grabarjem dokazala že prvo minuto. Susman je bil pri meni kot smo se dogovorili ob 6:20, tako, da smo po zadnjih pripravah iz Ljubljane odrinili šele ob 7:00.
                    .
Naš glavni cilj je bil priti na mejni prehod Jezersko, zatem pa nastanitev v najudobnejšem grmu za cesto èim dlje od mejnega prehoda. Zato smo se kar se da hitro pognali v jutranjem hladu mimo Tacna proti Vodicam. Na tej relaciji se nam je pripetil prvi defekt. Ta je bila poèena sprednja zraènica Susmanove specialke
Z Grabarjem sva nadaljevala pot, ker sva raèunala, da naju bo hitro ujel, saj ni tovoril toliko prtljage kot midva. To se je tudi zgodilo in skupaj smo nadaljevali pot do Cerkelj, nato pa do Vojskega. Vmes smo se ustavili na kratkem postanku pri bencinski postaji, da smo se okrepèali s èokolado in Vitergini. Podobni postanki so bili pogosta naèin poèitka in polnjenja baterij tako, da vseh kasneje ne bom omenjal.Od Visokega naprej pa sem se zaèel oznavati z povsem novo dimenzijo športnih naporov. Namreè menjalnik mojega kolesa je zaèel kazati prve znake obrabljenosti s tem, da je bil v najvišji prestavi neuporaben, pa tudi drugaèe ni spušèal prijetnih lasov. Zadeva se je stopnjevala, ko smo se približevali Jezerskemu. Vsa mora prvega dne se je verjetno zaèela, ko mi je padlo slabo naslonjeno kolo na cesto, saj se mi je že pred Zgornjem Jezerskem prviè strgala veriga zaradi povsem neusklajenih prestav.  S seboj smo imeli rezervni èlen verige tako, da je Grabar, ki bi ga od teh dni naprej brez zadržkov klical McGiver, napako z obcestnim kamnom in nekaj malega orodja saniral. Toda menjalnik še zmeraj ni deloval niti približno zadovoljivo, tako da se je veriga strgala po 100 metrih še drugiè. Po temeljitejši ponovitvi vaje izpred 100-tih metrov smo konèno prikolesarili na Zg. Jezersko. Ura je bila 11:00 in odloèili smo se, da si privošèimo kosilce ob bližnjem jezercu, še prej pa smo se pozanimali, kje bi se dalo dobiti prvega mehanika. Po parih neuspelih poizkusih pri raznih »švercarjih« koles in lokalnih kleparjih je bil edini, ki bi  bil sposoben popraviti kolo vaški izposojevalec le teh, le ta pa naj bi prišel domov šele ob 15:00 in z Grabarjem sva se s težkim srcem odloèila da bova tvegala in poèakala na mehanika in vsi smo se konènono lahko odpravili k zasluženemu kosilu.Po špagetnem kosilu pri katerem sem spoznal, da sem doma pozabil krožnik in bom v bodoèe primoran jesti iz posode za kuho, se je prileglo poležavanje v senci ob jezeru in hitro je bila ura 13:30- èas, ko naja je Susman zapustil. Z Grabarjem sva zapustila naše poèivališèe približno ob 16:00 z upanjem, da bo mehanik že doma. Seveda se to ni zgodilo, doma so rekli, da je sporoèil, da pride šele po peti uri. Nadaljnjega èakanja si nisva mogla privošèiti saj bi to pomenilo prenoèevanje tik ob meji, kar je skrajno neugodna zadeva, pa še dnevni cilj ne bi bil izpolnjen, zato sva se po obnovitvi zalog v trgovini zagnala na približno 5 km dolg klanec od Zg. Jezerskega do mejnega prehoda na vrhu prelaza. Moje kolo se je kar dobro držalo in s previdnim prestavljanjem mi je nekako uspelo premagovati razmeroma hud klanec na serpentinah a vseeno se mi je ponovila okvara približno 250 m pod vrhom tako, da sva morala ponoviti proceduro nabijanja s kamnom in nadomešèanja polomljenih delov verige. Omenil bi lahko se policaja, ki sva ga zmotila na preži za morebitnimi ilegalci na meji, verjetno pa bi bila tudi midva dober plen zanj v primeru da bi tam kje »kampirala«.
Tako je bil konèno osvojen prvi prelaz med mnogimi, ki so naju se èakali in slovesno sva prestopila državno mejo brez kakršnih koli problemov na carini in trenutek ovekoveèila s fotoaparatom. Sledil je preèudovit adrenalinski spust z maksimalno hitrostjo dneva 50,9 km/h do Eisenkappela, kjer sva kupila vse za veèerjo in žal sva se morala ponovno, tokrat pred obèinstvom (vašèani) poizkusiti v mehaniènih spretnostih. Moram priznati, da sva naredila prav dober vtis glede na najin tako nezavidljiv položaj, da se je mimoidoèi dobri èlovek prostovoljno ponudil za pomoè, a sva se mu lahko le lepo zahvalila, ker slednje nisva mogla od njega imeti. Povedal nama je le za mehanika, ki pa je bil precej podobne sorte kot tisti na naši strani meje. Tako sva lahko le precej pri kraju z fiziènimi, jaz osebno pa tudi s psihiènimi moèmi nadaljevala pot do jezera Turner, kjer sva se ob 20:00 namestila v prvem kampu na jugo-vzhodnem koncu jezera.Tu sva si ponovno popestrila trenutke s prismojanjem riža in prestavljanje odveènega poca v pokrovke, ker sva se namenila kuhati preveè riža hkrati. Samo upala sva lahko, da niso najine tehnike opazovali iz sosednjih šotorov, ker sva bila verjetno videti kot dva èeška turista, s katerima se lahko le soèustvuje. Žal tudi po dodanih rozinah najin riž ni bil niè bolj užiten zato sva si s slastjo privošèila instant juho in po obisku toaletnih prostorov hitro zaspala. Bila sva zadovoljna s 107,5 prevoženimi kilometri v èasu 5h in 40min, pa tudi prelepo vreme še ni kazalo znakov prihajajoèih ploh in neviht.
 
 
 
 
 

SREDA 21.7.1999
ODHOD: 9:15
PREVOŽENI KILOMETRI: 82
ÈAS VOŽNJE: 5h 30min
MAKSIMALNA HITROST: 52,1
KONEC VOŽNJE: 23:30
ŠTEVILO OKVAR: 1

Vstala sva kar pozno (8:00), kar je bil znak, da je z zgodnje-jutranjo vnemo konec in po vsakdanjem zajtrku in jutranjem umivanju sva se po plaèanih dolgovih do kampa najprej pozanimala o mehaniku in napotili so naju na bližnje jezero Klopeiner in ob 9:30 sva odrinila.
Po zamudni vožnji, ob prej omenjenem jezeru, kjer je mrgolelo turistov in ni bilo poleg nekoè lepega jezera videti drugega kakor preobljuden in prepozidan jezerski breg sva konèno prišla do izposojevalnice koles, ki je v svoji ponudbi storitev premogla tudi servis. Ko se je ugotovilo, da je mehanik Hrvat je bil problem sporazumevanja za silo rešen, èeprav je bilo na zaèetku vse skupaj zelo klavrno, ker Grabarjeva Nemšèina ni bila briljantna, to de pa mehanik ni vedel niè o Anglešèini se mu je pa kar videlo, saj bi ga imel najprej za cigana potem pa šele za kaj drugega. Prvi problem se je pojavil, ko je bili treba vpeti natovorjeno kolo na stojalo, kar se je nekako rešilo tako, da sva roèno podprla vse skupaj in popravilo se je lahko zaèelo. Najprej je bilo potrebno izbrati novo verigo in odloèil sem se za cenovno srednjo varianto (190 ATS), ki naj bi ustrezala srednji kakovosti. Sledilo je nežno naravnavanje zvitega nosilca menjalnika z najveèjimi klešèami in ko je bilo vse skupaj približno zmontirano je bilo na vrsti nastavljanje prestav.Med drugim sem dal zamenjati tudi pedali, ker sta že lep èas spušèali neprijetne zvoke, ki so grozili, da bodo odpovedali. Po hitri probni vožnji v bližnjem gozdièku mi je postalo jasno, da nekaj vseeno ni OK. In tisto nekaj so bili polomljeni in obrabljeni zobje zadnjega zobnika. Ker pa bi bila menjava le tega predraga oz. je mojster pretiraval z zasoljevanjem cene sva morala nadaljevati pot poèasneje, ker so bile moje najvišje tri prestave neuporabne. To nama je se posebej nagajalo, ker je bil pred nama pretežno ravninski del poti vse do Celovca. Na cesti do sva sla najprej preko reke Drave, ki s svojo rjavo barvo nikakor ni dajala obèutka osvežitve v peklensko vroèem opoldnevu na razbeljenem asfaltu med prostranimi polji pšenice, ovsa in koruze, kjer kot zakleto ni bilo nobenega vetra, da bilo vsaj malo bolj znosno. Zato sva se okoli 11:00 odloèila za kosilo v bližnjem smrekovem gozdièu tik za cesto. Imela sva sreèo ker je bila to ena redkih mirnih senènih prostorov daleè naokoli in hitro sva si pripravila dobro in predvsem obilno kosilo, v daljavi pa so se že kazale strehe hiš predmestja Celovca.
Do mesta pa sva vozila še kar nekaj èasa predvsem zato, ker sva naletela na avtocesto in najini možgani vseeno niso bili skisani v tolikšni meri, da bi se podala nanjo. Zaèela sva na slepo iskati pravo pot in sva se orientirala le po smeri, kjer sva prièakovala center mesta, ker najina karta ni bila dovolj natanèna. Prva skrb nama je bil ponovno pošten servis po katerem sva vprašala na prvi bencinski postaji v mestu in ponovno je sledilo zamudno iskanje in poizvedovanje. Spraševala sva se že, èe mesto Celovec ne premore nobene spodobne popravljalnice koles, ker je bilo povsod polno prodajaln, ki so sicer imele popravljalnico a v veèini primerov ni bilo nikogar doma, ki bi bil sposoben prijeti v roko kakšen pameten kos orodja, kaj šele, da bi z njim kaj pametnega opravil. Položaju primerno živèna sva nadaljevala pot proti centru. Konèno sva prišla do na videz ugledne trgovine, kjer nama je mlad prodajalec, ki bi ga po izgledu lahko imel za smrkavca rekel, da ima dovolj kvaliteten zobnik, ki bi me prišel okoli 300 ATS, kar je pol manj kot je zahteval Hrvat na prvem servisu. Raztovorila sva torbe in peljala kolo na stojalo , ki je bilo za pultom, kjer je èakal še en kolesarski fanatik verjetno istega letnika kot prvi. Prvi problem, ki sta ga navedla je bila prejšnji dan kupljena veriga, ker ni bila enake znamke kot zobnik, ki sta ga nameravala montirati. Jasno se nisem odloèil za menjavo nove verige, ki naj bi na novem zobniku tekla slabše kot tista, ki sta mi jo ponujala za nadaljnjih 200 ATS. Sledila je precej podobna procedura kot pri prvem mehaniku, pri èemer sta fanta po mojem bolje opravila popravilo kot prejšnji in po kakšni uri dela so bile torbe spet na svojem mestu in kolo je bilo ponovno pripravljeno na preizkušnje, ki so nas še èakale. Kot se spodobi pri poštenih kolesarjih sva poravnala raèun pri èemer si je smrkavec zaraèunal 200 ATS a sem bil vseeno zadovoljen saj kasneje nisem imel veè problemov s tem delom kolesa. Prispela sva v center na Marijin trg kjer sva si vzela èas za èokolado, telefonski klic domov in seveda obvezno fotografiranje pri èemer sta nama pomagala prijazna turista., potem pa sva po obnovitvi zalog v trgovini hitro zapustila mesto, ker je bilo z vso prtljago naporno potovati in sva bila že precej utrujena. Malo ven iz mesta okoli 5:00 pa sva si skuhala prelep primer izgubitve, ker je Grabar hotel priti v vas Klein St. Veit, a je vsakega vprašal po kraju St. Veit. To veèje mesto vero-vzhodno od Celovca , najin dnevni cilj pa je bil priti še naprej od Feldkirchena. Ko sva se »našla« ni bilo veè veèjih problemov z orientacijo in lahko sva uživala v lepi pokrajini, kjer se je že moèno poznalo, da se približujva goratemu svetu.Nekoliko je motil le moèvirnat teren, kjer je od èasa do èasa neprijetno zaudarjalo iz obcestnih jezerc, kar je bilo verjetno posledica vode, ki je bila onesnažena z gnojnico. Tik pred Feldkirchenom sva okoli 20:00 zavila na gozdno »cesto«, kjer sva si pripravila veèerjo. To so bile še kar užitne suhe klobase in seveda instant juha. Ko sva odrinila je bil že mrak in montirala sva si luèi, ki lih v mestu sicer nisva potrebovala, prav pa so nama prišle na neosvetljeni cesti, ki se je zaèela vzpenjati nekaj kilometrov iz Feldkirchena. Nekaj èasa sva še vozila po posebej oznaèeni in od ceste nekoliko odmaknjeni kolesarski stezi nato pa sva morala iti na cesto, ko se je steza konèala zaradi strmosti poboèja po katerem je cesta potekala. Kasneje sva se zaradi zoženja pri obnovi ceste morala umikati avtomobilom, ki so izmenièno vozili v najini in v nasprotni smeri a veèjih problemov ni bilo, ker so bili le ti redki. Približno na 8. kilometru iz mesta, nama je strgana veriga pomagala pri dilemi, kje bi našla primeren kraj za prenoèevanje. Klanec na križišèu glavne in makadamske ceste je bil nekoliko veèji in ponovno moja zdaj nova veriga ni vzdržala. Zavila sva na stransko cesto in po kakšnem kilometru hoje ob kolesih sva prišla do koruznega polja, ki je imel z nekaj nižjimi drevesi in grmovjem prikrit kot. To, da je bila ne nasprotni strani ceste hiša naju v danih okolišèinah ni veliko motilo saj druge izbire nisva imela, le potrudila sva se, da naju ne bi kdo slišal ali videl. Spat sva šla brez prigrizka okoli polnoèi, edina stvar zaradi katere sva se upravièeno bala je bilo bliskanje v daljavi in veter, ki je gnal nevihtne oblake, zaradi èesar sva s šotorko pokrila kolesi in stvari, ki jim nisva mogla spraviti v šotor na varno. Kasneje nama ni bilo žal, ker je kmalu zaèelo moèno deževati. moèno grmenje pa naju niti ni motilo.
 
 
 
 

ÈETRTEK 22.7.1999
ODHOD: 8:30
PREVOŽENI KILOMETRI: 63
ÈAS VOŽNJE: /
MAKSIMALNA HITROST: 61,5
KONEC VOŽNJE: 18:40
ŠTEVILO OKVAR: 1

Zjutraj sva se kar se da hitro in potiho spakirala in brez zajtrka zapustila kraj prenoèevanja št. 2. Razlog za naglico je bil še tehtnejši, ko se iz jutranjih meglic odprl »preèudovit« razgled na še eno hišo, ki jeponoèi nisva videla in okoli katere se je že zgodaj zjutraj nekdo sprehajal. Noèna nevihta se je nekoliko umirila, a vseeno je bilo nad nama pusto sivo nebo, ki je grozilo, da se bo vsak hip ponovno ulilo, zato sva pri pakiranju pazila, da so bile vse stvari dobro zavite v vreèkah. Vrnila sva se nazaj po isti poti do glavne ceste in na že prej omenjenem križišèu pripravila obilen obrok kosmièev, ter popravila strgano verigo. Precejšnje preglavice nama je povzroèal polomljeni èlen, ki je bil zelo trd in sva se kar nekaj èasa oba trudila, da sva ga odstranila. Zanimiv pristop k umivanju zamašèernih rok je na koncu prikazal Grabar, ki si jih je umil z vodo, ki  je ostala od pomivanja posode, preprosto zato, ker druge vode razen rahlega dežja, ki je zaèel padati nisva imela. Cesta, po kateri sva se vozila zatem je bila lepa in žal nama je bilo, ker se zaradi megle med katero so se mešale drobne dežne kaplje ni videlo veliko, zato se do manjšega mesta Glödnitz, kjer sva kupila hrano za kosilo nisva veliko ustavljala. Omembe vredno doživetje na tej relaciji je bilo le to, da sva rešila mlado srno, ki se je z glavo zapletla v ograjo. Ko sva zapušèala Glödnitz je zaèelo resneje deževati in  takoj, ko sva prišla iz mesta sva si poiskala primerno zavetje med gostimi smrekami prvega gozda. S šotorko sva si hitro naredila  streho in nad gorilnik postavila obilno porcijo tortelinov. Èas sva si krajšala s pisanjem dnevnika in drugimi opravili med katerimi so naprimer lovljenje deževnice za pomivanje posode, naèrtovanje morebitnega boljšega poteka poti in bilo je prav prijetno. Dobro sva se oblekla in èe odmislimo skrb zaradi dežja ki mu ni bilo videti konca in je resno ogrozil napredovanje ta dan nama ni prav niè manjkalo. Po približno dvournem poležavanju ob kosilu sva se kljub rahlem dežju odpravila proti prelazu Flattnitz, kar sva kasneje zelo obžalovala. Cesta je prvih nekaj kilometrov potekala med travniki in pašniki kjer nama je poleg dežja grenilo pot tudi moèno grmenje. Znosneje je postalo ko se je zaèela cesta hitro vzpenjati in kmalu se je videla dolina le še kot redko poseljen travnat pas globoko pod nama. Preden sva prišla na prelaz, sva imela precej  opraviti z veè vmesnimi kucli, katerihl naklon je bil pogosto tako hud, da mi je dvigovalo sprednje kolo. Grabar teh problemov ni imel, ker je bil med vožnjo navkreber bolj nagnjen naprej. Namesto zmagoslavja ob še enem osvojenem prelazu pa naju je na vrhu èakal že kar neznosen mraz, ki je bil posledica dežja, vetra in najine nadmorske višine, ki je znašala 1400 metrov, od domaèinov pa sva kasneje slišala, da je nad 2000 metrov že padal sneg. Èez povsem premoèene maice sva si oblekla še en suh zg del obleke z dolgimi rokavi v upanju, da bo kaj topleje in se pognala naprej, kajti stenje na mestu je bilo nevzdržno. Cesta se je zaèela ponovno spušèati in to je prineslo še poslabšanje razmer, ker je bilo najino edino orožje proti mrazu izloèeno. To orožje je bilo delo, ki naju je po klancu navzgor kar dobro grelo, sedaj pa nama ni preostalo drugega kot da sva sedela na kolesih in èakava èim hitrejšega konca. Nekoliko je pomagalo, èe sva med vožnjo stiskala zavore in vrtela pedala... Boljša stran zaviranja je bila v tem, da pri poèasnejšem spustu ni tako pihalo, kar je bil verjetno še najveèji problem. V upanju, da v dolini ni tako hudo sva odloèneje pritisnila na pedala. Tako nama je minevalo približno 2 uri, kolikor nama je vzel ta 19 kilometrov dolg spust, med katerim sva se le za kratek èas ustavila ob manjšem jezu na reèici Paalbach, ki naju je spremljala vso pot. Èe sva se lahko prej zahvaljevala dejstvu, da na spustu ni bilo veliko avtomobilov, ki bi naju špricali z vodo se ta praksa žal ni nadaljevala, ko sva prišla do manjšega kraja Paal. Še hujše pa je bilo naprej od mesta Steindorf, kjer sva zavila na vzhod in nadaljevala pot po regionalni cesti št. 95 proti kraju Murau. Tu so se avtomobilom pridružili težki tovornjaki ki so poskrbeli, da je postala vožnja prava mora. Kljub temu se nisva trudila pretirano z iskanjem kolesarskih stez, ki so bile tod okoli dobro urejene, ker sva hotela èim hitreje priti do prvega kampa, ki sva ga prièakovala malo pred mestom Murau. Apatièen in v popolni »slepoti« za dogajanje okoli mene sem Grabarja, ki se mu je verjetno od samega hudega poslabšalo in je hotel iti še naprej, ustavil na njegovem križarskem pohodu, da sva se konèno ustavila pri kampu v kraju St. Georgen ob Murau.
Ura je bila 18:30, ko sva vsa premoèena in premražena stopila v recepcijo, v kateri so se greli obiskovalci kampa. Skoraj èudež se mi je zdel, ko je receptor pokazal na dva velika vigvama na drugi strani jezera, ki sem ga šele sevaj opazil, in nama rekel, da se lahko, èe želiva, utaboriva v njih. Seveda sva takoj zagrabila priložnost, da sva se lahko na suhem preoblekla v  toplejše cunje, ki sva jih še premogla  si dostojno skuhala veèerjo, postavila šotor ter razobesila mokre stvari, ki pa se zaradi vlage in mraza niso kaj dosti osušile.
Ogrel naju je šele topel èaj pred spanjem v gostilni, kjer sem lahko-ko sem nehal drgetati- ponovno napisal nekaj vrstic v dnevnik. Manj prijetno preseneèenje sva doživela pod tuši, namreè za toplo vodo je bilo potrebno imeti žeton. Te sva  kupila na recepciji in se v upanju da bo tuširanje trajal nekoliko dlje podala veliki zmoti naproti. Ravno ko sem bil ves namiljen je  zmanjkalo tople vode in ker sem ta dan prejel že dovolj moèno dozo mraza si nisem privošèil hladnega tuša. Ker je Grabarjev tuš »odpovedal«, tako da ni kazalo, da mu bo zmanjkalo tople vode, je dal svoj žeton meni, tako da sem na hitro konèal z zame tako cenjenim poèetjem v teh dneh.
Po tem sva se lahko konèno odpravila spat, saj je bila ura že okoli 11:00, in lahko sva le upala, da jutri ne bo bil tako deževen in hladen dan, ker bi to verjetno pomenilo konec najine odprave in cilj, ki je bil pred nama takrat še približno 200 kilometrov, ne bi bil dosežen.
 
 
 
 

PETEK 23.7.1999
ODHOD: 13:30
PREVOŽENI KILOMETRI: 56
ÈAS VOŽNJE: 5h
MAKSIMALNA HITROST: /
KONEC VOŽNJE: 20:00

Zjutraj se mi ni moglo zgoditi niè lepšega kot to, da naju je obsijalo sonce in konèno sem lahko s sebe vrgel vlažne cote, ker je bilo zunaj prav toplo. Èeprav je bilo na nebu kar nekaj oblakov je bilo zares lepo in takoj sem se lotil obešenja stvari na soncu, da bi se posušile. Tu je konèno prišel prav tudi lahen veter, ki je bil v primerjavi z vèerajšnjim prav prijeten in je hitro sušil vse od premoèenih potnih listov in gat, do mokrih spalnih vreè. Zares nama je odleglo in ponovno je bila najina morala v neslutenih višavah. Nekoliko nama je zagrenilo vzdušje le ugotovitev, da je bil žrtev nevihte celo števec, ki naj bi bil vodotesen a ga tudi McGiverjevi poizkusi obujanja niso mogli spraviti k sebi.
Ob 13:30 res nisva mogla veè nategovati sušenja in sva odrinila naprej proti mestu Murau še prej pa sva oprala nekaj cunj, ki sva jih nameravala na poti še rabiti. Med potjo se je zaèelo hitro oblaèiti, tako da o prejšnjem lepem vremenu kmalu ni bilo veè govora.. V mestu nama je bilo vreme najpomembnejša stvar za katero sva se takoj pozanimala v prvi telefonski govorilnici. Klicala sva domov, kjer so nama rekli, da v hribih prièakujejo izboljšava, doma je bilo takrat deževno. Za »zajtrk« sva si v prvi trgovini dobavila jogurt in kosmièe, ki sva si jih privošèila kar na parkirišèu nakupovalnega centra kjer sva vse skupaj dobavila.
Zares neprijeten obèutek je bil, ko sva se iz Murau-a odpravila proti prelazu Sölkpaè, ker je vse kazalo, da se bo ponovil prejšnji dan. Od èasa do èasa je pihalo tako moèno, da sva se morala potruditi, da sva sploh napre-dovala. Najina anoraka sta v tem vetru delovala kot jadra, ki so naju le ustavljala in èe ne bi bilo mrzlo bi jih z veseljem slekla. Veter pa je nosil naokoli tudi drobne dežne kaplje in ko sva naletela na njih sva bila zadovoljna, da sva jih nosila. Tako sva se poèasi peljala po pretežno ravninskem delu poti, kjer bi med drugim kmalu ostal brez puloverja, ki mi ga je Grabar sušil na prtljažniku in ga je slabo privezal na prtljago. Po vseh teh zgodah in nezgodah sva se ponovno zaèela vzpenjati in kmalu sva lahko slekla anorake in se razgledala po dolini. S ceste se nama je nudil lep pogled v dolino, zlasti zaradi svetlobe, ki je v daljavi predrla oblake in nama dajala upanje na boljše vreme. Cesta se je po prvih nekaj serpentinah, ko je bil vzpon res hud po nekaj kilometrih nekoliko izravnala in kljub rahlemu naklonu ceste sva lahko uživala v lepih podobah visokih vrhov, prek katerih so se podile meglice, pokrajina pa naju je z ostrim zrakom gorskimi hudourniki in redkim drevjem opozarjala, da sva vstopila v svet visokogorja.
Okoli 15:00 sva bila ravno prav laèna, da sva si na lepo urejenem poèivališèu pripravila zajeten obrok kosmièev z mlekom, ki sva ga ves èas tovorila s seboj. Dobro sva si odpoèila, pri èemer sva se lahko veselila lepega modrega neba, ki se je odprlo nad nama in prav zanimivo je bilo opazovati bele oblake, ki jih je veter zelo hitro razganjal naokoli.
Žal pa sva morala hitro na pot, ker sva imela pred seboj še precejšen del za ta dan zaèrtane poti in bi bilo zelo negotovo, èe bi morala prenoèevati tako visoko v hribih. Vseeno je bilo kljub izboljšanju še vedno hladno. Kmalu sva lahko na odpirajoèi se planjavi pred nama zagledala zadnji precejšen del ceste, ki naju je še èakal do vrha in poleg tega, da sva obèudovala  lepo okolico je najino pozornost še posebej pritegnil nama že znan pogled na strmo vzpenjajoèe se serpentine. Hitro nama je bilo jasno, da sva ravnala pravilno, ko sva se podvizala z najinega prijetnega poèivališèa. Napredovala sva zelo poèasi in kadar sva se ustavila je bilo prav neprijetno hladno. Zato sva raje vsa zadihana nadaljevala pot mimo vse redkejših dreves, ki so nama nudila slabo zavetje.
Že blizu vrha sva naletela na kravi, ki so se mirno sprehajale po cesti medtem ko so se ostale pasle ob cesti. Veèjega problema sicer ni bilo, ker so bili avtomobili redki in še tisti so brez težav vijugali med njima. Izkazalo se je, da je bil eden izmed sprehajajoèe se dvojice bik, ki se je med mojim fotografiranjem na mojo nesreèo prièel zanimati za mojo fluorescentno rdeèo kolesarsko majico, ki sem jo sušil na prtljažniku. Ker nisem našel nobene boljše rešitve iz položaja, sem se s tekom navkreber ob kolesu konèno rešil živali, ki se ji je dalo preganjati po hribu veliko manj kot meni, saj nikakor nisem hotel videti moje prtljage nasajene na bikovih rogeh. Tako sva vsa zasopla in izmuèena ob 17:00 pririnila na vrh 1790 metrov visokega prelaza, kjer sva se hitro oblekla, tako da sva se lahko malo bolj sprošèeno razgledala in poslikala naokoli. Zanimivo je bilo opazovati enega izmed avtomobilistov, ki je svoj avto gnal v klanec tako hudo, da mu je zakuhal in s tem je na vrhu naredil pravo parno zaveso, ko se je spustil po drugi strani prelaza navzdol. Spust je bil konèno spet nagrada za težko prigaran vsak meter nadmorske višine, za katero naju je vreme prikrajšalo pri prelazu Flattnitz prejšnji dan. Cesta je bila dobra in lahko sva se spušèala zelo hitro in zopet sva dobesedno norela po ne ravno položnih serpentinah navzdol. Nekoliko sva morala paziti zaradi zavor, ki so bile zaradi vèerajšnjega stalnega zaviranja po klancu navzdol moèno obrabljene in razmontirane a èe sva dobro stisnila roèici je vse skupaj še kar dobro delovalo in to nama je zadošèalo.
Kmalu po tem, ko sva bila ponovno niže v dolini se je najino veselje konèalo zaradi rahlega pršenja. Ustrašila sva se, da se bo razvila resnejša nevihta in zaèela sva se razgledovati, kje bi lahko zasilno prespala. Bila sva tako obupana, da sva ustavila nek avto, ki nama je pripeljal nasproti iz doline in vprašala sva voznika, ali tam, s koder se je pripeljal dežuje. Rekel je, da ne in lahko sva le upala, da v krajih v katere sva namenjena ne bo prièelo deževati. In res je dež ponehal in hitro sva nadaljevala vožnjo po sedaj že kar zlovešèi dolini, vsaj taka se je nama takrat zdela.
Na najino zaèudenje sva spotoma sreèala dva Poljaka ki sta imela namen s kolesi še danes proti na vrh, kar je bilo za to uro dokaj nenavadno in skoraj že na robu butastega. Ker sva bila midva seznanjena z razmerami na vrhu, sva se po hitri izmenjavi mnenj odpravila za njima, da jih opozoriva na situacijo, ki se je od takrat, ko sva bila midva na vrhu gotovo poslabšala, èez kakšne tri ure, ko naj bi bila Poljaka okoli 21-22:00 prišla na vrh pa ne verjamem, da jima bi bila vožnja v posebno veselje. Ko smo se ponovno sreèali sta rekla, da potujeta tudi z vlakom in da sta namenjena proti Italiji. Vozila sta se z navadnimi kolesi opremljenimi z blatniki in podobno šaro. torbe sta imela podobno montirani kot midva, po veliki kolièini vode, ki sta jo tovorila pa se je dalo spoznati, da nista kakšna paconarja kot Grabar, ki je bil zadovoljen s pol litra vode dnevno. To mi je bilo pri njiju všeè in še sam sem kasneje razmišljal, da bi si na prtljažnik privezal dodatno plastenko. Kakorkoli Poljaka se nista dala preprièati in sta dobre volje nadaljevala pot, midva pa se tudi nisva posebej ubadala z njima in sva nadaljevala pot.
Pred Gröbmingom sva se obrnila na levo proti zahodu in pred nama se je odprla dolina, ki naju je bila v naslednjih dneh pripeljala do vznožja prelaza Grossglockner, toda do tam je bilo še okoli 100 kilometrov kolesarskih stez, ki so naju èakale. Takrat sva bila na najsevernejši toèki najinega potovanja. Bila sva že precej utrujena in èe sva hotela spati v manj obljudenih krajih sva si morala poiskati kotièek še pred Schladmingom. Tega sva opazila okoli 20:00, 20 kilometrov pred prej omenjenim mestom.
Ta kotièek je bila hišica za shranjevanje živinske krme na pašniku. Vtem primeru je bila krma suha slama, èesar sv se zelo razveselila. Zoprno je bilo le to, da je bila hišica približno 50 metrov oddaljena od ceste, na drugi strani pa je bila na podobni razdalji oddaljena velika kmetija zaradi katere sva uvedla stanje nenehne pripravljenosti na opravke s policijo. Po hitrem preèkanju travnika sva se namestila pod napušèem za hišico, da sva skuhala solidno veèerjo, ker bi bilo na senu to opravilo prenevarno. Po veèerji sva se odpravila spat takoj, ko se je dovolj zmraèilo, da naju kdo ne bi videl, med èakanjem pa sva se brez posebnega opravila valjala po armaflexih in bilo je nadvse  prijetno. Na slami sva vseeno postavila šotor, da naju ne bi motila bodeèa slama med spanjem in ni trajalo dolgo, ko sva oba spala kot ubita. Ta dan zaradi pokvarjenega števca nisva dobila veliko podatkov o vožnji. Iz karte sva izraèunala, da sva prevozila 55 kilometrov v èasu približno petih ur.
 
 
 
 

SOBOTA 24.7.1999
ODHOD: 8:30
PREVOŽENI KILOMETRI: 85
ÈAS VOŽNJE: 8h
MAKSIMALNA HITROST:?
KONEC VOŽNJE: 20:50
ŠTEVILO OKVAR: 1

Dober spanec in dobro poèutje zjutraj je bil dovolj dober razlog za tve-ganje jeze lastnika hišice in kazni policije, ko sva se zjutraj zbudila ob 6:50. Kar se poèutja tièe se je stanje kmalu poslabšalo, ker je rosilo in kar na lepem se nama nikamor ni veè mudilo zlasti, ko je obèasno zaèelo resneje deževati. Pospravila sva šotor in se preselila pod napušè za hišico, kjer sva vèeraj veèerjala. Tu sva nekaj èasa èakala in èe bi vèeraj v trgovini kupila vsaj še nekaj hrane za zajtrk bi lahko koristneje izrabila èas. Ob 9:30 kar nisva mogla veè prelagati odhoda, ker je bil najin naèrt tak, da naj bi ta dan spala èim bliže kraja Fusch, ki je bil najina odskoèna deska za prelaz Grossglockner. Imela sva sreèo in dež je kmalu ponehal in pot je postala nekoliko bolj znosno, nato pa nama jo je lepo zagodla cesta, ki se je prikljuèila na magistralko. Dolgo èasa sva po zemljevidu iskala rešitev in nisva našla nobenega izhoda zato sva se podala na magistralko, pri èemer so naju mimo drveèi avtomobilisti morali imeti za popolna bebca. K sreèi je bilo take vožnje le 2 kilometra tako da sva hitro prišla skozi. Po tej avanturi sva prišla v bolj prijazne kraje s še bolj prijaznimi cestami. Peljala sva se mimo nekaj res lepih vasi, kjer sva imela obèutek da sva v pravljici. Edina nevšeènost ki nama je vzela malo èasa je bil odpadel vijak mojega prtljažnika, ki sva ga hitro nadomestila z rezervnim. Drugaèe pa sva se med drugim še najbolj zanimala za trgovino, ker še nisva niè zajtrkovala. V vasici Aich sva naletela na ravno pravšnjo in pri trgovki sva lahko med drugim izvedela za napoved izboljšanja vremena. Kupljene kosmièe z jogurtom sva pojedla kar za mizo na dvorišèu trgovine, pred odhodom pa sva kupila še nekaj razglednic. Na poti do Schladminga sem bil že siguren, da mi zavore drgnejo ob ukrivljene obroèe koles a sem po temeljitejšem pregledu ugotovil, da moje kolo teèe kot je treba in edina logièna razlaga je ta, da me je zavirala le utrujenost, ki se je pri meni pojavila prviè v tako hudi obliki.Sicer pa sem se lahko tolažil s tem, da je pred nama bolj ali manj položna cesta, ob kateri je bilo dovolj priložnosti za obnovitev zalog. To ugodnost sva izkoristila že po nekaj kilometrih v Schladmingu kjer sva se oskrbela z vsem potrebnim za ta in naslednji dan (nedelja), ko nisva mogla ra?unati na odprte trgovine. Ob odhodu iz mesta pa naju je preglasna sirena na strehi hiše sredi vasi opozorila, da je bila ura 12:00 in da morava hitreje pognati najini kolesi proti Radstadtu.
Med potjo do tega mesta sva si ob odli?no urejeni kolesarski stezi, po kateri sva se ves ?as peljala pripravila kosilo, ki se je v prijetnem okolju zelo prileglo.Vsake toliko ?asa sva na reki ob kateri sva jedla lahko videla tudi raftarje, ki so tulili, da je bilo po malem že kar neprijetno. Nisva si vzela preve? ?asa, ?eprav bi nama poležavanje na mahu pod sedaj nekoliko prijaznejšim nebom prišlo kar prav. Nadaljevale sva po kolesarski stezi, ki ni bila ni? kaj posebnega – v resnici se te steze sploh ne spomnim, vem le to, da je bila povsod ozna?ena z oznako R7.
Mesto Radstadt je se eno od lepih turisti?nih mest, ki na tem koncu Avstrije niso redka. Edina stvar poleg tega da sva se približno tridesetkrat v mestu izgubila je bila ta, da sva si dobavila v trgovini potrebš?ine za hitro malico, ki je sledila takoj, ko sva prišla iz mesta na pravo pot. Za to sva se pozanimala pri prvemu od mnogih teka?u, ki so se rekreirali na stezi in nama je ves zadihan izdahnil njihov zna?ilni:„Ja Ja”. Med jedjo so nama družbo delale krave, ki so bile za naju zelo ne zainteresirane, zaradi ?esar nama niti slu?ajno ni bilo dolg?as, ker sva imela lep razgled na dolino in okoliške hribe, kakšen kilometer ali dva stran pa sva lahko videla veliko Atomic-ova tovarna.
Odlo?ila sva se, da prideva v St. Johan po daljši poti tako, da sva se usmerila bolj proti severu in si ogledali še znamenito mesto skakalnic Bischofschofen. Tja sva prišla po magistralni cesti, ker je bila dolina preozka za kolesarsko stezo. K sre?i je bila cesta dovolj široka in promet tako redek, da sva lahko peljala tudi vštric. Bila sva le nekoliko negotova, ker se je cesta kar precej spuš?ala in naju je bilo strah, da se bova morala kasneje do St Johna še precej dvigniti, pa se je kasneje izkazalo. da je bil strah neupravi?en. Je bila pa pot zato toliko lepša in zares sva lahko uživala zlasti zato, ker sva vedela, da bova že jutri na vznožju tako slavnega prelaza.
Bischofshofen ni prav posebej veliko mesto, pravzaprav je po velikosti bolj na ravni vasi. Sem pa vseeno imel ob?utek, da sva v ve?jem mestu zaradi lepih in lepo urejenih hiš, ki so bile strnjene ob glavni ulici. Gostoljubnost prebivalcev tudi ni bila vprašljiva, saj naju je nagovoril nek mimoido?i, ko sva na ulici razgrnila zemljevid. Toda še preden mu je uspelo priti do naju sva se že našla zato sva se kar hitro podala na pot proti St. Johnu. Kjer sva ves ?as vozila po peš?eni stezi ob reki Salzach, ki je zaradi regulacij struge dajala prav neprijazen videz okolici. Vsakih nekaj kilometrov sva se ustavila na katerem izmed mnogih jezov, a še teh postankov je bilo vse manj, ko sva ugotovila, da so jezovi enaki in kmalu sva samo še drvela in mislila na to, da morava najti primeren prostor za »camping«.
Slednjega je našel Grabar med opravljanjem male potrebe za grmovjem tik ob stezi. Bilo je še kar svetlo (okoli 8:50) in na poti je bilo precej kolesarjev zato sva hitro pririnila kolesi na drugo stran grmovja kjer naju ni mogel nih?e videti. Koti?ek je bil kot nalaš? za najine namene in kot bi mignil se je že kuhala slastna klobasa, ki sva jo tovorila že vso pot od Schladminga. Hitro po zelo okusni a žal nekoliko preskromni ve?erji sva postavila šotor in ga pokrila s cerado, da ne bi bil preve? viden s ceste, ki je tekla le kakih 5 metrov mimo najinega šotora. Sprva sva upala, da se bi bilo mogo?e ugnezditi v bližnji baraki za seno, ki pa žal tisti ?as ni poleg ni? drugega razen napol gnilih tramov na katerih niti v najhujši zaspanosti ne bi mogla zadremati.
Tako se nama je ob 9:30 kon?al peti dan popotovanja, ki je bil zaznamovan predvsem z neskon?no utrujenostjo v dopoldanskem ?asu. Le trmi sva se lahko zahvalila, da sva v osmih urah vožnje s težavo zvozila tistih 85 kilometrov, ki so ustrezali na?rtovanemu napredku.
 
 
 
 

NEDELJA 25.7.1999
ODHOD: 10:00
PREVOŽENI KILOMETRI: 37
ÈAS VOŽNJE: ?
MAKSIMALNA HITROST: ?
KONEC VOŽNJE: 14:30

Prva stvar, ki naju je zjutraj okoli devete ure prav lepo pozdravila je bila množica sluzastih polžev, ki so lezli po povsod kjer bi midva najmanj želela. Imela sva kar nekaj dela, da sva jih odstranila, eden pa se je zaradi Grabarjeva površnosti prav lepo razpeštal v njegovih hla?ah, ko se je usedel na tla. Sledil je zajtrk s pravim mlekom in kosmi?i, ki nama je kljub sluzavosti okolice teknil kot vsi ostali in pojedla bi se kruh, ki nama je ostal od prejšnjega ve?era, ?e ga ne bi na?ele miši ali njim podobne živali, ki so se pono?i prišle gostit k nama verjetno iz bližnje barake.
Tako sva po za?etnih nevše?nostih ob 10:00 kon?no krenila proti vznožju Grossglocknerja. Tja sva nameravala priti okoli poldneva in si v kraju Fusch poiskati primeren prostor za po?itek v kempu. Sprva sva mislila da bo cesta oz. kolesarska steza položna in ravna. Kmalu pa se je izkazalo, da pelje kolesarska steza skozi ve?ino okoliških vasi v vedno bolj ozki dolini in pogosto se nama je zgodilo, da sva morala v najnižjih prestavah premagovati kratke vzpone. ?e drugega ne sva se lahko vsaj dobro ogrela saj je bilo dopoldne son?no in kmalu nama je postalo vro?e, zato sva se še rajši ustavljala pri posameznih zanimivostih, saj je bil razgled na dolino prekrasen. Verjetno maju je še najbolj pritegnilo zbirališ?e vode za eno od hidroelektrarn, ki jih je bilo v teh krajih res veliko. Pogled je bil še bolj zanimiv zato, ker je bilo »jezero« suho in sva lahko videla pravo velikost umetne zgradbe. Kmalu za tem pa sva se z vratolomnim spustom, kjer so bile najine že precej izrabljene zavore ponovno na preizkušnji zopet znašla na dostojnejši cesti. Tako sva od kraja Texenbach peljala po manj zanimivi cesti, kjer sva imela ponovno veliko opraviti z glasnimi avtomobili. Vseeno sva bila zadovoljna saj sva lahko ponovno hitreje potovala.
Pri kraju Pichl sva zavila proti jugu na desno. Tu je bila dolina ponovno širša in pogled na gorovje pred nama je bil zelo lep in kar težko je bilo pomisliti, da sva namenjena priti na drugo stran navidez neprehodne gorske pregrade. Zadnjih 7 kn do Fuscha sva lahko ponovno pazila na številne avtomobile, ki so bili namenjeni skozi prelaz, veliko pa je bilo tudi motoristov, ki so težko natovorjeni potovali v ve?jih skupinah v obe smeri.
Hitro sva prišla po dobri cesti v majhno mesto, ki pa je bilo zelo lepo urejeno kot se za turisti?no mesto spodobi in zlahka sva našla kamp z ravno pravšnjim prostorom za najin šotor. To je bilo ob 14:30 kar je pomenilo da imava dovolj ?asa da si odpo?ijeva po petih dneh napornega kolesarjenja v vseh mogo?ih in nemogo?ih okoliš?inah. Do tja sva že prevozila približno 430km od tega sva ta dan naredila le 37km.
Na vrsto je prišla hrana, ki sva jo imela v izobilju s seboj že od Radstadt-a. Za za?etek izdaten obrok makaronov z Boloneze omako, ki so na hitro potešili najhujšo lakoto. Kasneje je sledila po izgledu in vonju odli?na golaževa juha. Te pa nisva pojedla, ker je tik preden bi bila kuhana vrela pristala na Grabarjevi riti in njegovem armaflexu. Nekako mu je le uspelo obvarovati se pred hujšimi opeklinami, nekoliko si je le poparil prste, ko je  z roko odmaknil z golažem prelite hla?e, tako da sva z bidonom ublažila zadevo.
Zaradi neljubih dogodkov »izguba juhe« sva se odlo?ila za prepotrebno tuširanje. Najprej je Grabar preveril situacijo in slovesno najavil, da so za tuširanje potrebni žetoni po 10 Šilingov. Nadvse zadovoljen pa sem bil, ko sem se zaradi šparanja s toplo vodo najprej namilil. Ko pa sem hotel ponovno vklopiti toplo vodo sem spoznal, da te?e le mrzla. Po premisleku kaj bi lahko storil mi ni preostalo drugega kot da se stuširam z  ledenico, ki je pritekala verjetno z najbližjega ledenika. Tako sem ves zmrznjen prišel na sonce, ki me je kar nekaj ?asa grelo preden sem prišel popolnoma k sebi. Po vsem tem sva bila zopet željna ?esa za pod zob. Ravno prav so nama prišli tortelini katerih se je Grabar malo otepal a vedela sva, da naju jutri ?aka težak dan in nama bo vsaka kalorija prišla prav.
Tako sva v son?nem popoldnevu ve?inoma lenarila in jedla, edin opravek je bil postavitev šotora, ki nama je vzela celih 5 minut in pranje posode po vsakem obroku pri ?emer se tudi nisva hudo nagarala.
Zve?er sva se okoli 8:00 odpravila v mesto do telefonskih govorilnic. Zaradi okvare na prvi govorilnici, za katero sva mislila, da je v mestu edina sva šla prosit receptorko, ?e nama lahko odstopi njihov telefon. Kot sva lahko pri?akovala se to ni zgodilo, vseeno pa nama je povedala za pošto na drugem koncu mesta. Tako sva lahko ponovno odmaširala po že prej prehojeni poti na drugi konec mesta, da je v sodelovanju ostalih sprehajalcev raznih narodnosti izgledala glavna cesta skozi mesto kot promenada. Kar zadovoljna sva bila, da bova lahko kmalu govorila še s kom drugim, kajti poznalo se je že, da sva si že nekoliko nadležna. A se je najina vnema hitro ohladila, ko sva pri edini govorilnici naletela na dva, po obleki sode? vzhodnjaka, ki sta klicala bog ve kam in žvenket kovancev, ki sta jih metala v aparat nama je dal vedeti, da se lahko mirno usedeva in zaspiva pod prvim drevesom. Minilo je kakšne pol ure preden sta si oba slušalko izmenjala in naju je že skoraj minila želja po klicanju, da sva kon?no lahko prišla na vrsto. Med standardnimi obvestili domov, da je z nama vse OK razen to, da naju orangutanski ?ehi oz. Slovaki spravljajo ob živce, sta bila najbolj pomembna klica Alešu in Andreji. Z Alešem sva se dogovorila za njegov prihod k nama okoli 10:00, in vzpon na vrh Grossglocknerja v troje, kar je bilo za najino moralo ravno pravšnja  . Druga razveseliva novica je bila, da sva lahko pri?akovala pri Hafnerjevih sošolkah Andreji in Marini v Jesenicah prisr?en sprejem, kar nama je dalo dodaten motiv, da ?imprej prideva v Slovenijo.
V kamp sva se vrnila zelo dobre volje in ravno prav »našpi?ena« za jutrišnji težko pri?akovani vzpon, pa še hoja nama je kar pasala, saj sva se ob toliko prekolesarjenih kilometrih že skoraj odvadila hoditi. Tako sva se po obisku kopalnice odpravila spat, pri ?emer naju je bolj zaradi negotovosti kot iz strahu spremljala kar neprijetna vznemirjenost, tako da sva si lahko okoli 10:00 še nekaj ?asa iz odprtega šotora ogledovala zvezdnato nebo, kar je bilo v topli no?i prav prijetno doživetje.
 
 
 
 

PONEDELJEK: 26.7.1999
ODHOD: 12:00
PREVOŽENI KILOMETRI: 51
ÈAS VOŽNJE:?
MAKSIMALNA HITROST: 78
KONEC VOŽNJE: 22:00
 

Po jasni in za trenutke hladni no?i sva kar dobro spala, kar se je izkazalo že pri vstajanju, saj sva se komaj spravila pokonci kljub temu da se je bljižal ?as Aleševega prihoda. Prav ni? ga ne bi razveselila, ?e bi naju moral on vla?íti iz šotora, zato sva se morala mukoma prisiliti vstati in si po jutranjem umivanju pripraviti zajtrk.
Nato pa so nastopili trenutki skrbi, saj Aleša ob 10:30 še vedno ni bilo in spraševati sva se za?ela, kaj bi se mu utegnilo pripetiti. Na?rt je bil tak, da bo on prišel z avtom do vrha , nato pa se bo spustil s kolesom v dolino v kamp kjer sva ga midva že ?akala in se po isti poti vrnil z nama nazaj do avtomobila na vrhu prelaza. ?akala sva do 12:00, nato pa se nisva mogla ve? obotavljati, saj bi naju kasneje na poti lahko ujela tema, midva pa se nikakor nisva hotela znajti na višini malo pod 3000m pono?i, ko je tudi ?ez dan lahko hudo mrzlo. Nekaj rezerve v primeru da pride do kakšne okvare sva tudi rabila, zato sva odrinila in lahko sva le upala, da se z Alešem med potjo sre?amo. Na recepciji sva hotela pustiti sporo?ilo, a je bila ta že zaprta.
Na za?etku poti se nama je še dalo med vožnjo opazovati pokrajino, predvsem ledenike in bolj slapovom podobne hudournike na okoliških hribih. Kasneje pa so najino pozornost pritegnili le še povsem zasneženi in v led vkovani vrhovi pred nama in naju opozarjali, v kaj se podajava in edina želja, ki sva jo kljub nezavidljivemu položaju imela je bila, da nama pride naproti Aleš.
Kar presre?na sva postala, ko je ob 13:15 mimo naju iz nasprotne smeri pridrvel nih?e drug kot naš Suso, ki ga zaradi športne oprave sprva skoraj nebi spoznala. Prvo poro?ilo o prelazu je bilo malo manj vzpodbudno, saj kar se ti?e strmine ceste. S tem sva se lahko strinjala sej nisva mogla upati da bova vozila po tako položnem terenu, kot sva ga imela do sedaj. Naslednji šok, ki sva ga bila deležna je bil razlog zakaj je zamudil. Da bi se podal z avtomobilom na vrh prelaza bi moral pla?ati 50DM, zato se je odlo?il za vzpon na vrh s kolesom, ki je bil  brezpla?en in šele nato se je spustil k nama z dvourno zamudo kolikor je potreboval za vzpon.
Tako sva se lahko v grobem seznanila z najpotrebnejšim in z užitkom smo si privoš?ili ?okolado, ki  je bila na poti obvezen spremljevalec poleg raznih kola?kov in drugih sladkarij. Za tem hitro prišli do cestninske postaje za prelaz kjer smo se oskrbeli z prepotrebno vodo, zatem pa se je za?elo 18km primerno strmega klanca(12%) do vrha. To so bili trenutki molka ko zaradi var?evanja z mo?mi med vožnjo nismo govorili in je bilo le ropotanje avtomobilov edino kar smo slišali.
Seveda smo delali tudi postanke, ki so bili pogostejši in so se daljšali bolj kot  smo se dvigali. Ve?inoma pa so bili namenjeni po?itku in fotografiranju, velikokrat pa se je moral kdo od nas ustaviti in po?akati ostala dva. Med drugim smo se lahko le nasmehnili avtomobilom, ki so zakuhali in so jih vlekli posebni avtomobili za te neredke primere. Ravno tako smo se lahko na?udili Vzhodno-nemškemu avtobusu, ki bi bil še najbolj koristen na odpadu, da je prilezel tako visoko in smo ga brez ve?jih muk prehiteli približno 2km pod prvim vrhom. Ta je bil kasneje gotovo stranka prej omenjeni vle?ni službi. Prav hecen pa se nam je zdel stric s kar lepim vampom, ki je peš rinil kolo in se nikakor ni hotel vdati. Z veseljem mu je Aleš povedal, koliko še ima pred sabo, on pa je ni? bolj prizadeto nadaljeval pot. Tako smo naleteli tudi na zabavne poglede in z užitkom smo si jih privoš?ili. Res se sliši zelo škodoželjno toda osebno se lahko le vprašam, komu smo mi povzro?ali zabavne poglede, pa se zato sploh nismo zmenili saj je bil vzpon  tak dogodek, da se lahko le malo stvari kosa z našo avanturo.
Po?asi smo prikolesarili do prvega vrha in kar hudo bi bilo ob pogledu na pravi vrh prelaza, ?e naju nebi Aleš že prej opozoril na neljubo presene?enje. Problem je bil v tem, da je bil pravi vrh od prvega vrha le za kakih 100m višji. Toda težava je bila v tem, da se je cesta vmes spustila za okoli 200m k majhnima jezercema v dolinici, kar je po kratkem spustu pomenilo še 300m napornega vzpona.
Seveda si nismo mogli kaj, da se nebi ustavili na kosilu, ki smo ga bili zelo potrebni in zavetje ob jezercu je bil ravno pravšnji prostor. Kot obi?ajno je bila na jedilniku testeninska bomba, ki je bila nekoliko prešibka tako, da smo se dodatno podprli z grižljajem ?okolade. ?asa smo imeli še dovolj tako, da smo si lahko privoš?ili kratek po?itek, ki je še posebej prijal zaradi jasnega  a hladnega vremena zaradi ?esar se je vseeno pasalo nekoliko topleje oble?i. Sicer pa smo imeli zelo lep dan tako, da se je zgodaj popoldne dalo za kratek ?as nekoliko lahkotneje oble?i in uživati v poletnem soncu.
Pri bližnji gorski gostilni smo se oskrbeli z svežo zalogo vode nato pa nasko?ili glavni vrh prelaza Grossglockner. Po prvih stotih metrih nam je postalo jasno, da bosta to najtežja dva kilometra potovanja nasploh s ?imer se Grabar verjetno nebi strinjal, pa vseeno je Hafner zadnje metre ?util kar pošteno vrtoglavico in prav po?asi in vztrajno nam je le uspelo priti na vrh. Kar nekaj ?asa smo si vzeli za proslavitev uspeha in kmalu smo bili vsi pripravljeni na nove norosti in pred nami je bila odli?na priložnost, da se izkažemo namre? obetal se nam je spust.
Takoj po nabavi v trgovinici s spominki kjer so nam bila glavna stvar kartice smo se podali v dolino in kmalu se je izkazalo, da so Grabarjeve in Hafnerjeve bremze že nekoliko zmatrane tako, da je bilo pred nekaterimi ovinki prav zanimivo, saj bi v primeru odpovedi zajadrala v globino po najkrajši poti. Toda to se k sre?i ni zgodilo in na koncu smo se le lahko pohvalili z najve?jo hitrostjo potovanja, ki je znašala 78 km/h. Celoten spust do cestninske postaje za katero je Aleš parkiral svoj avto je trajal dobro uro. Sre?o smo imeli, da se je ob 18:00 prelaz že zaprl za osebni promet, tako da smo imeli široko cesto popolnoma zase. Ustavili smo se le pri odcepu k ledeniku Grossglockner a se zaradi Aleša, ki ni imel ?asa za 8 km dolgo pot do ledenika in nazaj, pa tudi zaradi pozne ure(7:30) tudi midva nisva odlo?ila za to pot.
Tako smo brez ve?jih zapletov prišli do Aleševega avtomobila, kjer smo se ob pisanju kartic okrep?ali s piškoti in ?ajem. Bili smo zadovoljni, da se nisva z Grabarjem odlo?ila za pot na ledenik zaradi teme, ki je kmalu nastopila v dolini in verjetno nebi videla veliko zanimivega, pa tudi utrujenosti nismo mogli ve? skrivati. Zato smo se hitro poslovili, Alešu se je mudilo v službo, midva pa se še zmeraj ni sanjalo, kje bi prespala in se niti nisva pretirano vznemirjala, ker je bil današnji cilj izpolnjen. Vseeno sva se potrudila in z najhitrejšim možnim tempom nadaljevala pot, saj je bil nov cilj pred nama. Ta cilj je bila Slovenija saj smo bili s puncama dogovorjeni, da se v Sredo zve?er dobimo na Jesenicah.
Napredovala sva presenetljivo hitro, verjetno zato, ker sva hotela ?im hitreje najti primerno šotoriš?e. A je bila dolina tako ozka, da se ni dalo nikjer varno preno?iti, da nebi tvegala nepovabljenih obiskovalcev. Prva priložnost se nama je ob 22:00 pokazala v kraju Döllach kjer je bil manjši kamp in prav brez posebnih naporov sva zavila vanj, saj sva bila oba potrebna tuša, pa še zaslužila sva si ga. Jasno pa je pred spanjem v krožnik stekla juha, ki naju je morala zadovoljiti za ta ve?er.  Ta dan sva naredila vsega skupaj 51 km v osmih urah vožnje.
 
 
 
 

TOREK: 26.7.1999
ODHOD: 13:30
PREVOŽENI KILOMETRI: 100
ÈAS VOŽNJE: ?
MAKSIMALNA HITROST: ?
KONEC VOŽNJE: 0:50

Vstala sva okoli 10:00 in prav ni? se nama ni mudilo naprej oziroma midva po v?erajšnjem uspehu nisva bila posebno zagreta za rekordne podvige. Zato sva se po?asi odvlekla do trgovine v mesto, kjer sva se spomnila, da nama bi mle?ni gres odli?no popestril jedilnik, in ravno prav sva bila že sestradana,  da sva na hitro kupila še nekaj malenkosti med katerimi so bila tudi sveža jajca za popotnico. Te sva kasneje skuhala na trdo in prav neumno se nama je zdelo, da se nisva tega spomnila že prej.V taboru sva si najprej skuhala nekaj mle?nega, kar naj bi bilo okusno, pa že zaradi nezabeljenosti nisva bila najbolj navdušena, kaj šele zaradi ?udnega zdroba zaradi katerega je bila jed bolj podobna razkuhanemu mo?niku kot pa mle?nemu gresu. Koncu koncev pa sploh ni bilo problema, saj sva bila pošteno la?na in kljub prej omenjenim zadržkom se nisva dala posebej prositi za najino kulinari?no umetnino. Zatem sva se po?asi spravila k pakiranju in pranju vsega kar se je dalo, zlasti sva se posvetila najini obleki, ki je bila tega opravila že hudo potrebna. Okoli 13:30 je bilo kon?no vse pripravljeno za odhod in redke so stvari, ki bi naju lahko »razveselile« bolj, kot naju je ugotovitev, da je zra?nica na Hafnerjevem kolesu prazna. Toda vseeno nama zadevica ni vzela veliko ?asa, saj je bilo potrebno le rutinsko flikanje zadnje gume tako, da sva se lahko ob 14:00 pognala proti Beljaku(Villach). Kmalu sva spoznala vso bole?ino vožnje po pripekajo?em soncu brez kakršnekoli sence, zaradi ?esar sva že po dveh urah neprekinjene vožnje naredila težko pri?akovan postanek. Odlo?ila sva se za polurni po?itek z skromnim prigrizkom, ki sva ga izdatno zalila z vodo, ki je tekla iz pipe na po?ivališ?u. Kuhana jajca so nama dobro teknila zato je bil po?itek v senci pravi balzam tako, da nama je bilo zelo težko ponovno spraviti se na kolo in nadaljevati vožnjo po razgretem asfaltu. Mimo naju pa so drveli redki avtomobili, saj se ljudem v tej vro?ini verjetno ni dalo niti pogledati iz hiš, kaj šele da bi skakal naokoli.Za najine razmere sva napredovala zelo po?asi, saj sva se zanašala na no?ni hlad, ki nama bo olajšal potovanje in sva si že zamislila plan za no?no vožnjo. Na?rtovala sva preno?itev nekje med Spittalom in Beljakom. Tako sva se tolažila in vztrajno rinila naprej. Vmes sva se vse pogosteje ustavljala in kmalu je prišel ?as, ko je bilo potrebno dobaviti vse za ve?erjo in zajtrk, saj se je ura bližala šesti. Pri vaški trgovini  kjer sva si privoš?ila jabolko, ostalo pa sva nameravala pojesti na bolj prijetnem predvsem pa mirnem prostoru. Le tega sva našla nekaj kilometrov dlje, ko se je kolesarska steza odcepila od neprijazne ceste in se priklju?ila sprehajalni stezi s pogostimi in lepo urejenimi po?ivališ?i. Tu nama je uspelo pripraviti golaž iz konzerve, ki je bil kar užiten in je bil v kombinaciji z standardno juho in svežim kruhom solidna malica. Teko?a voda, ki je tekla pri po?ivališ?u je bila zelo dobrodošla in še preden sva odšla sva lahko pomila posodo, kar nama bi bilo kasneje zaradi pomanjkanja vode, ki sva jo stalno tovorila sabo veliko težje, saj sva imela pred sabo še tri obroke. Najini senci sta se po?asi daljšali in Kmalu je postalo bolj znosno, kar se je poznalo na najinem tempu. Pred mestom Mölibrucke sva si lahko ob akumulacijskem jezeru ogledala razli?ne vrste elektrarn, se najbolj pa naju je pritegnila velika vetrnica za pridobivanje elektrike. Ker je bila ura že devet sva si vzela ?as za ve?erjo, saj naju je nestrpna bitka s ?asom zelo utrudila in so nama makaroni z Bologneze omako teknili kar se le da in prav ni? nisva skoparila. Seveda sva si privoš?ila tudi nekaj minut po?itka saj je bilo okoli 10:30 še vedno velik del poti na?rtovane za danes pred nama tako, da si nisva preve? popuš?ala in sva odkolesarila naprej. Vožnja je bilo zopet bolj podobna preganjanju po boljših makadamski cesti, kot pa umirjenemu potovanju. To nama prineslo tudi najve? ugodja, saj naju je ve?erni hlad podžgal, da sploh nisva ve? ?utila utrujenosti (žal le za?etne pol ure). V Spittal sva prišla ob 23:00 v trdi temi tako, da sva si lahko privoš?ila le ?okolado, ki sva jo tovorila s seboj, medtem pa sva povprašala mimoido?e za pravo pot v Beljak, saj je bilo mesto kar veliko in paziti sva morala, da se ne izgubiva. Sicer pa sva imela za sabo že kar nekaj zakotnih in zelo neprijaznih koti?kov mesta kot so razna naselja primerna kve?jemu za najve?je izme?ke, ki se jih da v mestu najti. Mimoido?i so nama radi svetovali in sva bila res na pravi poti, le de niso upoštevala, da sva midva s kolesom in pa? ne moreva na avtocesto. A za naju celo to ni bil problem in sva nadaljevala pot, saj sva na zemljevidu videla, da bova kmalu prišla na odsek, ko blizu avtoceste te?e lokalna cesta, po kateri bi se dalo znatno varneje in veliko bolj vše?no priti v Beljak. Zato, sva nekoliko 

negotovo, pa vseeno kar se da hitro pohodila padala in kmalu sva prišla do prej omenjenega mesta, poigrati sva se morala le še z pre?kanjem avtoceste, kar bi verjetno bil pravi posladek za samomorilce. Mo?no sva si oddahnila, ko sva pre?kala ozek travnati pas in prišla na ravno pravšnjo cesto za najine namene, le orientacija na zemljevidu je kmalu postala vprašljiva zlasti zaradi veliko cest in poti, ki sva jih ubirala. Zato sva se morala ve?krat ustaviti, pogosto pa sva se ravnala po instinktu, saj sva vedele, v kateri smeri lahko pri?akujeva Beljak. Po glavni cesti se nisva vozila saj sva že za?ela misliti na primeren prostor za preno?itev. Na prvi pogled je kazalo kar dobro, saj je bila široka dolina po kateri sva potovala polna raznih koruznih polj, ki so bila pogosto lo?ena z majhnimi gozdi?i. Toda kmalu se je izkazalo, da je v teh krajih popolnoma druga?en na?in poljedelstva. Nikjer nisva naletela na kako prijazno, neobljudeno poljedelsko hišico, ustavila sva se le pri dveh opuš?enih hišah, kjer bi nama verjetno navsezgodaj moril kak kmet. Nikjer tudi ni bilo primerne goš?ave, kjer bi se lahko skrila, le ob glavni cesti bi se morda kaj našlo, pa je še tu bilo okoli vse polno hiš. Tako da sva dobesedno blodila in iskala kje bi lahko prespala in bilo je že kar vprašljivo, ?e bo to sploh mogo?e glede na to, da je bila ura že skoraj 1:00, midva pa sva bila že skoraj pri Beljaku. Omeniti velja tudi zanimiv pojav te?nobe, ki se je postajal iz trenutka v trenutek mo?nejši in se je kazal predvsem z nesporazumi, ki sva jih k sre?i hitro zgladila ali vsaj vsak zase potla?ila vase in jih še naprej kuhala v sebi dokler se nama je pa? dalo ubadati s temi re?mi. V takih trenutkih je bilo najboljše zdravilo hitra vožnja in napredovanje v najini za?rtani smeri saj nama je to v tej more?i no?ni vožnji nekoliko dvignilo moralo in oba sva postala boljše volje. Da sva to no? spala se imava zahvaliti zelo neprijetnemu spremljevalcu najinega potovanja. Namre? za?elo je deževati in ko sva se prav zavedla te nesre?e nama ni preostalo drugega kot da prav na hitro postaviva tabor. Ob glavni cesti nedale? stran od hiš vasice Gummern sva si za grmovjem na hitro postavila šotor in pred dežjem zavarovala vse najnujnejše. Ob spoznanju, da sva se utaborila kakih deset metrov od železniške proge sva se le kislo nasmehnila in sva po hitrem obroku golaževe juhe prav hitro zaspala. To da je nekako na 5-10 minut prihrumel mimo vlak in povzro?il mali potres naju zaradi utrujenosti niti ni preve? motilo. Ura je bila 1:00.
 
 
 
 
 
 

SREDA: 28.7.1999
ODHOD: 7:15
PREVOŽENI KILOMETRI: 65
ÈAS VOŽNJE: ?
MAKSIMALNA HITROST: ?
KONEC VOŽNJE: 18:00
ŠTEVILO OKVAR: 1

Zjutraj sva prilezla iz šotorov že ob 7:15 in brez ve?jega obotavljanja spakirala vse stvari,  saj sva bila tipi?en primer kampiranja na ?rno, ki so ga lahko opazovali številni ljudje z vlakov, ki so pogosto hrumeli mimo naju, pa tudi s ceste sva bila kljub zeleni ceradi, ki sva jo imela za kamuflažo verjetno kar dobro vidna. ?esarkoli sva se dotaknila je bilo mokro in sluzasto, saj so ?rni polži, ki jih je dež spravil na plan preslinili vse, kar ni bilo v šotoru. ?eprav deževalo ni ve?, so nama ?rni oblaki na nebu obljubljali še kakšno presene?enje. Še zajtrk in umivanje sva zaradi teh tegob preložila za nekaj kilometrov nižje.  Hiter umik pa nama je prepre?ila Hafnerjeva prazna guma, ki sva jo hitro napumpala in nekako je le zdržala kake dva kilometra , kjer sva pri cesti, tik ob reki Dravi našla dovolj dober prostor za zajtrk. Toda nisva ostala dolgo, saj poleg nekaj prav velikih rib v reki ni bilo ni? ob?udovanja vrednega. Povsod sami polži in vlaga, tako da so se nama kosmi?i ki sva jih zajtrkovala že skoraj vsak dan že kar malo zagabili. Takoj zatem sva prišla v Beljak, kjer je le veleblagovnica pritegnila najino pozornost, da sva se ustavila za dlje ?asa, vmes sva posnela le še nekaj fotk. Ponovno sva obnovila zaloge, Simon pa si je kupil »ta lepo« majico, saj sva bila dogovorjena s prijateljicama, da se še ta dan dobimo na Jesenicah in zasluženo proslavimo najin podvig. Toda do tja je bilo še štirideset kilometrov z prelazom Podkoren.  Iz Mesta sva najprej prišla na neurejen gozdi?ek, ki bi lahko služil kot sprehajališ?e, verjetno pa je bila to ciljna to?ka mestnih mamilašev. Bistveno je bilo to, da sva zopet pustila zemljevid in se orientirala bolj po instinktu in kar hitro sva našla pravo pot, ki jo je ozna?evala tabla z napisom Slovenija. Žal pa sva se prav hitro ustavila zaradi vse mo?nejšega dežja, ki je po malem padal že od Beljaka naprej. Parkirala sva kar pri neki nedograjeni hiši, kjer sva se zatekla pod streho in ?akala na konec dežja. Toda tega kar ni hotelo biti in ?e sva se hotela držati dogovora s puncami sva morala naprej. K sre?i se je dež med ?akanjem le nekoliko unesel in je do vznožja prelaza skoraj povsem prenehal. Pred štartom na 8 km dolg vzpon pa je bilo potrebno ponovno pumpanje Hafnerjevega zadnjega kolesa, saj je med tem že nekoliko spustilo, kratek postanek pa sva tudi porabila predah in hitro malico(?okolada) za zadnji prelaz, ki nama je v tistem hipu predstavljal le še formalnost. Da sva se hudo zmotila sva se lahko prepri?ala že po prvem kilometru vožnje, ko naju je tabla ob cesti opozorila na 18%-ni klanec, kar je bilo najve? na vsej odpravi. Ker sva imela zadaj zelo natovorjeni kolesi nama je dvigovalo sprednji kolesi, tako da sva se morala pogosto ujeti za odbojno ograjo, da nisva padla na sredo ceste, po kateri je takrat vozilo kar precej avtomobilov. Vzpon je bil eden najnapornejših tudi zaradi tega, ker se vseh osem kilometrov nisva mogla nikjer pošteno spo?iti zaradi konstantnega klanca, ki ni padel nikjer pod 10%-ov  in avtomobilov katerim sva se morala stalno izogibati. K sre?i ni ve? deževalo in so oblaki na nebu prišli kar prav, pred vrhom je bila celo megla, da ni bilo tako hudo vro?e. Tako sva le nekako približno v eni uri prišla na vrh prelaza (še vedno na avstrijski strani), seveda je sledila fotografija, nato pa kratek spust do meje.  V Duty Free shopu sva obnovila zalogo, tokrat z bolj sladkimi in tudi nekoliko bolj alkoholnimi malenkostmi. Med prigrizkom pa nama je med mnogimi kolesarji v o?i stopila skupina najbolj razcapanih. Bilo jih je med pet in deset in nekateri so imelo obute celo navadne natika?e. Prav hitro so nama bili pripravljeni povedati, da so Slovaki ki se vra?ajo s Korzike, vmes pa so sko?ili še na Mangart in na Triglav, kar jim je vzelo le slaba dva dneva, tako, da gredo danes naprej v Avstrijo. Zares so izgledali klavrni a sva jih vseeno ob?udovala. Po slovesu smo šli vsak v svojo smer in na naši strani sva si sposodila klju? WC-ja v obmejni restavraciji in pomila posodo, ki sva jo umazano tovorila že od jutra. Najinih namer seveda nisva zaupala prijazni kelnarici, saj jo bi ob pogledu na umazane piskre, ki sva jih brez sramu zlagala na umivalnik od jeze zagotovo razneslo. Ura je bila že 15:00 in mudilo se nama je na kosilo, ki sva ga že mo?no pogrešala. Spust je bil enkraten, saj sva bila v Sloveniji, kar sva ?akala že vse od osvojenega vrha Brossglocknerja. Tudi vreme je postalo lepše. Posijalo je sonce, le nizko na horizontu so še grozili temni oblaki. Prispela sva v Kranjsko Goro, kjer sva se po najkrajši poti zategnila do Save Dolinke. Poiskala sva lep kraj tik ob vodi in si takoj pristavila vodo za njoke z Chily omako iz konzerve. Med kuho sva lahko gledala, kako veter goni temne oblake, a bila sva tako la?na, da se niti malo nisva vznemirjala. Konec koncev pa sva bila sva Sloveniji, kjer ne more biti ni? ve? hudega. Njoki so odli?ni in v isto vodo sva dala štiri velike ?okoladne cmoke za posladek. Resda je bilo vse skupaj kupljeno v Avstriji, a je bila vseeno to najboljše kosilo popotovanja. Žal pa sva ga zopet morala pred?asno kon?ati, saj je zopet za?elo mo?no deževati.  Vse skupaj sva ponovno popokala in oddivjala naprej proti Jesenicam. Seveda se je dežju pridružila še prazna spuš?ajo?a guma Hafnerjevega Kolesa in zoper sva jo v Kranjski Gori napumpala, kasneje pa sva se morala kar nekajkrat ustaviti in v najve?jem nalivu ponoviti postopek ohranjanja gume v voznem stanju. Bojazen, da bo zaradi dežja naše sre?anje v Jesenicah bolj kratko se je k sre?i razblinila, ko je pri Hrušici dež ponehal in naredilo se je lepo vreme, ki je ostalo vse do konca odprave. Ob dogovorjenem ?asu sva bila na Jesenicah, kjer sva najprej kupila novo zra?nico za spuš?ajo?e kolo in ga popravila, potem pa sva se predala dekliškim nežnostim…
 
 
 
 

ÈETRTEK: 29:7.1999
ODHOD: 13:40
PREVOŽENI KILOMETRI: ?
ÈAS VOŽNJE: ?
MAKSIMALNA HITROST: ?
KONEC VOŽNJE: 20:00

Zbudila sva se na najzanimivejši ?e ne že najlepši lokaciji najinega potovanja. Na Razgledni to?ki sprehajališ?a na Jesenicah. Za nama je resda bila goš?ava, ki sva jo prejšnje dni pogosto iskala za preno?evanje, zato pa je bilo pred nama pol mesta z visokimi bloki. Z najbolj oddaljenega balkona bi naju verjetno bilo prav težko spregledati. Iz šotora nama sploh ni bilo treba lesti, saj je Grabar spal na poti, Hafner pa na klopci zraven njega. ?e je policijski avto, ki je pripeljal mimo po poti malo stran prišel zaradi dveh klošarjev, ki spita na javni površini nama ni znano, toda v hipu nama je postalo nelagodno in zelo sva se razveselila njihovega odhoda, saj naju iz avta niso videti. Po isti poti so se že za?eli sprehajati jutranji sprehajalci in marsikdo si je z za?udenjem ogledal najino preno?iš?e, zaradi ?esar sva si zaželela za malenkost hitreje zapustiti najino Razgledno to?ko. Bila sva malo ma?kasta in nikamor se nama ni ljubilo. Še dobro da sva bila la?na in se nama je mudilo jest, druga?e bi premetavala spalne vre?e še celo dopoldne. Od prejšnjega ve?era nama je še ostala juha, ki sva jo skuhala in pojedla iz umazane posode. Ob 10:00 pa sva se odpravila do trgovine.  Dva hitra sendvi?a in pol lubenice sva pojedla na trgu Maršala Tita sredi Jesenic, nato pa sva odšla k Andreji, ki naju je prejšnji ve?er povabila na kavo. Tu se ni zgodilo ni? posebnega razen to, da je Hafner tam pozabil kolesarske rokavice in ob 13:40 sva že drvela proti Radovljici. Cesta se je narahlo spuš?ala tako, da sva lahko vozila kar hitro, kljub temu sva kar precej ?asa iskala in povpraševala po pravi poti saj od Lesc do Radovljice razen regionalne ceste ni bilo druge poti. Kmalu sva se le nekako prikotalila v Radovljico in  naprej v Brezje, kjer sva si pred cerkvijo pripravila odli?no kosilo z nesoljeno polento tako, da sva zraven dodala še mleko in polenta z mlekom je bila pripravljena. Družbo nama je delala Marina, ki je prejšnji ve?er prišla z Brezja v Jesenice in bilo je prav zabavno (v Jesenicah). Pozno popoldne smo se razšli in šla sva naprej proti Kranju, kjer se je za?el bolj valovit teren in vožnja je zopet postala bolj iz?rpljujo?a. Še huje je bilo, ker nisva vmes jedla ni? resnejšega od ?okolade in nekaj grozdja. Pri Zbilju sva šla dvakrat v isto trgovino, saj sva po zaužitih bio-sendvi?ih ugotovila, da sva še vedno sestradana. Po drugi porciji je bilo malo bolje. Pri Smledniku je Hafner v žepu našel sladkor, ki si ga v Kranjski Gori nisva potresla po knedljih, ker naju je preganjal dež. Razdelila sva si ga in za nekaj sekund nama je odlego. V tem stilu sva zmagoslavno prišla v Tacen in Ljubljano kjer se je v Novih Jaršah odprava na Grossglockner uspešno zaklju?ila.
  


 © Miha Hafner & Simon Grabar 1999