Pri uvajanju dela z računalnikom v pouk moramo učence pripraviti na tovrstno delo. Če imamo pomisleke, da bo rokovanje s strojem za otroke prezahtevno, se motimo. Otroci ne poznajo strahu pri delu z računalnikom. Jemljejo ga kot nekaj samoumevnega in ko pridejo v učilnico, brez strahu tipkajo po tipkovnici in preizkušajo delovanje miške. Pri prvih urah naj bodo računalniki že vključeni, učence naj program pričaka kot bližnjica na namizju. Učenci ga z dvojnim klikom odprejo, nato pa sledijo navodilom učitelja. Ko so učenci pri delu že malo bolj spretni, pa jih do programa lahko pripeljemo preko menija start. Računalniških vsebin in teorije ne razlagamo. Ko naletimo na problem, ga skupaj rešimo. Pri postavljanju zahtev pa dosledno uporabljajmo slovenske izraze.

Prvič v računalniški učilnici
Prvošolci ob spoznavanju nove zgradbe, ki bo devet let njihov drugi dom, pridejo tudi na ogled računalniške učilnice. Ob prvem obisku si ogledamo stvari, ki so na mizi in jih poimenujemo:
škatla s programi, zaslon, tipkovnica, miška, slušalke, zvočniki.
Vsakemu delu pripišemo tudi namen. Dogovorimo se za pravila obnašanja in skupaj sestavimo sliko iz Miškine male šole računalništva. Delo nadaljujejo v matični učilnici in ponavadi me drugi dan presenetijo z risbicami računalnikov.

"Računalnik je škatla z lučkami, ki ima tipkovnico, miško na podlagi in slušalke. Na tipkovnici so tipke s številkami in drugimi znaki. Da računalnik dela, potrebuje elektriko, ki pride do računalnika po kablu ("električni vrvi"). Računalnik imamo za učenje in igranje igric. Pomaga nam pri matematiki in novih predmetih." (učenci 1. a)

Delo v računalniški učilnici z vsemi učenci oddelka
Ta oblika dela je primerna pri urah, kjer učenci spoznavajo nov program in njegovo delovanje. Učitelj računalnikar demonstrira delovanje programa, opozori na težave in pomaga učencem pri delu. Ko učenci prvič delajo s programom, so neučakani in bi radi hitro opravili zastavljeno nalogo. Da nejasnosti hitro odpravimo, je dobro, da sta v učilnici poleg računalnikarja še učiteljica in vzgojiteljica, ki učencem pomagata z nasveti.

SPOZNAVANJE DELOVANJA NOVEGA PROGRAMA V RAČUNALNIŠKI UČILNICI

Razred: 1
Predmet: ŠPORTNA VZGOJA, MATEMATIKA, SLOVENSKI JEZIK, LIKOVNA VZGOJA
Cilji:

• poimenujejo črte (tanka - debela, ravna (vodoravna, navpična, poševna) - kriva, sklenjena - nesklenjena, ...)
• utrjujejo delo z miško (klik, dvojni klik, risanje, brisanje, )
• spoznajo orodja za risanje črt s programom Slikar
• narišejo črte različnih barv in debelin

Učne oblike: frontalna skupinska delo ob računalniku v dvojicah

Učne metode: razgovor demonstracija metoda grafičnih izdelkov

Učni pripomočki: vrvice različnih barv in debelin, listi A4 raznobarvni flomastri različnih debelin, računalniški program Slikar

Prostor: igrišče ali telovadnica, matična učilnica, računalniška učilnica

Potek dela

Zaslonska slika programa Slikar in razlaga delovanja nekaterih orodij

Delitev oddelka - polovica učencev v matični učilnici, polovica v računalniški učilnici
Kadar želimo, da učenci naredijo veliko istovrstnih vaj, da bi učno snov usvojili, se odločimo za delitev oddelka. Polovica učencev oddelka odpeljemo v računalniško učilnico, druga polovica pa ostane v matični učilnici. Pri načrtovanje ure poskrbimo, da je delo v učilnici zanimivo in razgibano. Z učiteljem, ki bo v računalniški učilnici (vzgojiteljica, računalnikar), pa se natančno dogovorimo za zaposlitve v računalniški učilnici in način poročanja o delu in uspehih.

Oblikovanje računalniškega kotička v oddelku

Poučujem po metodologiji Korak za korakom. Učilnica je organizirana v centre dejavnosti (kotičke), ki so sistematično razporejeni po prostoru. Ti kotički so: matematični, bralni, pisalni, umetniški, naravoslovni, kotiček s kockami, računalniški.

Kotički so jasno razmejeni in označeni (barve: rdeča - matematični, zelena - naravoslovni, siva - računalniški...). Vsa oprema je na nivoju otrokove višine, kar omogoča samostojno uporabo sredstev. Kotički omogočajo delo v majhnih skupinah, srečanja večjih skupin in individualno delo. Učiteljica ima nad njimi pregled in lahko spremlja otroke pri delu. Posamezne centre dejavnosti sem vpeljala postopno. Vsak kotiček smo si najprej skupaj ogledali, ga opremili z didaktičnimi materiali in potrebščinami učencev ter ga označili. Pogovorili smo se, katere dejavnosti bomo v posameznem kotičku opravljali in določili pravila, ki jih morajo vsi upoštevati.

VPELJAVA RAČUNALNIŠKEGA KOTIČKA

Pred oblikovanjem računalniškega kotička v učilnici smo obiskali računalniško učilnico. Tam je računalnikarka učence seznanila z napravami (računalniki), z delom v računalniški učilnici, s pravili in predstavila nekaj didaktičnih programov (frontalno s projekcijo).
V matični učilnici smo se zbrali v polkrogu ob računalniku in otroci so povedali, kaj o računalniku že vedo. Računalnik so risali in poimenovali dele. S tem sem spoznala stopnjo njihove računalniške opismenjenosti. Pogovarjali smo se o vlogi računalnika pri pouku, doma in na delovnih mestih staršev učencev. Zanje so vse dejavnosti pri računalniku igrica (pa čeprav je to računanje, pisanje, spoznavanje novih pojmov...).
Določili smo pravila obnašanja, ki veljajo v računalniškem kotičku (naenkrat dela le eden, "gledalci" morajo biti oddaljeni vsaj en korak, vsi ga smejo in morajo uporabljati, prepovedano je prerivanje, tekanje). Učenci so sprejeli računalnik za vrednoto naše učilnice, za katero so vsi odgovorni. Upoštevajo vsa dogovorjena pravila. Vsi učenci imajo zadolžitve, ki jih tedensko menjamo. Tako vsak teden en učenec skrbi za računalnik (to delo imajo najraje):

• zjutraj vklopi računalnik,
• pripravi program,
• izklopi računalnik,
• skrbi za urejenost kotička).

Za strpnost in upoštevanje pravil je najbolj zaslužno dejstvo, da otroci vedo, da bodo prišli vsi na vrsto. Delo pri računalniku je ena od njihovih obveznosti, ki jih morajo v dogovorjenem času (dan, teden) opraviti.
Njihov interes se močno poveča ob vpeljavi novih didaktičnih programov. Zato uvodno uro s predstavitvijo programa izvedeva z računalnikarko v računalniški učilnici. Podava navodila za uporabo in vsi imajo možnost, da delovanje takoj preizkusijo. Tako se vsi učenci seznanijo s programom in so v matični učilnici samostojnejši, izognem se pa tudi pretirani pozornosti sošolcev do tistega, ki s programom v učilnici začne.
Zelo pomemben je prostor v učilnici, ki ga namenimo računalniku. Neprimerna postavitev lahko privede do tega, da je pozornost vseh učencev (ne le tistega, ki dela pri računalniku) usmerjena v ekran. Računalniški kotiček mora biti nekoliko umaknjen od ostalih dejavnosti. Moteč je tudi zvok, zato je bolje, da učenci uporabljajo slušalke.
Ključni element uspeha sta skupno načrtovanje in evalvacija. Učenci aktivno sodelujejo in s tem se veča njihova odgovornost (kar so načrtoval, morajo realizirati). V fazi načrtovanja se dogovorimo, kaj in kako bomo delali. Če se npr.: dogovorimo, da bomo eno dopoldne risali, šteli, poslušali pravljico in pri računalniku s pomočjo CD ROM-a Stavnica določali začetni glas, morajo ta dan vsi učenci te naloge opraviti. Vsak dela po svojih zmožnostih, v svojem tempu. Lahko si izberejo, kaj bodo počeli prej in kaj kasneje. Ko opravijo eno dejavnost, odidejo v drug kotiček in tam opravijo naslednjo. Omejitev je le prostor. Tako kot ne morejo vsi naenkrat risati (tam je le osem stolčkov), je pri računalniku le eno mesto. Za čakanje "v vrsti" nimajo časa, saj sicer ne bi opravili načrtovanih nalog v ostalih treh kotičkih. Če planiramo, da bodo vsi učenci v enem dopoldnevu delali pri računalniku, moramo izbrati dejavnost, ki ne traja predolgo (približno 5 minut). Ko opravijo delo v enem kotičku, to z dogovorjenim znakom (pri nas je to barva kotička) označijo na plakatu v učilnici. V fazi analize in evalvacije (konec dneva, tedna) se pogovorimo o opravljenem delu oziroma o realizaciji načrtovanega. Učenci svojo (ne)uspešnost razložijo, povedo vzroke...