POMNILNIK
Zgradbo notranjega pomnilnika si lahko zamišljamo kot omaro s policami. Namesto polic so pomnilniške lokacije, ki prejmejo 8, 16, 32,... bitov velik podatek. Lokacije imajo naslove, po katerih jih lahko razločimo. Naslovi so števila.

 

Programi v fizični pomnilnik nikoli ne dostopajo neposredno, ampak tvorijo naslove na tri načine. Način naslavljanja je odvisen od pomnilniške enote.

· Ravninski pomnilniški model. Pri tem imajo programi dostop do vseh naslovov in pomnilnik vidijo kot prostor z neprekinjeno verigo bajtov. Takšen prostor se tudi imenuje prostor linearnega naslavljanja.

· Model za realno naslavljanje. Ta način je predvsem za kompitabilnost z Intel 8086 procesorji.

Segmentiran pomnilniški model. Tukaj program vidi pomnilnik kot skupino več segmentov. Vsak segment pripada določeni vrsti podatkov. Tako ima program ločene segmente za izvršilno kodo, za podatke in za sklade. Da program dostopa do teh segmentov, mora tvoriti logični naslov, ki je sestavljen iz izbirnika segmenta in pomika.

Bralno-pisalni pomnilnik, pogosto imenovan z angleško kratico RAM (Random Access Memory), je vrsta elektronskega pomnilnika. Podatke lahko vanj zapisujemo in jih beremo iz njega. Lahko ga imenujemo tudi delovni pomnilnik. Uporablja se v računalnikih in drugih digitalnih napravah.

Ločimo dve vrsti RAM pomnilnikov: dinamični RAM (DRAM), ki za svoje delovanje potrebuje signal, ki nekaj tisočkrat na sekundo osveži vsebino pomnilnika ter statični RAM (SRAM), ki ne potrebuje osveževanja, zato omogoča hitrejši dostop do podatkov, vendar je dražji (uporaba v predpomnilnikih).

Glavni značilnosti pomnilnika sta kapaciteta (velikost), ki jo merimo v bajtih, ter čas dostopa do podatkov, ki je velikostnega razreda nekaj nanosekund.