Košarka
                 Košarkaska prazgodovina
                                              Zgodovina
                                               Smisel in pravila košarke
                                              Igralna mesta
                                               Košarkarska oprema
Košarkarska prazgodovina

Ameriška Po-ta-pok in tchlatchli...

Številna etnološka odkritja so razkrila obstoj iger oziroma igrišč podobnih današnji košarki daleč nazaj v človeški zgodovini. Različna ljudstva srednje in južne Amerike so poznala igro katere cilj je bil spraviti (vreči, dobiti skozi) predmet (žogo) skozi luknjo ali obroč še v času pred našim štetjem. V Chiapasu, v današnji Mehiki so našli igrišče katerega obstoj ocenjujejo približno v leto 1400 pred našim štetjem. Azteški »Po-ta-pok« in majevski »tchlatchli« sta taki igri, ki sta pri obeh ljudstvih bili zelo popularni saj so ju oboji zelo veliko igrali. Značilnost obeh pa je bila, da je bilo potrebno spraviti skozi obroč trdo žogo, njihovi kulturi podobno pa je bila ta igra zelo groba. Vsekakor pa je igra zgolj na daleč podobna današnji košarki in velja njena omemba zgolj kot zanimivost.

 ...ter evropska Cholange in korbball

Igro, imenovano »cholange« so se igrali prebivalci v Normandiji in Bretaniji na pravokotnem igrišču velikem do tristo metrov. Na sredi igrišča so imeli nameščen obroč skozi katerega so morali igralci vreči 3-4 kg težko žogo. Na žalost pa o omenjeni igri in njenih pravilih ne obstaja kakšnih omembe vrednih virov ali pa le ta niso dosegljiva. Bolje poznana in tudi časovno bližje je igra imenovana »korbball«, ki so jo imeli nekateri tudi za pravo predhodnico današnje košarke, o čemer pa ni nobenih dokazov kljub številnim podobnostim. Korbball je bila igra, zelo priljubljena v drugi polovici 19. stoletja, v Nemčiji je bila nekaj časa tudi v osnovnem šolskem programu, igrala pa se je še v Avstriji, Švici, Nizozemski in prek avstrijskih šol je prišla tudi na slovensko. Igrali so se ga lahko v dvorani ali na prostem, na igrišču spremenljivih mer, vsako moštvo pa je imelo po sedem igralcev - šest jih je igralo v polju, sedmi pa je bil zadolžen izključno za obrambo koša.


Zgodovina

Košarka se je prav neverjetno hitro razvila in razširila po svetu naokoli, od leta svojega nastanka, 1891, ko so jo prvič zaigrali v Springfieldu, Massachusetts, ZDA do prvega nastopa v Evropi že naslednje leto, 1892 jo zaigrajo v Ženevi. Leta 1897 je že nastala prva profesionalna košarkarska liga - National Basket Ball League v ZDA. Dobro desetletje kasneje od njenega nastanka, leta 1904 je bila predstavljena na olimpijskih igrah v St. Louisu, prvič kot olimpijski šport pa se je igrala v Berlinu na OI 1936.

Začetki: Springfield, ZDA

Prvo igrišče za košarko
YMCA Springfield

Košarka je med športi posebna v tem, da si jo je nekdo izmislil in se ni razvila iz kakšne druge oblike športa. Leta 1891 si je kanadsko-ameriški zdravnik in športni pedagog James Naismith iz Springfielda, Massachusetts, poskušal izmisliti igro, ki bi jo šolarji lahko igrali v telovadnici med dolgimi zimami. Zgodba pravi, da je na koncu napisal osnovna pravila in na zid telovadnice pribil košaro za breskve. Prva pravila so izšla natiskana v šolskem časopisu Triangle 15. januarja 1892 in so postavila temeljne okvirje pravil igre za dolgo časa, pet dni kasneje pa so odigrali prvo uradno tekmo na gimnaziji YMCA, 20. januarja 1892. Tedaj je bilo na igrišču po devet igralcev, ker je imel Naismith v razredu 18 učencev in jih je tako razpolovil, da je dobil dve ekipi, igrišče pa je bilo veliko za polovico današnjega. »Basket ball« (koš - žoga), kot je ime predlagal eden od študentov se je takoj priljubil in razširil skupaj z igranjem igre.

Nadaljnji razvoj

Še istega leta je bila po zaslugi Sende Berenson košarka predstavljena dekletom, kjer se je tudi hitro prijela. 21. marec 1893 je datum prve uradno odigrane ženske tekme, ki se je prav tako odvijala na gimnaziji. Ravno sprejetje nove igre med gimnazijami po celih ZDA je zaslužno za bliskoviti razvoj in popularizacijo košarke. Kmalu so povsod ustanavljali nove klube, spremembe pa so prišle, dostikrat povsem samodejno brez nekakih odlokov od zgoraj, tudi v samo igro. Tako so najprej odrezali dno koša, da so lahko dobili žogo skozenj, nato so omejili število igralcev na bolj znosnih pet, kar se je zgodilo nekako okoli leta 1897. Tako ni bilo nič čudnega, če so jo kmalu sprejeli med osnovne telovadne programe po večini šol in pa kot obvezni športni program v nekaterih rodovih vojske, predvsem mornarica in pehota ZDA sta zaslužni za razširitev košarke prek vojaške službe. Naslednji večji premik pomeni združitev šolskih košarkarskih dejavnosti pod eno streho, najprej je leta 1906 ustanovljena IAAUS Intercollegiate Athletic Association of the United States, štiri leta kasneje, 1910 preimenovana v NCAA (National Collegiate Athletic Association), ki je še dandanes temelj osnovnega razvoja za posamezne igralce na njihovi poti do profesionalnega udejstvovanja v košarki v ZDA.

 Košarka postane mednarodni šport

Tako kot v ZDA se je tudi po svetu razširila s študenti, ki so jo hitro prenesli v Kanado, Južno Ameriko in Evropo. Velik razmah pa je doživela med prvo svetovno vojno, tokrat po zaslugi ameriških vojakov, ki so jo radi igrali povsod kamor so prišli in z njo okužili še domačine. Tako so leta 1919 Italijani in Francozi že odigrali prve mednarodne tekme proti ameriškim vojaškim ekipam, v istem času pa se je razširila tudi v Vzhodno Evropo, predvsem na Poljsko in Sovjetsko zvezo.
Ker je število privržencev raslo iz leta v leto so začeli razmišljati o tem, da bi košarko uvrstili med olimpijske športe, zato so jo že leta 1904 predstavili na tretjih OI 1904, kjer so jo med seboj igrala moštva iz različnih ameriških mest. Predstavitev so ponovili leta 1924 in 1928, vendar neuspešno. Do premika je prišlo šele po ustanovitvi mednarodne amaterske košarkarske zveze, FIBA ( Fédération Internationale de Basketball Amateur ) leta 1932, nakar je sledilo leta 1935 sprejetje košarke med olimpijske športe in v Berlinu naslednjega leta so jo že prvič lahko igrali na OI 1936. Prvi zmagovalec olimpijskega turnirja je postala ekipa ZDA pred Kanado in Mehiko.
Za razvoj izven ZDA, ki ji ostali svet ni mogel dovolj hitro slediti, je odločilna ustanovitev mednarodne zveze, ki je skrbela za organizacijo tako mednarodnih kot tudi klubskih tekmovanj. FIBA je zaslužna za razvoj predvsem mednarodnih, najprej kontinentalnih tekmovanj, od leta 1950 dalje pa za SP najprej za moške, od leta 1953 pa tudi za Svetovno prvenstvo v košarki za ženske. Poleg tega pa njena celinska krila skrbijo za mednarodna klubska tekmovanja, ki so se v drugi polovici 20. stoletja, predvsem evropska Evroliga, močno približala po kakovosti tistim v ZDA, predvsem je na tem mestu mišljena liga NBA.

 NBA

Danes najmočnejša profesionalna košarkarska liga na svetu je nastala 6. junija 1946 z ustanovitvijo »BAA« (Basketball Association of America). Dobra tri leta kasneje, 3. avgusta 1949 se z združitvijo BAA in rivalske »NBL« ( National Basketball League ) le ta preimenuje v »NBA« (National Basketball Association). Njihov namen ob ustanovitvi lige, povečanje popularnosti košarke jim je vsekakor uspel. Kmalu so se tekme prirejale v velikih dvoranah, kjer gostijo več tisoč glavo množico ljudi, ki jim izjemne predstave vrhunskih košarkarjev in bogat spremljevalni program ponujata obilo zabave.
Iz lige NBA prihajajo največje zvezde preteklosti, igralci kot so bili Wilt Chamberlain, ki je redno zadeval po več deset košev na vsaki tekmi in je edini, ki mu je uspelo preseči sto točk, potem Bill Rusell kot izjemni obrambni igralec, pa genialni organizator igre John Stockton, tu je potem še Kareem Abdul-Jabbar, ki je dosegel največ točk od vseh ter po mnenju mnogih najpopolnejši košarkar vseh časov Michael Jordan.
Leta 1997 je nastala ženska različica NBA, WNBA (Women's National Basketball Association), ki se je navkljub začetni nesigurnosti obdržala kot edina profesionalna ženska liga kateregakoli športa na svetu.

Smisel in pravila košarke

Pri košarki je smisel igre v tem, da eno od obeh moštev doseže več točk, ki se dosegajo z zadetimi meti žoge skozi obroč oziroma koš med igro v napadu ter obenem ravno to poskuša preprečiti nasprotni ekipi med igro v obrambi.

 Naismithova pravila

Obstaja 13 prvotnih pravil košarkarske igre, ki jih je postavil Naismith že na samem začetku, ko si je igro izmislil in so veljala vseskozi od začetka ter veljajo v veliki meri še dandanes za osnovna pravila v košarki.
Objavljeno 15. januarja 1892 v šolskem časopisu, The Triangle:

Ta igra je dokaj drugačna od tiste, ki se igra danes. Na primer, vodenje žoge z obema rokama in večina fizičnih stikov je nedovoljenih. Vendar pa so postavila temeljne okvirje, ki so se kasneje skozi čas in prostor v nekaterih točkah spreminjala in prilagajala različnim vidikom ter novejšim potrebam.

 Točkovanje

Število točk se opravi z dodeljevanjem točk za vsak doseženi koš glede na mesto, kjer se je nahajal tisti, ki je zadel in glede na vrsto meta samega:

Če je nad igralcem med strelom narejen prekršek, se mu v primeru zgrešenega koša dodeli toliko prostih metov za kolikor je bil izvajan strel, se pravi za dva ali tri mete. V primeru prekrška in doseženega koša, se igralcu dodeli dodatni prosti met. V primeru nešportnega prekrška in tudi tehnične napake, se dosodi dva prosta meta in še posest žoge za ekipo nad katero je bila storjena kršitev. V primeru tehničnih ali nešportnih napak se med izvajanjem prostih metov ne skače za odbito žogo kot je to v primeru, ko se izvaja proste mete po dosojeni osebni napaki.

Igralna mesta

Vloge košarkarjev v moštvih so se razvila samodejno skozi čas in potrebe v košarkarski igri. To pomeni, da položaje igralcev ne določa noben pravilnik ampak zgolj potreba oziroma taktična zamisel igranja. Poznamo tri osnovne igralne pozicije, ki jih uporabljajo moštva, to so branilci, krila in centri. Natančneje jih lahko uvrstimo v pet pozicij, ki jih poleg imena označujemo tudi s števili:

Opisana igralna mesta veljajo za igralce, košarkarje, nikjer pa ne obstaja pravilo, da mora posamezno moštvo imeti ravno takšno postavo na igrišču. Le ta, postava ekipe namreč, se lahko spreminja sproti glede na trenutne igralne zahteve ali zmožnosti moštva. Košarkarski trenerji lahko prilagajajo ekipo, ki jo vodijo glede na svoje taktične poglede na igranje košarke ali pa glede na sposobnosti prilagoditve posameznih košarkarjev. Tako je zelo pogosto uporabljana sprememba naprimer ta, da si branilca menjata vlogi pri organizaciji napada. Možne so tudi številne različice prilagoditve postave, tako se lahko pohitri igra s uporabo dodatnega branilca namesto enega od centrov, ali pa obratno, igra se bolj na moč in višino s postavitvijo dodatnega centra. Vse različne možnosti se uporablja v namen iskanja najboljše možne postave oziroma peterke, ki bi bila sposobna zadati trenutnemu nasprotniku kar največjo možno škodo v smislu doseganja čim večjega števila točk in čim manjšega prejemanja njih.
Veliko je odvisno od sposobnosti posameznih igralcev, da poleg igre v svoji osnovni poziciji lahko učinkovito odigrajo tudi v vlogi na drugem igralnem mestu. Dober pokazatelj primera je naprimer igralec, ki v svoji poziciji centra velja za odličnega za igro pod košem, če pa njegov učinek strmo poda z oddaljenostjo od koša potem velja zanj naziv tipični center. Če pa center lahko dosega točke tudi z oddaljenimi meti žoge, potem velja zanj, da je bolj prilagodljiv oziroma popolnejši košarkar in je v taktičnem smislu bolj uporaben za ekipo in predvsem za njenega trenerja, ko le ta išče čim večje število možnih taktičnih variant za igralno postavo peterke.


Košarkarska oprema

Osnovna, oziroma najnujnejša oprema za igranje košarke sta teren, igrišče s košema in posebej za ta šport značilna žoga za košarko. Za igranje na višji, tekmovalni ravni se zahtevana še dodatna, spremljevalna oprema. Tako je potrebna ura za merjenje igralnega časa skupaj s zaslonom za njegovo spremljanje, in zraven je še značilna opozorilna sirena, ki opozarja na iztek dovoljenega časa za posamezni napad. Potem je tu še tabla oziroma osrednji podatkovni zaslon za spremljanje rezultata in po možnosti statističnih podatkov s katerimi se lahko sproti spremlja dosežke posameznih košarkarjev.

 Igralni teren

Glavna članka: Košarkarsko igrišče in Koš (košarka) .

Prostor za igranje košarke vsebuje igralno polje, igrišče, ki se v košarkarskem žargonu imenuje parket, ter na obeh skrajnih koncih tega polja nameščena koša.

 Igrišče

V mednarodni košarki je v regularni rabi igrišče po standardih organizacije FIBA, ki meri v dolžino 28 metrov, v širino pa 15 m. V ZDA so igrišča za meter daljša (29 x 15 m), takšna kot so po predpisih v njihovi najvplivnejši ligi, v NBA. Za igralno podlago se večinoma uporablja leseni parket. Bili so sicer poizkusi z uporabo modernejših materialov, predvsem iz umetnih mas, vendar se je klasična podlaga obdržala zaradi svojih primernih značilnosti, predvsem oprijema in odboja.

Koš in njegove mere

Glavni cilj igralcev je zadeti koš. Le ta se skozi zgodovino, razen povsem na začetku, ne spreminja. Napredoval je od navadne košare za sadje, najprej do tega, da so mu odstranili dno. Potem, ko so lahko dobili žogo skozenj so kmalu ugotovili, da bi bilo bolje, če bi imel mehke stranice, da bi bilo varneje ob dotikih z njim. Tako je koš povsod kjer se igra košarko isti, poleg ogrodja na katerem je nameščen ga sestavljajo še tabla, kovinski obroč in že omenjena mrežica. Prav tako je standarizirana tudi njegova namestitev, obroč je vedno od tal oddaljen točno 3,05 metra. Postavljen je na sredino po širini, pomaknjen od zunanjega roba igrišča 1,2 m znotraj vanj. Ker so mere in namestitev koša vedno in povsod enake, bi že premik za vsega nekaj centimetrov imel za strelce nanj zelo negativne posledice.

 Žoga za igranje košarke

Standardna žoga pri košarki
Glavni članek: Košarkarska žoga.

Za igranje košarke se uporablja le za ta šport značilno žogo, ki je napihljiva, izdelana ali iz gume ali sintetičnih kompozitov, ali tradicionalno iz usnja. Značilnosti košarkarske žoge sta še njena prepoznavna oranžno – rjava barva in njena groba površina, ki zagotavlja boljši oprijem za roko, ki jo drži. Površina krogle je skoraj vedno deljena z "rebri", ki so potisnjeni pod njeno površino v različnih konfiguracijah in so ponavadi v kontrastni barvi. Oranžna površina s črnim rebri in zraven dodan logotip je tradicionalna oblikovna shema, poznamo pa še številne druge

Za več informacij......

http://www.nba.com/

http://www.kzs-zveza.si/kzs/