Judo

Pomen besede "judo"

Izgovorjava in zapis

Zgodovinski razvoj juda

Pasovi in stopnje

Judo je moderna japonska borilna vešèina, ki se je razvila konec 19. stoletja (formalno ustanovljena okoli leta 1882) iz veè japonskih tradicionalnih (t.i. vešèine korju) oblik ju jutsuja, njen zaèetnik pa je D¾igoro Kano. Judo je goloroka borilna vešèina, ki vkljuèuje borbo stoje in na tleh, mete, padce, vzvode, udarcev z rokami in nogami pa Judo neposredno ne vsebuje. Tako je na prvi pogled zelo podoben rokoborbi in je v osnovi ena izmed najbolj razširjenih oblik le-te. S svojo sistematièno urejenostjo vsebine in vadbe je bil judo zaèetnik, hkrati pa tudi vzor mnogih kasnejših modernih japonskih borilnih vešèin (t.i. vešèine gendai budo). Oseba, ki vadi oz. trenira judo, se imenuje judoist. Uèenci, obleèeni v bele uniforme, t.i. judogije (poenostavljeno v kimone), vadijo pod vodstvom uèitelja mojstra, senseija. Kraj vadbe se na Japonskem imenuje dod¾o, drugje po svetu pa so to po navadi veèje ali manjše splošne telovadnice. Zaradi varnosti pri padcih se vadba vrši na posebnih blazinah, t.i. tatamijih. Judo lahko poleg tehnik vsebuje tudi filozofsko plat, tesno povezano z vadbo. Namen juda je tudi v razvoju celega èloveka skozi dolgotrajno vadbo, tako v pomenu fiziènega razvoja (zdravje, borba in samoobramba, šport) kakor razvoja razuma, osebnosti in doseganja notranjega miru. S preoblikovanjem v moderni olimpijski šport se je ta del juda ponekod zelo omilil ali celo izginil.

 
 

POMEN BESEDE "JUDO"
Beseda judo, zapisana z pismenkama 柔 - »ju«, »nežnost, mehkoba, uglajenost« in 道 - »do«, »pot, način, načelo« v prevodu pomeni »mehka pot«, »pot nežnosti«, lahko tudi »pot sproščenosti« »pot prilagodljivosti«. Vsi ti prevodi pa odslikujejo miselnost, ki jo vsebuje judo, in sicer, da nasprotnika porazimo z preusmeritvijo njegove lastne sile in, da se uspešno prilagajamo trenutnim pogojem. Judo prav tako vsebuje vidik optimalne učinkovitosti, saj za borbo z nasprotnikom ni potrebna le gola moč in teža. Kot rečeno pa je judo poleg fizičnega tudi način razvoja samega sebe v duhovno-miselnem smislu, kar odslikuje pismenka »do«.

Športnik, ki se ukvarja z judom, je judoist. Japonska beseda za judoista je Judoka [džudoka] (japonsko 柔道家, Jūdōka).

IZGOVORJAVA IN ZAPIS
Judo se po novem Slovenskem pravopisu pravilno izgovarja in piše kot »džudo« Razlogi za to so podrobneje opisani v članku Hepburnovo prečrkovanje. Vendar je beseda v slovenščino, tako kot ju jutsu / ju jitsu / jiu jitsu, v zapisu, delno pa tudi v izgovorjavi, že pred desetletji prešla v slovarje in splošno uporabo tudi kot »judo«. Tako se danes uporabljata obe različici.


ZGODOVINSKI RAZVOJ JUDA
V nekaj letih je judo postal izredno priljubljen, tako med novimi učenci, kot med učenci in mladimi mojstri nekdanjih veščin ju jutsuja. Seveda je prihajalo tudi do trenj med »pravovernimi« pristaši starih veščin in novodobnimi judoisti. A judo je pridobil družbeni ugled kot moderna in civilizirana veščina, tako da je prepoznavnost starih veščin pospešeno izginjala; judo je začel nadomeščati ju jutsu kot glavno obliko goloroke borbe, tudi zaradi uvedbe v javni šolski sistem. Judo se je tudi ves čas dopolnjeval in razvijal, odpravljale so se mnoge pomanjkljivosti, kot npr. borba na tleh, ki je judo sprva ni vseboval. Postopno se je do začetkov 20. stoletja, s pomočjo še živeč mojstrov veščin ju jutsuja, izoblikoval enotni in sistematično urejeni učni program.

Kano je, podobno kot baron De Coubertin, proučeval tudi teorijo modernega športa v Evropi, nanj so vplivala predvsem angleška načela sodelovanja za skupni cilj in osebnega žrtvovanja za splošno dobro ter idejo moštvenega duha. Koncept športa je bil dotedaj na Japonskem neznan, zaradi pozitivnih vrednot, ki jih vsebuje, pa se je Kano zavzemal za oblikovanje in širjenje športov nasploh ter tako bil začetnik modernega športa na Japonskem. Tudi svoj judo je delno oblikoval po zahodnjaških športnih načelih, saj odražajo globljo miselnost, ki je bila del azijske filozofije Zen, močno vpletene v japonsko družbo, hkrati pa delno predstavljajo bolj humano obliko nekdanjih vojaških načel bušida. V judo, ki je že v osnovi poznal prosto nadzorovano borbo, kakor tudi občasna tekmovanja, se je kmalu vnesel element modernih športnih tekmovanj s pravili in točkovanjem. Kanov namen je bil uvesti športno-temovalni vidik kot dopolnilo širši veščini.

Judo je po Kanovi smrti leta 1938 nadaljeval svojo pot, tako v smeri veščine, še bolj pa v smeri tekmovalnega športa. Kodokan je iz preproste šole prerasel v večjo organizacijo s sedežem v Tokiu, ki širi, razvija in skrbi za judo v vseh pogledih, a kmalu so se, zaradi priljubljenosti po svetu, pojavile še širše zastavljene organizacije (International Judo Federation - IJF), ki še vedno tesno sodelujejo z organizacijo Kodokan. Ta ima še danes velik ugled, predvsem kot bogata zapuščina Džigora Kana.

Leta 1964 je bil judo prvič prikazan na Tokijskih poletnih olimpijskih igrah, leta 1972 pa je postal polnopravna olimpijska disciplina. Od takrat se je judo vse bolj usmerjal k športnemu vidiku, ki danes prevladuje v takšni meri, da mnogi niti ne poznajo juda kot širše veščine. Mnenja o prednostih in slabostih take usmeritve so deljena.

PASOVI IN STOPNJE

Kano je v judo z namenom beleženja napredovanja in stopnje osvojenega znanja učencev, uvedel sistem zaporednih stopenj in pasov. Ju jutsu takega sistema pred tem ni poznal, pasove so nadomeščale pisne licence in priznanja. Sprva je bil sistem zelo preprost (beli in črni pas), a sčasoma so ga Kano in drugi nadgradili.

Stopnje se delijo na:

• kju - šolske oz. osnovne stopnje
• dan - mojstrske oz. nadaljevalne stopnje

Vsaka stopnja se podeli učencu po uspešno opravljenem preizkusu znanja in se označuje z določeno barvo pasu.

Prvotno je judo vseboval sledeči sistem:

brez stopnje = beli pas (začetnik)

6. kju - 4. kju = beli pas (učenec)

3. kju - 1. kju = rjavi pas (učenec)

1. dan - 3. dan = črni pas (mojster)

Postopno se je sistem nadgradil in vključil več raznobarvnih pasov in večje število mojstrskih stopenj. Različne judo organizacije po svetu so sistem prilagodili svojim potrebam, tako, da ponekod nima enotne podobe glede barv pasov in števila stopenj.

Pogost je sledeči sistem:

brez stopnje = beli pas (začetnik)

8. kju = rumeno-beli pas (učenec)

7. kju = rumeni pas (učenec)

6. kju = rumeno-oramžni pas (učenec)

5. kju = oranžni pas (učenec)

4. kju = oranžno-zeleni pas (učenec)

3. kju = zeleni pas (učenec)

2. kju = modri pas (učenec)

1. kju = rjavi pas (učenec)

1. dan - 5. dan = črni pas (mojster)

6. dan - 8. dan = rdeče-beli pas (mojster)

9. dan = rdeči pas (mojster)

10. dan = beli pas, dvojna širina (mojster)

Najvišja stopnja, 10. dan, ni formalna stopnja in se podeljuje kot priznanje posameznikom za doživljenjsko delo v judu ali posebne zasluge. Dosedaj je bilo podeljenih 15 takih prizanj, nazadnje januarja 2006. Zadnji trije prejemniki so hkrati tudi edini še živeči nosilci te stopnje. Ne glede na število stopenj in barv pasov, je v judu prisoten vidik, da se učenje v resnici, tudi pri najvišji doseženi stopnji, nikoli ne konča (kar simbolično ponazarja bela barva najvišje stopnje), in da je šele prva mojstrska stopnja, 1. dan, začetek resničnega spoznavanja veščine.

Judo klubi: